nedelja, 27. december 2015

Izprazni svojo skodelico

Budistični menih je sedel skupaj z varovancem. Po kratkem pogovoru je menih v pogovoru nekaj opazil.

Da bi svojega varovanca naučil lekcije, je pričel nalivati čaj v skodelico. Čaj se je pričel razlivati čez rob skodelice, začel teči po mizi in v naročje varovanca.

Varovanec je zakričal: "Nehaj nalivati, moja skodelica je polna, moja skodelica je polna!!!"

Menih je dejal: "In enako je s tvojim umom. Poln je tvojih lastnih predpostavk in poln tvojih lastnih zaključkov o življenju. Če želiš postati boljši, moraš najprej izprazniti svojo skodelico uma."


Dostikrat mislimo, da če bomo o določeni stvari dobro premislili, se bomo izognili neprijetnostim. Da bomo z umom uspeli rešiti stvari in situacije, v katerih smo se znašli. Vendar, kolikokrat se je izkazalo, da to ne drži ravno najbolje?

V koliko neprijetnih situacijah smo se znašli ravno zaradi uma? Veste, um nas lahko pelje samo tja, kjer je že bil. Kjer je "varno". Koliko življenja in avanture zamudimo, ker preveč razmišljamo, tuhtamo, analiziramo in želimo vse kontrolirati? In koliko energije porabimo za to, ter koliko stresa ustvarjamo s tem. Življenja se ne da kontrolirat! Lahko pa ga soustvarjamo!

Res želite živeti in igrati "varno" igro? Um in ego napletata črne scenarije v naših glavah, kaj vse se lahko zgodi, če ne kontroliramo stvari. Vendar, koliko teh črnih scenarijev se dejansko uresniči? Nič ali skoraj nič!

Ko nehamo kontrolirati in pričnemo ustvarjati svoje življenje, se znebimo tudi stresa, saj smo prevzeli odgovornost za svoje življenje v svoje roke. S tem smo vzeli svojo moč nazaj in smo sporočili vesolju, da smo pripravljeni ustvariti svoje (sanjsko) življenje.

Nič ni vnaprej definirano. Vse se spreminja! Mi smo vsak dan drugačni, okolica je vsak dan drugačna in vesolje prav tako. Zato tisto, kar je za nas delovalo včeraj, mogoče danes ne deluje več. Mogoče bo delovalo čez en teden ali en mesec ali pa nikoli več.

Zato odločitve, ki so bazirane na zaključkih preteklih izkušenj niso ravno najbolj pametne odločitve. Zakaj? Ker ustvarjate na podlagi preteklosti in preteklost prenašate v svojo prihodnost. In ker ste zaključili, da če se je enkrat dobro izšlo, se bo vsakič. Res je to mogoče "varna" izbira, vendar ali je tudi najboljša za vas? Kaj, če ima vesolje za vas pripravljeno kaj boljšega?

Vsaka izbira vam da zavedanje. Zato nobena izbira, ki ste jo do sedaj izbrali, ni bila ne prava ne napačna. Vendar vam je dala zavedanje, česa si želite in česa ne.


Če želite živeti polno in izpolnjujoče življenje, morate najprej sprazniti svojo skodelico uma. Sprazniti vse, kar ste se odločili in zaključili, da je prav ali narobe. Vse, kar ste sklenili, da mora ali ne sme biti v vašem življenju. Da v celoti razgradite in uničite vaše misli, sodbe, zaključke, poglede in prepričanja o tem, kako bi vaše življenje moralo izgledati.

Na ta način seveda pobrišite samo tisto, kar vas omejuje in ne, kar vam koristi. S tem se odprete neskončnim možnostim in date sebi možnost, da izberete nekaj boljšega za vas.

Najboljši način (vsaj zame), kako ustvarjati svoje življenje na najboljši možni način je sledeči.

Najprej razgradite in uničite vse, kar vam pomeni vaše življenje, odnosi, denar, ljubezen, ... Na ta način pobrišete vašo predstavo o tem, kako bi nekaj moralo izgledati. Pobrišete omejitve, tako dobre kot slabe, saj so še vedno omejitve! S tem ne izbrišete spominov ali ljudi iz vašega življenja, temveč samo vaše sodbe, zaključke in poglede. To naredite vsak dan.

Primer: "Danes razgrajujem in uničujem svoje življenje, svoj odnos s __________, ..." Pod & Poc

Ko to naredite, boste opazili, da se je energija sprostila. Če začutite, lahko to večkrat ponovite, dokler ne boste začutili več naboja.

Nato pa z vprašanji pričnete spraševati po tistem, kar želite, da se pojavi v vašem življenju. S tem se odprete neskončnim možnostim in dovolite vesolju, da vam predstavi tudi tiste možnosti, na katere vi s svojim umom niti pomislili ne bi.

Primer: "Kako želim, da je videti moje sanjsko življenje? Kaj želim početi? Kaj želim ustvariti? Kakšen doprinos sem lahko sebi in svetu? Koga želim ob sebi, ki bo doprinos meni in mojemu življenju?"

Ko si postavljate vprašanja, ne iščite odgovorov, ker so to zopet zaključki. Dobili boste zavedanje, preblisk, idejo,... in ob tem se boste počutili lahkotno, ekspanzivno,... Tako boste vedeli, da ste na pravi poti!

Kaj, če bi vsak dan sproti ustvarjali svoje življenje? Kaj, če bi živeli v trenutku in sledili energiji? Bi vas to pripeljalo bližje k vašim sanjam ali bi vas oddaljilo?

Ja, imejte sanje in to velike! Vendar dovolite, da vas vesolje vodi po poti, ki je najboljša za vas. Ker ni ne prave ne napačne poti, je samo vaša pot! Zato se ne morete primerjati s potmi drugih ljudi. Sledite svojemu srcu, ki vas bo vodilo po najboljši poti za vas!

Če si upate in drznete, je to lahko vaše najboljše potovanje skozi življenje. In kaj vse je še možno, na kar niti pomisliti ne morete ta hip? Kako je lahko še boljše, bolj zabavno, bolj lahkotno, bolj enostavno in bolj veličastno kot to? Vesolje, pokaži nam :)

Vesela bom vaših povratnih informacij, kaj ste ustvarili...

V letu, ki prihaja, pa vam iz srca želim, da ustvarite svoje sanjsko leto in da je boljše, kot ste si sploh lahko zamišljali!

Hvala, ker ste to leto bili z mano na tak ali drugačen način. Naj bo leto 2016 najboljše do sedaj!

Želim vam čudovito silvestrovanje in samo najboljše v letu 2016!

Objem,
Romana

četrtek, 17. december 2015

Čar Božiča

Obožujem čar Božiča in praznikov, ki so pred nami, ker prinašajo radost, veselje in mir. Je čas, ko so ljudje bolj odprti, si bolj odpuščajo, ljubijo bolj in so enostavno bolj razumevajoči. Kaj bi bilo potrebno, da imamo takšno vzdušje vsak dan, ne samo za praznike?

Letos bo Božič še posebej čustven, saj bo v znamenju polne lune v Raku, ko so nam družina in dom zelo pomembni. Ko bomo vse čutili še globje in ko bodo čustva vrela v nas. Ko bomo tehtali, kaj nam je zares pomembno in iskali mir. Ko bomo zares cenili tisto, kar nam največ pomeni... družino in prijatelje.

Marsikdo bo praznike preživel sam. Zato bodimo razumevajoči drug do drugega, ker vsak bije svojo bitko življenja. Podarimo nasmeh in toplo dlan, namenimo toplo besedo, ki ogreje srca, objemimo ljudi, ki jih imamo radi ter jim povejmo in pokažimo, koliko nam pomenijo. Včasih se tega ne zavedamo, dokler ni prepozno.


