Pride čas, ko spomini priplavajo na površje... in danes je en tak dan. Dan, ko se spomnim tebe, naju... Dan, ki me spomni na čas, ki sva ga preživela skupaj in bo vedno ostal zapisan v mojem srcu in moji duši. Dan, ko čutim, da moram izraziti to, kar čutim, ko moram izliti svoja čustva na papir. Dan, ko se sprašujem, kako bi bilo, če...
A tebe ni. Odšel si, kot da sploh ne bi obstajala. Odšel in vzel del mene s seboj. Odšel tako na hitro, kot si prišel. A spomini ostajajo. Spomini na pogovore, ki sva jih imela, na skupne trenutke, kjer sva drug drugemu premikala meje, ko sva bila skupaj in se je čas enostavno ustavil. Pogrešam to. Pogrešam klepet in tvoj nasmeh. Pogrešam tvojo bližino. A tudi to bo minilo. Vedela sem, da bo trajalo, da prebolim in da zacelim rano. Vedela sem, da se moram umaknit in pozabit nate, a srce bije po svoje. Kako je mogoče, da nekoga v tako kratkem času vzljubiš tako močno, a traja tako dolgo, da pozabiš? Kdaj preneha boleti?
Vem, da si mi poklonil nekaj najlepšega, kar sem do sedaj doživela. Ljubezen, ki me je prebudila in oživela. Ljubezen, ki me je pripeljala do tebe in mi pokazala nov svet. Ljubezen, ki je odšla in pustila prazno mesto v mojem srcu. Ljubezen, ob kateri sem zrasla in spoznala svojo vrednost. In želela sem si, da tudi ti začutiš to, kar sem jaz. Da tudi jaz tebi pokažem čudež ljubezni. A si prej odšel. Odšel stran od mene, odšel v nova razmerja. Res ti želim samo najboljše, res ti iskreno želim, da si srečen, pa čeprav z nekom drugim.
A se vseeno sprašujem ali se kdaj spomniš name? Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če bi si dala možnost? Kako bi bilo, da bi se odprla ljubezni? Kaj vse bi lahko skupaj doživela in dosegla? Verjela sem ti, ko si rekel, da nič ne čutiš do mene. Ker takrat nisem zaupala svojim občutkom in ker sem dvomila vase, sem se predala. Takrat sem dvignila roke, namesto da bi se borila zate, za naju. A želela sem, da se tudi ti boriš za naju. Želela sem, da mi pokažeš, da ti ni vseeno, da ti nekaj pomenim. Verjela sem, da se za ljubezen borita oba. A pozabila sem, da imaš ti drugačne izkušnje. Da nosiš tudi ti v sebi rane od prej. A jaz... jaz sem te želela le ljubiti in osrečiti. In verjela sem, da je bila ljubezen le enostranska. Ker sem verjela tebi, ki sem te ljubila. A globoko v sebi sem čakala na tvoj znak. Na znak, ki bi mi sporočil, da si tudi ti želiš nekaj več. A ga ni bilo.
A ko sva se srečala, so tvoje oči in tvoje telo kričale drugo resnico. Resnico, da vseeno nisi tako hladen, da čutiš tudi ti nekaj. Nekaj, kar ne znam opisati, a sem čutila tvojo skrb. Čutila sem v tvojih dejanjih, da se boriš sam s seboj. Da se boriš s svojimi občutki. Videla sem tvojo bolečino, videla sem v tvoje srce. Čutila to, kar čutiš ti, a hkrati verjela, da si govoril resnico. Želela sem verjeti, da si le hladen in preračunljiv tip, ki se igra s čustvi drugih ljudi. A globoko v sebi sem vedela, da to ni res. Vedela, ker sem imela možnost spoznati pravega tebe, tvojo srčnost, tvojo toplino in notranjo lepoto. Vem, da imaš veliko ljubeče srce, a nosiš masko, ker se bojiš novih ran. Bojiš se odpreti ljubezni na polno in se prepustiti. A čustvom ne moreš ubežati. Lahko jih ignoriraš, lahko jih potlačiš, a slej ko prej pridejo na površje in zahtevajo svoj davek.
Bila sem jezna nate, ko si brez predhodnega opozorila, brez povoda zopet prekinil vse stike. Bila sem jezna, ker sem se čutila prizadeto. A sem pozabila, da mogoče boli tudi tebe. Pozabila, da sem tudi jaz mogoče pritisnila na tvoje rane in jih ponovno odprla. Da si morda imel občutek, da mi je vseeno zate, ker se nisem borila zate. A to še zdaleč ni res. Želela sem si biti s teboj, želela sem se boriti zate, za naju... a sem zaznala tvojo nedostopnost. Zaznala sem tvoj oklep, ki si ga naredil okoli sebe. Spoznala, da sem si zaradi napačne komunikacije ustvarila napačno sliko.
Zato ti iz srca želim, da si iskren s seboj in s tem, kar čutiš. Naredi sebi uslugo in si priznaj svojo bolečino, ki jo nosiš v sebi. Odpri se ljubezni, ne beži pred njo. Verjemi, da ne bo izginila, dokler se ne soočiš. Ne oropaj sebe čudovite prihodnosti, zaradi ran iz preteklosti. Zaslužiš si to, kar iščeš. Sama sem ti iskreno hvaležna za vse, kar si mi dal. Nimam zamer do tebe. Osebo, ki jo ljubiš, ne moreš sovražiti. A želim si le, da si srečen tudi ti. Da spoznaš, da si zaslužiš ob sebi nekoga, ki te bo znal sprejeti v celoti, ki bo znal videti v tebi tisto dobro, ki te bo spodbujal na tvoji poti življenja. Nekoga, ob katerem boš cvetel in žarel kot sonce. Nekoga, ki bo v tebi videl moč in sposobnosti, ki si jih še sam ne želiš priznati. Nekoga, ki bo znal videti v tebi to, kar sem videla jaz. Darilo in blagoslov.
Ne glede na to, kako se bo odvijala najina prihodnost in ali se bodo najine poti še kdaj križale, sem hvaležna za najino preteklost. Hvaležna, da mi je vesolje dalo to možnost, da sem lahko ljubila tebe. Sčasoma se bo rana zacelila, bolečina zbledela, a spomini... ti bodo ostali za vedno. Zato hvala ti <3
Bodi to, kar si, bodi TI in bodi srečen <3
Objem,
Romana