Zato odpustite zamere, ker je življenje prekratko. Odprite svoje srce ljubezni, pa čeprav samo za en dan. Verjemite, ljubezen dela čudeže. Iskreno in čisto srce odpira vrata, kjer je bil prej zid. In verjamem, da imamo globoko pod vsemi ranami vsi iskreno in čisto srce. Samo čustvene rane so ga prekrile in ego je nato zgradil okoli njega zid. Zid, da ne bi več trpeli. Da ne bi bili več ranjeni. Ampak ujeti smo mi! In najbolj ranjeni ljudje potrebujejo največ ljubezni, tople besede in pomoči.

Dovolite si, da zasije vaša luč in opazujte spremembe v vaši okolici. Vi imate vpliv na svoje življenje in ljudi v njem. Vi lahko spremenite dogodke z ljubečo energijo. Ne dovolite, da sovraštvo in jeza uničita najdragocenejše v vašem življenju. Če vam je mar do nečesa, naredite vse, da to ohranite v svojem življenju. Ker najbolj obžalujemo stvari, ki jih nismo naredili.

Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Kar je za vas mogoče majhen korak, je za nekoga cel svet. In včasih se nekoga dotaknemo na način, po katerem se nas ljudje spominjajo še leta kasneje. Ker tisti majhen korak, tista majhna gesta, je njim povrnila upanje in jim dala moč, da vztrajajo! Jim je polepšala dan in življenje naenkrat ni bilo več temno, temveč je dobilo mavrične odtenke. Zato vas želim spomniti, da ste pomembni. Da vaša dejanja, tople besede in iskreni nasmehi puščajo pečate v srcih drugih ljudi. Da vaša ljubeča prisotnost lahko nekomu ogreje srce in mu da vedeti, da je tudi on/a vreden tega. In ker nikoli ne veste, kdaj boste vi potrebovali tisti topel nasmeh in toplo besedo in vam bo vesolje na pot poslalo ljudi, ki jih v tistem trenutku najbolj potrebujete, da začutite, da niste sami.

In ne glede ali verjamete v Božič ali ne, ali ga praznujete ali ne, to sploh ni pomembno. Pomemben je ta čar, ki ga prazniki prinašajo v naša življenja. In pomembno je to, koliko si dovolimo odpreti svoja srca in dovoliti, da se nas dotakne.

S hvaležnostjo za vse vas,
Romana

ponedeljek, 14. december 2015

Ko je (za)upanje vse, kar ti ostane

Tako kot mnogi med vami, grem tudi sama skozi različne preizkušnje, ki testirajo mene in moje zaupanje. Letošnje leto je bilo zame osebno zelo intenzivno leto. Prineslo je veliko sprememb, katerih se lani še nisem zavedala... vsaj ne na zavestni ravni.

Ko po 21 letih spoznaš, da zakon, za katerega si mislil, da bo trajal do konca življenja ni tisto, kar si mislil da je, najprej doživiš šok. Šok, ko spoznaš, da si v odnosu pozabil nase in na svoje potrebe in da sploh nisi živel. Šok, ko ugotoviš, da je možno nekaj več, da življenje ni samo delo in družina, brez zabave. Naj tukaj takoj razjasnim, da še vedno občudujem mojega bivšega partnerja in da se nisem ločila, ker bi bilo z njim karkoli narobe. Tudi on je v odnosu pozabil nase in na svoje potrebe. Enostavno je šlo zato, da sva se odtujila, kar je bilo obema najtežje priznati. Med nama je nastal prevelik prepad. Še vedno ga imam rada kot prijatelja in očeta mojih otrok, ni pa se mi zdelo pošteno do njega, da ga držim ujetega v odnosu, kjer mu čustev ne morem več vračati. Zato sem sklenila, da je čas, da greva vsak svojo pot.

Seveda, ta odločitev sploh ni bila lahka zame. Glede na to, da mi je družina bila vedno zelo pomembna in ker imava dva čudovita otroka, sem najprej bila v skrbeh, kako bosta to prenesla onadva. In seveda, po glavi mi je začelo rojiti vprašanje: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Prihajam namreč iz velike družine, kjer je bilo potrebno potrpeti za družino in narediti vse za otroke. Vendar po dolgem in tehtnem razmisleku sem spoznala, da vztrajati v vezi samo zaradi otrok je zelo egoistično. Egoistično do njih, do partnerja in do mene, saj jim s tem sporočam, da ne glede kako čutijo do partnerja, morajo vztrajati v odnosu, tudi če niso srečni. In tega sporočila jim zagotovo nisem želela predati. Želela sem jima sporočiti, da so njuna čustva pomembna in da ljudje moramo sebe postaviti na prvo mesto. Če sebe ne ljubimo dovolj, nas nihče drug ne bo mogel. 

Seveda se je v meni ves čas vil vihar. Sem sprejela pravo odločitev? Sem se mogoče prenaglila? Bi mogoče morala vztrajati in poskušati rešiti zadevo? Um je napletal na tisoče možnosti, zakaj moram vztrajati in vsi so se mi zdeli zelo trdni. Vendar, ko sem poslušala srce in telo, sem slišala jasno sporočilo: "Sledi srcu in zaupaj. Vse bo še dobro."


Ko nekdo, ki je večji del svojega življenja preživel v umu, prejme takšno sporočilo, se zdi najprej zelo dvomljivo. Vendar sem globoko v sebi čutila, da je to to. Da je moje poslanstvo v tem odnosu zaključeno, da sva si dala, kar sva si lahko in da me sedaj čaka nekaj drugega. 

Seveda je ta odločitev, da se ločim odprla cel kup drugih vprašanj, s katerimi sem se morala soočiti. Kako in kdaj povedati otrokoma? Kje bomo živeli? Kako bo potekal odnos med nama, kje bodo otroci? Kaj in kako s poslom? Cel kup vprašanj in novih izzivov.

Vendar notranji glas je bil močnejši. Seveda me je bilo strah in ego je iz vsake malenkosti naredil veliko dramo. In dokler nisem ozavestila njegove igre, se mi je zdelo, da se dejansko vse samo ruši. Da izgubljam vse in vsakogar. Da sem čez noč ostala sama. Brez partnerja, brez družine, brez denarja, doma in posla. Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, da sem komaj dohajala. In kot da to še ni bilo vse, so na plano pričeli prihajati vzorci prejšnjih življenj in prednikov. Ljudje so mi kazali tako močno zrcalno sliko, ki je sprožala vzorce drug za drugim. Ko sem dejansko hočeš ali nočeš morala poleg vse te situacije še globoko pogledati v svojo podzavest in ozavestiti vzorce, ki so me omejevali in jih spustiti. Enostavno so bili ti vzorci tako močni oz. sem jih tako močno zaznavala v svojem telesu, da dokler nisem ozavestila od kje so in čigavi so, nisem mogla dalje. 

In včasih je bilo vse skupaj prehudo. Veliko noči sem prejokala, ker sem imela občutek, da je vsega preveč (kar je seveda bil še en vzorec mojih dragih prednikov). Na trenutke mi je zmanjkovalo moči in nisem videla nobene svetle točke v svojem življenju. Bolj ko sem delala na sebi, slabše je bilo (vsaj tako sem mislila). Vendar v najtemnejšem trenutku, ko sem bila na tleh, sama in osamljena, ko sem že razmišljala o tem, da nima več smisla vztrajati, se je zopet oglasil glas iz srca... "ZAUPAJ! Vse to je z namenom! Nisi sama!"

In res nisem bila. Ves čas sem čutila ljubezen in podporo mojih prednikov, še posebej mami, mojih vodnikov in seveda iskrenih prijateljev. Ko sem spoznala, da so moji prijatelji pravzaprav pravi angeli, ki me v najtežjih trenutkih niso pustili same. Da so se smejali in jokali z mano. In z mano rasli. Ko sem si dovolila biti ranljiva in izraziti vsa čustva in se soočiti z njimi. Ko je bilo najtežje in ko moje telo ni več zmoglo bremen, so me pomagali postaviti na noge. Ko sem enostavno morala zaupati in se prepustiti, da še nekdo drug skrbi zame. Vedno sem bila namreč jaz tista, ki sem skrbela za druge in nisem znala sprejemati. Tokrat so mi drugi pokazali in me učili sprejemanja. Da sem jim zaupala svoje življenje in se prepustila.


Ves ta čas, skoraj leto dni, sem intenzivno delala na sebi. S prijateljico iz Londona sva imeli tedensko izmenjave seans, v povprečju 5h/teden. Včasih tudi več. Želela sem najbolje izkoristit čas in situacije, skozi katere sem šla, da izboljšam sebe, svoje odnose in svoj posel. Tudi, če sem si želela vzeti čas za premor, me vzorci niso pustili na miru, saj so prihajali na površje en za drugim. In očitno je bil ravno pravi čas, da jih spustim. In ves ta čas sem se učila zaupati in se prepuščati.

Ko sem dobila informacijo, da se mora telo opomoči in da je vsa ta izolacija z namenom, da moram bolje poskrbeti zase in za svoje telo, je bilo moje prvo vprašanje: "Kaj pa posel in stranke? Ne morem samo skrbeti zase in ne delati!" In odgovor je bil: "Zaupaj! Za vse je poskrbljeno! Prepusti se in samo sprejemaj!"

Uh, če bi mi rekli karkoli drugega, bi še šlo. Ampak, da samo sprejemam? Da nič ne delam? Da si vzamem čas zase? Ne samo eno uro, ne samo en dan ampak nekaj mesecev? To pa ja ne gre tako. In sem poskušala zadevo malo kontrolirati. Poskušala sem speljati nekaj delavnic, vendar ni bilo odziva. In ko sem vprašala zakaj, je bil odgovor: "Rabiš počitek! Poskrbi zase in sprejemaj! Dovoli nam, da poskrbimo zate!"

In ko sem začela res bolj skrbeti zase (sicer še malo v dvomih) in se prepuščati, so stvari začele teči. Zaloge hrane so pričele prihajati z različnih smeri, prav tako denar. Najtežje je bilo, ko sem se morala učiti sprejemanja od otrok. Vsakič sem jokala iz hvaležnosti, ko so mi vedno znova dokazovali, da če zaupam in verjamem, da je zame poskrbljeno, tudi resnično je. Moja hvaležnost se je poglobila in dostikrat mi po licu tečejo solze hvaležnosti zaradi spoznanja, da sem na pravi poti in da nikoli nisem sama. Vesolje me podpira na vsakem koraku. 

Ves čas mi dokazujejo, da je stanje BITI tisto, ki ustvarja čudeže. In da sem prišla do tega, sem morala najprej spremeniti sebe in svoje vzorce. Še vedno, ko dobim in zaznam, da moram kaj narediti, to naredim. Vendar se načeloma prepuščam in zaupam, da bom v vsakem trenutku dobila pravo informacijo, da bom vedela, kdaj je čas za počitek in kdaj za akcijo. Vem, da s tem, ko skrbim zase, lažje skrbim tudi za druge. In da si tudi jaz zaslužim mir. In ta notranji mir je bil ves čas prisoten. Ves čas sem vedela in čutila, da sem na pravi poti, kljub temu, da mi je marsikdo govoril o tem, da bi morala v službo in drugače začeti živeti življenje. Vendar notranje vodstvo me je vodilo v drugo smer. Moje upanje je raslo z vsakim korakom, vedno bolj sem zaupala sebi in svoji intuiciji in vera v boljši jutri je rasla.

Danes videvam čudeže na vsakem koraku. Danes vem, da sem morala skozi to situacijo, da sem lahko spustila svoj ego, da sem se predala svoji intuiciji in vodstvu, da sem postala bolj sočutna in nežna do sebe in drugih. Da sem se lahko v celoti odprla ljubezni in luči. Da so se moje zaznave ojačale in da sem postala še bolj senzitivna. Da sem v sebi zopet prebudila ženskost in milino. Da sem postala boljša oseba.

Ni bilo lahko, to priznam. Vendar je bilo vredno. Vredno, ker se v vsem tem kaosu zopet našla sebe. Zopet cenim sebe in svojo vrednost, ker vem, kaj prinašam na svet. Ker so se mi odprli čudoviti darovi, na katere prej niti pomislila nisem. Ker vem, da s tem, kar sem doživela sama, bom lahko še bolj pomagala svojim strankam in ljudem, ki jih imam rada. Ker s svojim vzgledom kažem, da je mogoče... če verjameš... če upaš... in zaupaš!

In ker vem, da zaupanje vase in v svoje notranje vodstvo ustvarja čudeže... Če prosiš zanje in zaupaš, da so na poti, ni nobena stvar nemogoča. Ne zame, ne zate ni stvari na svetu, ki je ne bi zmogli doseči! In ker spoznaš, da še po najbolj temni noči vedno pride zora... 

Zato, ne glede na to, v kakšni situaciji ste se znašli, ne obupajte! Samo (za)upajte! In odprite vrata in srce čudežem...

Objem, 
Romana

petek, 04. december 2015

Kaj če z vašim otrokom ni nič narobe?

Dandanes na svet prihajajo otroci, ki so preprosto drugačni. Nekateri jih opisujejo kot preveč občutljive ali razvajene, drugi jim pravijo nemirni, celo hiperaktivni, tretji jih opisujejo kot raztresene ali celo agresivne … Torej, na kratko, 'težavni' otroci. Pa so res?

Seveda, če je nekdo težaven, ga je treba spremeniti oz. mu je treba pomagati, da postane bolj 'normalen'. Toda kaj beseda normalen sploh pomeni? To, da se prilagajamo drugim, da nas potem lahko sprejmejo? Ali to pomeni, da moram zanikati sebe in svojo bit, da bi bila sprejeta v to realnost, v to družbo? Hvala, potem sem raje drugačna.

Pa ni bilo vedno tako. Tudi sama sem v življenju velikokrat želela pripadati in biti sprejeta. In vedno bolj opažam, da to počne večina ljudi okoli mene, saj smo bili navsezadnje vzgajani tako. Bodi priden in pošten, da te bodo sprejeli in da boš dobro šel skozi življenje in da boš v šoli dobro vozil čez. Ampak jaz si nisem želela shajati, jaz sem želela biti JAZ in uživati v tem, kar počnem. Pa naj bo to šola, zabava ali posel.


In zdaj, ko sem sama mama, sem opazila, da sem tudi sama začela otroke vzgajati na način, da morajo biti 'normalni' in da je treba 'ubogati'. Še dobro, da sem kaj kmalu spoznala, da to ni prava izbira. Da to, da pričakujem od svojih otrok, da se prilagajajo vsem drugim, nase pa pozabijo, ni prav. Ker zanikanje svoje drugačnosti je zanikanje sebe, svojih sposobnosti in svoje biti.

Otroci imajo veliko energije. Razumljivo je, da bodo razposajeni in razigrani. Seveda njim ni jasno, zakaj morajo v šoli sedeti pri miru, ko pa se zunaj toliko lepega dogaja. Zakaj smo odrasli tako resni in zakaj tako zapletamo stvari, ko pa so lahko zelo preproste? Sami se lahko veliko naučimo od svojih otrok. Kako biti srečen brez razloga. Kako biti to, kar si, v vsakem trenutku, ne glede na to, kaj drugi pričakujejo od tebe. Kako slediti energiji in početi tisto, kar te tisti trenutek zanima. Tako preprosto, pa tako zapleteno. Kakšno bi bilo življenje, če bi ga gledali skozi otroške oči? Otroci vedo, da je vse mogoče. Tudi mi smo nekoč to vedeli … in mogoče globoko v sebi še vedno verjamemo v to.

Ko otrok izstopa iz svoje okolice zaradi svoje drugačnosti, okolica zelo hitro najde nalepko, da lahko popredalčka te otroke. Ker jih ne razumejo in se jih niti ne trudijo razumeti. V teh otrocih iščejo napake namesto darove in sposobnosti. Ker jih je tako lažje obvladovati in imeti pod nadzorom. Če nečesa ne razumejo, se to hitro označi kot napaka. Kaj bi bilo potrebno, da se to spremeni? Kaj bi bilo potrebno, da začnemo gledati na te otroke z drugega zornega kota?

Vsak med nami je edinstven. Tudi dva prstna odtisa si nista enaka. Zakaj potem pričakujemo, da bodo otroci ali celo mi sami enaki drugim? Zakaj se na vsak način primerjamo z drugimi? Naša edinstvenost je darilo svetu. Je ni osebe na svetu, kot ste vi in kot so vaši otroci. Ko si dovolite biti to, kar ste, in ko dovolimo biti otrokom to, kar so, damo svetu nekaj, česar prej tam še ni bilo. Kdaj bomo to dojeli?

Drugačnost še ni napačnost. Drugačnost vsakega posameznika je tista, ki ga naredi unikatnega. Vaši otroci, vi sami in vsak posameznik na tem planetu je edinstven, je darilo svetu. Predstavljajte si paleto barv in vsakega posameznika na planetu, ki ima svoj odtenek barve, ki je edinstvena in ki je nima nihče drug. Predstavljajte si, kako pisan je ta svet, kako čaroben, ko vsak posameznik odseva svoj odtenek. Ko vsak posameznik pusti svoj pečat v svetu. In kaj mi počnemo? Vsi želimo biti enaki drugim in ne izstopati. Si predstavljate tak svet, kjer so vsi enaki? Kako puščobno in monotono je vse to? Celo depresivno?


Zakaj tako radi obsojamo drugačnost? Ali je kdo več vreden ali manj vreden? NE! Smo samo drugačni. Unikatnosti ne moremo primerjati, ker je nimamo s čim. To je preprosto unikat. Vse drugo so kopije. Zakaj se tako močno trudimo biti kopija nekoga drugega in še to slaba, ko pa smo lahko edinstven unikat, ki ima neprecenljivo vrednost? Zakaj dopuščamo drugim, da uničijo naš sijaj?

Dovolite sebi biti to, kar ste in dovolite svojim otrokom biti, to kar so. Vprašajte se: “Kaj je prav z mojim otrokom, pa tega ne vidim? Kaj je prav z mano, pa tega ne vidim?”

Tudi z vami kot starši ni popolnoma nič narobe. Vsak ima svoj pogled na vzgojo otrok. Vsak je najbolj 'pameten' za tujega otroka. Ampak vi ste edini, ki svojega otroka najbolj poznate. Sledite svojemu vedenju in občutkom. Naredite to, kar najbolj deluje za vas in vašega otroka, pa čeprav za večino ne. Če deluje za vas in vašega otroka, je to dovolj zgovorno, kajne?

Zapomnite si, svet potrebuje drugačnost. Stari pogledi, stare metode in načini so ustvarili svet, v katerem živimo zdaj. Je zdaj čas za nov pristop? Kaj, če je drugačnost odgovor na spremembe, ki jih nujno potrebujemo? Kaj, če so ti otroci tisti, ki bodo s svojo drugačnostjo spremenili svet na bolje? 

Vsekakor je potrebna sprememba, in če stare metode in načini ne delujejo, je mogoče drugačnost tista, ki bo odprla vrata v boljši in drugačen svet. Dajmo njim in sebi možnost, da znova ustvarimo čaroben svet, poln čudovitih barvnih odtenkov.

Objem,
Romana

nedelja, 29. november 2015

Bolečina v odnosih

Vsako bolečino lahko pretvorite v modrost. Ko izstopite iz vloge žrtve in pogledate na svojo bolečino z druge perspektive, lahko v njej prepoznate darilo in blagoslov. Na ta način hitreje odpustite sebi in drugim, saj spoznate, da ste zaradi tega bogatejši. In s to izkušnjo lahko pomagate še komu. 

Največja past je, ko krivimo druge zato, kar se nam je zgodilo. Bolečina in prizadetost se kaj hitro lahko spremenita v jezo, bes in sovraštvo. Ampak ne zavedamo se, da smo ujeti mi, da to razjeda nas. Ne druge ljudi. 

Ko poslušam večino ljudi, ki se jim končajo odnosi, sem presenečena koliko jeze in sovraštva vre iz njih. Vsega je kriv bivši partner... nihče pa ni pripravljen prevzeti odgovornosti za svoj delež. Kje je ljubezen, ki so jo čutili drug do drugega? Kako lahko tako močno čustvo tako hitro izgine?


Sama stremim k čim boljšim odnosom. Tudi meni so govorili, da mi partner zna nagajat ob ločitvi. Pa nisem želela tega verjet, ker ga le najbolje poznam. Seveda pride prizadetost in vsak reče kaj, kar drugega prizadene, ampak je na nas, da se ne zapletamo, da jim damo prostor, ki ga potrebujejo zase in da smo v dopuščanju njihovih izbir.

Vsak odreagira drugače, saj se nam najprej oglasi ego in zaradi njega izrečemo in naredimo stvari, ki jih drugače ne bi. Vendar če si dovolimo tudi to občutiti, je ok. Vendar ko začnemo poslušati srce, nam je dostikrat žal za izrečene besede, saj s tem ko ranimo drugega, ranimo tudi sebe. In to je začaran krog. Začaran krog bolečine in trpljenja. In šele ko uvidite, da se zaradi tega slabo počutite vi, ne drugi, potem je čas, da nekaj spremenite.

Pogovor, osebna terapija ali kakršenkoli drug način, ki ga uporabljate, da sprostite to jezo in bolečino iz sebe, vas bo osvobodil. Dovolite si izraziti, izjočite, napišite,... samo ne zadržujte. Ko se stvari malo poležejo, se lahko poskusite pogovoriti z drugo osebo.

Pri iskrenem pogovoru mi je dostikrat zanimivo ravno to, kako vsak gleda na situacijo. Ko sama pogledam nazaj na določene situacije in kako so se odvile, se mi zdi prav smešno. Kako ego napihne stvari. V bistvu sploh ni noben tak bavbav ampak takrat se najprej oglasi naš ranjen notranji otrok in ponos, zato so stvari videti bolj dramatične.

Ego ljubi dramo. Vendar ko poslušamo srce in si dovolimo pogledati na situacijo z višje perspektive, vidimo drugačno sliko. Vsaj jaz jo vidim sedaj. Vse se dogaja iz ljubezni, saj vsi učimo drug drugega. In ko to ljubezen najprej sprejmemo in jo delimo z drugimi, se stvari lahko spremenijo. Verjamem v čudeže. Verjamem, da če sta se dva nekoč imela rada, da je ta ljubezen še vedno prisotna. Mogoče je drugačna, ampak je prisotna pod plastmi bolečine in prizadetosti. In ko si dovolimo te plasti sprostiti, bo zopet priplavala na površje in nas osvobodila.

Ne dovolite, da vam bolečina zagreni življenje in da zaradi ponosa izgubite najboljše delčke sebe in svojega življenja. Pretvorite jo v darilo in blagoslov. Odpustite. Sebi in drugim. In se osvobodite. Dovolite, da ljubezen in sočutje do sebe napolni vaše srce in telo in naj se skozi vas pretaka v druge ljudi in okolico. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Bodite hvaležni za vse lepe trenutke, ki ste jih doživeli v odnosu, za vse, kar vas je naučilo...

Spustite zamere, ker škodujejo le vam. Zanimivo je, kako hitro pozabimo lepe stvari, zaradi nekaj slabih. Bodite hvaležni za vse in vse se bo začelo spreminjati. Čeprav se vam mogoče vse to zdi kot znanstvena fantastika, verjemite da ni. Sama sem to izkusila na svoji koži. Vendar ne želim, da karkoli negativnega vpliva name ali na moje življenje. Ker je življenje prekratko in je škoda zapravljati čas za tisto, kar mi jemlje možnost veselja.

Zato vam svetujem, da si dovolite občutiti bolečino in prizadetost, vendar ne dovolite, da prevzame kontrolo nad vašim življenjem. Bolečina je samo pokazatelj, da je nekaj znotraj nas, kar rabi pozornost in zdravljenje. In ko se to ozdravi... kdo ve... mogoče se lahko izboljša tudi odnos.

Objem,
Romana

sobota, 28. november 2015

Vaša rojstna pravica

Kdaj se boste pričeli zavedati, da je vaša ROJSTNA PRAVICA, da ste bogati, srečni, uspešni,...? 

V vsakem trenutku lahko izberete nekaj boljšega zase. Samo zato, ker ste človeško BITje, je to vaša rojstna pravica!!! Mi vsi smo del ENOSTI, mi vsi smo KREATORJI! Zakaj potem ne bi smeli imeti obilja? Zato, ker smo kupili laž, da je revščina in pomanjkanje. Zato, ker še vedno kupujemo laž, da nismo vredni. Zato, ker želimo ugajati in biti sprejeti v družbo... Ker če smo uspešni, nas ljudje gledajo po strani, tega pa ne želimo. Ampak vsak med nami ima pravico, da izbere nekaj več. Samo zato, ker je <3

Kaj pa, če je res tako enostavno? Niste že naveličani pomanjkanja? Niste že naveličani trpljenja in bolečine? Zakaj potem to vedno znova in znova izbirate? Zakaj raje delite revščino, namesto obilja? Zato, ker so to izbrali tudi drugi? Kaj pa če s tem, ko vi izberete najboljše ZASE, pokažete drugim, da lahko tudi oni sami naredijo isto? Ali ni to najboljša pomoč drugemu, ko mu z zgledom pokažeš, kaj se da? In če želi, lahko on to tudi sam doseže. Če ne, je pa še vedno lahko tam, kjer je. Dopustiti, da ljudje izberejo zase, karkoli že to je, je največji dar, ki ga lahko nekomu podarimo. To je ta brezpogojna ljubezen, ko dopuščaš, brez sodbe, brez kritiziranja.


Kaj pa, če ni nič prav in nič narobe? Samo je! Mi smo dodali oznake, mi smo dodali plus in minus. Energija je le energija, ni ne dobra ne slaba.

In ja, še vedno srečujem veliko ljudi, ki ne cenijo sebe in svojega dela. Kdo pravi, da oseba, ki se ukvarja z duhovnostjo in spiritualnimi zadevami ne sme biti bogata ali da ne sme zaračunati storitev? Zakaj ne? Naša ROJSTNA PRAVICA je. Zakaj potem ljudje ne hodijo zastonj v službo? V čem je razlika? Je ni!

Začnite ceniti sebe in svoj čas, svojo energijo. Ne predajajte svoje moči drugim. Vedno imate možnost izbire... lahko izberete strah, trpljenje, bolečino, revščino, bolezen... ali pa pogum, veselje, obilje, zdravje. To slednje sem izbrala tudi sama!

Izbira je VAŠA!!! Izberite NAJBOLJŠE ZASE, ker vas pripada <3

nedelja, 15. november 2015

Zakaj se mi to dogaja?

Življenje je paleta lepih in manj lepih trenutkov. Ko nam gre dobro, smo zadovoljni in se dostikrat sploh ne zavedamo trenutkov, ker smo ves čas v naglici. Današnji način življenja nas je pripeljal do tega, da smo pozabili nase. V nenehnem iskanju sreče in zagotavljanju sredstev za preživetje se večina ljudi sploh več ne zna sprostiti in umiriti. Vse mora potekati na hitro. Šele, ko se zgodi nekaj, kar nam ni všeč, se zamislimo. Ampak ponavadi le za kratek čas. Razen če...

... razen če nas situacija ne vrže iz ravnotežja. Govorim o izgubi zdravja, izgubi najbližjih, izgubi službe ali prihodka ali katerikoli drugi izgubi, ki jo občutimo v našem življenju. Šele takrat, če ne prej, bomo zagotovo našli čas zase in za svoje najbližje. Zakaj čakamo do zadnjega? Zakaj ne poslušamo znakov že prej?


Moje razumevanje tega, kar se dogaja v svetu je drugačno. Lahko se boste strinjali ali ne, sploh ni pomembno. Vendar, če se spomnite pred leti, ko je udarila "recesija" in so ljudje izgubljali varne in dobro plačane službe. Zakaj se je to zgodilo? Zato, ker smo zaspali. Ker smo se zadovoljili z manj, kot nas pripada. Ustvarili smo si cono udobja, v kateri smo se dobro počutili, vendar nismo dosegali svojih potencialov. Nismo izkoristili svojih darov, ki smo jih prinesli s seboj na ta planet. In vesolje nas je s to potezo želelo zbuditi in nam sporočiti, da smo tukaj za nekaj več. Da ne rabimo životarjenja, ne rabimo monotonosti, temveč rabimo začutiti utrip življenja. Tisti, ki so se zbudili, so danes na boljšem. Večina ljudi pa se je in se še vedno po svetu sprehaja kot živi mrtveci. In tudi sama sem bila med njimi. 

Pred leti, v upanju, da bom za družino ustvarila boljše življenje, sem se poleg službe ukvarjala tudi z mrežnim marketingom, saj sem želela svojima otrokoma omogočit samo najboljše. Vendar sem v tem času pozabila nase. Pozabila sem na svoje telo, da potrebuje počitek, razvajanje, negovanje... Čeprav sem se tega zavedala, nisem glede tega nič naredila. Dokler me telo ni opozorilo, da je dovolj in sem obležala za nekaj mesecev. In, ker to še ni bilo dovolj, se je zgodba ponavljala nekaj let zapored. Eni smo pač trde glave, hehe :) Ampak ja, moje telo se je sesulo. In kljub zdravi prehrani je potrebovalo počitek in umik. Da se ponovno sestavi in nabere moči. In če takrat ne bi prisilno poskrbela zase in bi nadaljevala s tempom, bi lahko celo resno zbolela.

Zavedati se morate, da se nam znaki kažejo že lep čas, da nekaj ni vredu. Vendar, koliko ljudi posluša sebe in svoje občutke? Ali pa dostikrat zamahnete in si rečete: "Ah, jaz si samo domišljam?" Zakaj si ljudje bolj ne zaupamo? Zakaj vedno iščemo odgovore izven sebe? Zakaj ne zaupamo svojim občutkom? Naše telo nas ves čas opozarja, da nekaj ni ok, pa ga preslišimo. Včasih namenoma, ker nam odgovor ni všeč. 

In potem se sprašujemo: "Zakaj, zakaj se mi to dogaja?" In iščemo krivca izven sebe, v starših, v partnerju, v otrocih, v vladi, v šoli, v šefu in kolektivu, ... Vendar dokler se bomo spraševali ZAKAJ se nam nekaj dogaja, bomo vedno v vlogi žrtve. Zavedati se moramo, da ne glede na to, kaj se nam v življenju zgodi, moramo prevzeti odgovornost za to. Mi smo prisotni v vsaki situaciji, mi smo vedno del te enačbe. In najtežje je sprejeti odgovornost za soustvarjanje dogodkov. In vas popolnoma razumem, ker sem tudi sama dolga leta izhajala iz istega stališča.

Vendar ne glede na to, kako sem obtoževala druge in iskala krivdo pri njih, se nisem počutila nič bolje, kvečjemu slabše. In tudi situacija se ni izboljšala, saj sem temu dodajala moč in energijo. Ko sem spoznala, da na ta način ne bom spremenila nič, sem začela gledati na stvari z drugega zornega kota. Prišla sem do spoznanja, da moj pogled, moje prepričanje ustvarja mojo realnost. Če verjamem, da so vsi ljudje slabi in me želijo izkoristit in manipulirat z menoj, sem točno take ljudi pritegnila v svoje življenje. Zakaj? Ker sem najprej morala ozavestit vzorec, ki ga nosim v sebi in ga nevede zrcalim na druge v svoji okolici, ki to vlogo nato samo odigrajo. Ko sem vzorec prepoznala, ko sem prepoznala na kak način mi koristi, sem dobila drugačno sliko celotne situacije. Zavedala sem se, da ljudje, ki so mi to počeli, so mi želeli na tak ali drugačen način sporočiti, da naj se zbudim in prepoznam vzorec. Ker če se ne bom tega naučila od njih, bo prišel nekdo drug. Seveda je vse to potekalo na podzavestnem nivoju in dostikrat se ljudje tega sploh niso zavedali. V bistvu so mi nastavili ogledalo, da pogledam, kaj nosim v sebi in kaj zrcalim navzven.

Ko sem vzorec spustila in spoznala, kaj je tisto, kar moram ozavestit, so se ti ljudje kot kafre pobrali iz mojega življenja. Kot bi jih vzela megla. In od tega je že nekaj let in se z njimi sploh nisem več srečala. Zakaj? Ker so svojo nalogo dobro opravili. Predali so mi sporočilo, ki sem ga morala ozavestit, da sem lahko šla dalje. In od takrat tudi drugi ljudje ne zrcalijo tega vzorce name, ker ga v meni ni več. 

Ko spremenimo sebe, ko spremenimo svoje prepričanje, se naše življenje, naša okolica in ljudje v njem spremenijo. Eni se umaknejo, ker energijsko več ne vibriramo na istem nivoju, drugi pa se spremenijo. Na bolje. Zato, ker ste se vi spremenili. To sem v letošnjem letu na lastni koži občutila velikokrat. Ko me je nekdo vrgel iz tira, se je seveda v meni najprej sprožil bes in jeza, nato užaljenost in prizadetost... Ker pa kot terapevtka podzavestnih vzorcev vem, kako ti vzorci delujejo, sem želela to spustiti in osvoboditi sebe iz teh občutkov. Nisem želela biti žrtev vzorcev ali okoliščin. In če me nekaj zaboli, vem, da je to potrebno še ozdraviti. 

Kako torej lahko sami sebi pomagate, ko se znajdete v situaciji, ki vam dvigne pritisk ali pritisne na bolečo rano? Najprej si dovolite občutiti občutke, ki jih čutite... jezo, bes, užaljenost, prizadetost,... Dovolite si najprej priznati, kaj sploh čutite. Vse je ok. Na ta način se zdravljenje že prične. Ko ta faza popusti in ko se malo umirite, se vprašajte:
  • Kakšen pogled imam, da si to ustvarjam v svojem življenju?
  • Kaj je znotraj mene, kar zrcalim v druge ljudi, da se je to pojavilo v mojem življenju?
  • Kako lahko to spremenim?
  • Kaj lahko ozavestim tukaj, da se to spremeni s popolno lahkoto?
Ne gre zato, da obsojate sebe, temveč da ozavestite, kaj nosite v sebi. Včasih so ti pogledi skregani z logiko, ampak podzavest deluje na ta način. Podzavest v sebi nosi spomine iz otroštva, iz prejšnjih življenj, spomine prednikov in kolektivne zavesti... Samo en sprožilec je dovolj, da na površje priplava prava zmešnjava, brez repa in glave. Vendar, če niste v zaključku, kaj to je, temveč ostajate v vprašanju, se zadeve lahko spremenijo.


Šele ko izstopite iz vloge žrtve, se stvari lahko spremenijo. Vsi smo soustvarjalci svojega življenja. Imamo vpliv nanj. Vendar, dokler nismo pripravljeni iz sovoznikovega sedeža presesti na voznikovega in vzeti volan življenja v svoje roke, bomo lahko samo opazovali, kaj se okoli nas dogaja. Življenje pa teče dalje. Ste res pripravljeni do konca življenja negibno opazovati, kako vam življenje polzi med rokami? Ali ste res pripravljeni drugim prepustiti kontrolo nad vašim življenjem? Ali pa ste pripravljeni glede tega tudi kaj narediti?

Verjemite, da niste prišli na ta planet životarit in trpet. Sem ste prišli živet življenje iz svojih sanj. Vesolje si lahko predstavljate kot en velik bife, ki ima vsega v obilju. 

Obilje denarja, sreča, zdravje in ljubezen so vaše rojstne pravice. Kdaj jih imate namen uveljaviti? Ko bodo potekle? Ko boste na drugi strani?

Vredni ste veliko več! In tudi močnejši ste bolj, kot si sploh lahko predstavljate. Samo zaupajte si! Poskusite v vsaki situaciji videti darilo in blagoslov in vaše življenje se bo drastično spremenilo. Kako vem? Ker sem šla sama skozi to. Jaz sem morala sama priti do teh spoznanj. Vam ni treba. Ali pač?

Vesolje vas podpira! Niste sami! Vprašanje pa je, koliko podpirate sami sebe?

Objem, 
Romana

ponedeljek, 09. november 2015

Ponos

Ponos je najpogostejši ubijalec odnosov... družinskih, partnerskih, prijateljskih,... Odnosi so že tako sami po sebi lahko zakomplicirani, če nismo pripravljeni na kompromise, na drugačne poglede... Če ne želimo slišati drugih ali nas drugi niso pripravljeni slišati. Komunikacija v odnosih je zelo pomembna in če nismo vešči iskrene komunikacije najprej sami s seboj, je ne moremo imeti z drugimi. In kaj hitro se zgodi, da smo narobe razumljeni, da ne povemo stvari, ker ne želimo prizadeti drugih ali pa samo kimamo drugim, ker se ne želimo zameriti, ...

In potem pride do situacije, ko smo prizadeti in izrečemo stvari, ki prizadenejo, ker smo sami ranjeni. Predvsem je to obrambni sistem pri večini ljudi, saj se želimo zaščititi pred nadaljnimi ranami. In nato na vrh vsega pride še Ponos, ko vztrajamo pri svojem, ko ne popuščamo, ker je (še) preveč boleče. Ker je naš Ponos ranjen in Ego to še dodatno napihuje. Po eni strani si želimo izboljšanja odnosov, po drugi strani pa nas je strah ponovne zavrnitve in ran. In vztrajamo pri svojem. Naloga Ega in Ponosa je zaščita pred nadaljnimi ranami. A se žal ne zavedamo, da oba stvari preveč napihujeta, da jih naredita slabše kot so.


Ko se Ponos prikrade v odnos in ko ga nismo pripravljeni spustiti in spremeniti svoj pogled in prepričanje, lahko marsikaj izgubimo. Izguba je lahko velika in čez čas ugotovimo, da je bila cena enostavno previsoka. Zato, ker nam Ponos ni dovolil, da bi priznali napako ali si dovolili slišati drug vidik. Ker nismo bili pripravljeni spremeniti mnenja in dovoliti drugi strani, da predstavi svoj vidik in svoj pogled. To ne pomeni, da zanikamo sebe in svoje občutke. Pomeni samo, da si dovolimo biti to, kar smo in drugim biti to kar so, ne da bi jih poskušali spreminjati. Da jim dopuščamo izbire, mnenja in poglede, jih spoštujemo in smo dovolj zreli, da ne dovolimo, da Ponos uniči odnos. Še posebej, če nam ta odnos veliko pomeni.

Pa vendar, verjamem, da se je že vsak kdaj znašel v takem odnosu. Ko smo preveč ponosni, da bi priznali, da imajo mogoče naši starši, partner, otroci ali prijatelji prav. Popolnoma normalno je, da se skregamo in ne strinjamo z vsem in z vsako stvarjo. Pa vendar, če smo dovolj pametni in zreli, bomo pogledali na situacijo z drugega zornega kota. Kaj nam oseba zrcali? Kaj nam kaže?

Kot terapevtka poskušam na stvari pogledati z drugega zornega kota. Tudi sama se znajdem v takih in drugačnih situacijah, vendar sem pripravljena očistiti vzorce pri sebi. In veliko lažje je, če je oseba na drugi strani pripravljena to narediti tudi sama. Pred nekaj časa sva s prijateljico imeli nek pogovor, ki je pri obema dvignil kar veliko jeze in užaljenosti. Seveda je vsaka gledala iz svojega zornega kota in je verjela, da ima prav. Zato sem se za nekaj časa umaknila, da sem pri sebi pogledala, kateri vzorec je tisti, ki je to sprožil. Kje globoko v meni je ta rana skrita, da sem se želela zavarovati na način, kot sem se. Da sem odreagirala z jezo in užaljenostjo. In seveda s Ponosom, ker sem verjela, da imam prav.

Ker pa se že nekaj let ukvarjam s podzavestnimi vzorci, vem, da so ti vzorci lahko zelo popačeni in nam dajejo napačno sliko oz. sprožijo spomine iz otroštva ali celo iz prejšnjih življenj, spomine naših prednikov ali pa odražajo kolektivno zavest. Zato sem umik izkoristila za delo na sebi. Pobrskala sem malo po podzavesti, ozavestila od kje prihaja spomin, ga sprostila in s tem sprostila vso čustveno navlako, ki se je ob tem sprožila. In ker sem bila pripravljena sčistiti pri sebi, se je jeza med nama razkadila, užaljenosti ni bilo več in najin odnos se je še izboljšal. Ko sva se kasneje pogovarjali o tem, sva obe v času nesoglasja čutili neko jez in bes in nisva želeli komunicirati ena z drugo. Enostavno sva začutili, da rabiva nekaj miru, da to predelava vsaka na svoj način. In ko sva, nisva dovolili, da bi najin Ponos dovolil, da se prijateljstvo spremeni ali ohladi. Ker sva želeli to preseči, ker sva želeli odnos ohraniti. Danes se temu obe smejeva.

Seveda bi se odnos lahko končal drugače. Lahko bi ohranili svoj Ponos, vztrajali pri svojem prav in izgubili prijateljstvo in podporo. Vendar dokler ne ozavestimo vzorcev v nas, ki to sprožajo, se bo vedno našel nekdo, ki nam bo pritiskal na to isto rano, dokler ne ozavestimo in spustimo. Ti ljudje so v bistvu naš največji blagoslov, ne glede na to ali se tega zavedajo ali ne, saj nam kažejo, kaj je znotraj nas, kar je še treba osvoboditi, pozdraviti ali spustiti. Dokler nas nekaj nervira, ni to zunaj nas, temveč znotraj nas. Ljudje in okoliščine zunaj nas nam samo kažejo zrcalno sliko. Vprašanje je ali smo zaradi svojega prav pripravljeni izgubiti ljudi? Ali je res vredno?


Ne govorim za vsak odnos. Včasih moramo neke ljudi spustiti, ker smo jih prerasli in vibracijsko ne ustrezamo več drug drugemu. Še vedno pa smo lahko v dobrih ali vsaj korektnih odnosih. Govorim o odnosih, ki nam zares nekaj pomenijo. Odnosi s starši, z brati in sestrami, s partnerji in otroci, s prijatelji... odnosi, ki bogatijo nas in naše življenje. Koliko nas Ponos dejansko stane? Kako visoko ceno smo pripravljeni plačati?

Če ste se tudi sami znašli v taki situaciji, se najprej vprašajte, kaj je tisto znotraj vas, kar je sprožilo to situacijo v prvi vrsti oz. kaj vas je tako močno prizadelo, da niste znali odreagirati drugače, kot popolnoma prekiniti stike, ignorirati ali ne komunicirati na splošno? Kaj vas je tako močno prizadelo, da ste izrekli stvari, ki jih niste želeli? Besede imajo moč in prizadenejo. Vendar najbolj prizadenejo nas same. Je res vredno? Verjamem, da ne.

Če obstaja možnost, da izboljšate odnos, naredite to na kakršenkoli način. Lahko samo izrazite namen, da želite, da se stvari izboljšajo, lahko pokličete ali napišete sporočilo. Včasih je to nemogoče, ker so vas ljudje izključili iz svojega življenja. Dajte jim čas. Tudi sami so prizadeti in ranjeni in so odreagirali na način, kot najbolje znajo. Če je namenjeno, da se odnos izboljša, se bo. Slej ko prej. Samo dopustite, da se rane zacelijo. In vendar bodite v dopuščanju, da druga stran tega ne izbere. Tudi oni imajo pravico, da ne želijo izboljšati odnosa. In nima veze z vami. Mogoče niso videli take vrednosti v odnosu, kot ste jo videli vi. In tudi to je ok.

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi prepiri, saj na površje prinesejo stvari, ki jih je dobro očistiti pri sebi. Pomagajo nam ozavestiti vzorce. Na nas pa je ali jih bomo prepoznali, očistili in se osvobodili ali pa trmasto vztrajali pri svojem prav in hranili svoj Ponos. Tudi to je izbira!

Kakorkoli izberete je prav. Prav za vas! Vi sami najbolje veste, katere odnose želite ohraniti in katere ne in kaj ste zato pripravljeni narediti. Vsekakor ostanite zvesti sebi, spoštujte sebe in svoja prepričanja, vendar si dovolite, da vidite tudi drug vidik. Sprejmite, da se mogoče ne boste v vsem strinjali in si dopuščajte imeti drugačne poglede na stvari. To je življenje! In ravno zaradi teh različnih pogledov je naše življenje tako bogato. Če to želimo videti!

Ne dovolite, da vas Ponos oropa dragocenih ljudi v vašem življenju. Vsi delamo napake, vsi smo globoko v sebi ranjeni... Vprašanje je, kaj bomo naredili s tem? Smo pripravljeni ozdraviti sebe, svoje vzorce in odnose? Smo pripravljeni videti blagoslov v vsaki situaciji, okoliščinah in ljudeh? Kaj bi se spremenilo, če bi vsi ljudje gledali na odnose na ta način? Bi bilo manj nestrpnosti? Bi bilo več razumevanja? Več ljubezni? Več miru?

Kaj bi bilo potrebno, da izberemo to zase?

Objem,
Romana

sobota, 07. november 2015

Ne dovolite drugim, da vam vzamejo sanje

Nikoli nikomur ne dovolite, da vam govori, kaj lahko ali česa ne morete doseči. Niti SEBI!!! Če imate sanje, jih zaščitite. Marsikdo vam bo rekel, da je nekaj nemogoče doseči, ker ne želijo, da uspete ali pa sami ne verjamejo, da je možno. Žal je med njimi dostikrat tudi vaša družina in ljudje, ki jih imate radi in naj bi vas podpirali. Če sami tega ne morejo doseči, bodo tudi vas prepričevali v to. Ne dovolite jim, da vam vzamejo sanje.

 
Povežite se in sodelujte s tistimi ljudmi, ki vas podpirajo in verjamejo v vas. Tudi za Luno so govorili, da je nedosegljiva... danes vemo, da to ni res. Tudi z roba vesolja se da skočit... Torej, kaj je nemogoče? NIČ!! Če vi veste, da nekaj bo delovalo, čuvajte to idejo in vaše sanje in jih dosezite. Če ste vi dobili to idejo, ste jo dobili z razlogom... ker veste, da je dosegljiva!!! Zato, ker jo VI lahko dosežete!
Veliko ljudi žal ne sledi svojim sanjam. Marsikateri odrasel človek sploh nima sanj. Jaz pa vem in verjamem, da lahko dosežete vse, kar si zadate!!

Just go for it!!

četrtek, 05. november 2015

Diamant v nastajanju

Ko ste na tleh in imate občutek, da ste sam, se spomnite, da je nekdo tam zunaj, ki misli na vas in mu ni vseeno. Naj bodo to starši, otroci, prijatelji, partnerji... nihče ni nikoli sam. In tudi, če na tej strani nimate nikogar, so bitja svetlobe povsod okoli vas. Kadar vam je hudo in imate krizo, jih prosite, naj vas objamejo in potolažijo. Naj vam pomagajo prebroditi to obdobje, skozi katerega prehajate.

Vsak med nami se je že kdaj srečal s težkimi trenutki, ko ne vidi več izhoda. Ko se vrtite v krogu in imate občutek ujetosti. Teža čustev, skozi katere greste v tistem trenutku je gromozanska. Tudi ljudje, ki se ukvarjamo s temi stvarmi, nismo imuni na to. In za nas je včasih še težje, ker mislimo, da zmoremo vse sami, da ne rabimo pomoči ali nam ni dovoljeno prositi zanjo. Vendar to ni res! Vsak med nami si zasluži pomoč!

Zato smo prišli istočasno na ta planet, da si pomagamo, da spodbujamo drug drugega in da smo si v oporo. Včasih je dovolj, da vam nekdo samo prisluhne. Obstaja veliko društev za pomoč, ko ne vidite izhoda. Zavedajte se, da ko prosite za pomoč, niste slabiči temveč zmagovalci! Odločili ste se, da nobena okoliščina in situacija ne bo vplivala na vas in da jo želite premagati. Ozavestite to! VI STE ZMAGOVALCI, ker se ne predate, kljub temu, da vam je težko.

In zapomnite si, da vsaka situacija, pa naj izgleda še tako težko, je skriti blagoslov in darilo. Kaže vam, kaj še lahko pri sebi očistite in spustite. Namesto, da se sprašujete, kaj ste naredili narobe in zakaj se vam to dogaja, se vprašajte:

*Kaj je prav z mano, pa tega ne vidim?
*Kaj je prav v tej situaciji, pa tega ne vidim?
*Kaj je blagoslov/darilo tukaj, pa tega ne vidim? 

Ko obrnete fokus iz negativnega na pozitivno, se situacija lahko spremeni, saj z osredotočanjem na pozitivno, le-to ustvarjate in krepite. Kaj, če je to obdobje, skozi katerega prehajamo vsi ta hip največje darilo do sedaj, da odpade vse tisto, kar nam ne služi več in nas je do sedaj samo obremenjevalo in ustavljalo?



Tudi diamant zasije pod pritiskom. In vi ste DIAMANTI! Mogoče še nebrušen, vendar zagotovo ste diamant!!!

Je zdaj čas, da zasijete in umaknete vse, kar zakriva vaš sijaj? Ste pripravljeni svetu pokazati svojo luč? Svoj sijaj? Svet vas potrebuje! Svet potrebuje VAŠO unikatnost, VAŠ pečat, zato nikar ne obupajte! Čas je, da vaša LUČ zasveti!

Objem,
Romana

Nič ni tako hudo, kot je sprva videti

Ste se že kdaj znašli v situaciji ali dnevu, ko ste imeli občutek, da vse razpada, da gre samo navzdol. Da huje ne more biti? Kot da vas je povleklo v črno luknjo iz katere ni izhoda. Kaj narediti takrat? Kako se izvleči iz tega, ne da bi poslabšali situacije.

Zavedajte se, da je vsak dan drugačen, edinstven. Kar se nam danes zdi nemogoče, je jutri lahko popolnoma mogoče. Ker se spreminjamo sami in ker se spreminja vse okoli nas,  se seveda spreminjajo tudi dnevi. Kar nas je jezilo včeraj, nas danes lahko samo še nasmeji. Kaj ni življenje čarobno?

Ne glede na to, kaj se zgodi ali kako slabo je videti danes, življenje gre dalje in jutri bo že bolje. Jutri boste vi imeli drugačen pogled na stvari, čustva ne bodo več tako močna in lahko boste pogledali z drugega zornega kota. In na koncu se boste smejali sami sebi in temu, kar vas je prej obremenjevalo. :)


Ko imate občutek ujetosti in ne znate dalje, se vprašajte:
"Kako je lahko še boljše kot to? Kaj lahko jaz sem ali naredim drugače, da se to spremeni s popolno lahkoto? Kaj je tukaj dobrega, pa jaz ne vidim?"

Ko sprašujete po boljšem, se stvari lahko izboljšajo. Vendar se večina ljudi sprašuje ali je lahko še slabše... in vesolje samo dostavlja naročila. Po čemer se sprašujete, to dobite. Kaj si zares želite? Vprašajte po tem! In nato dovolite, da vam vesolje dostavi. 

In ostanite v vprašanju, ne v zaključku. Vse, kar je na prvi pogled videti grozno, se kasneje lahko izkaže za najboljšo stvar. Vsak konec namreč prinaša nov začetek. Včasih je težko, ko se nam neko obdobje zaključuje, ker ne vemo, kaj sledi. In tudi, če je bilo to obdobje polno stresa, žalosti, jeze, se ga še vedno oklepamo, ker je to edino, kar poznamo. Strah nas paralizira. Ego nam prikaže vse najhujše scenarije, ki se nikoli ne zgodijo. Samo zato, da ostanemo ujeti, na varnem. Vendar ali je to res varnost? Biti ujet v stresu in nemoči? 

Včasih je potrebno samo narediti skok zaupanja... ko imate tako močno vero vase in v prihodnost, da bo vse ok, da bo za vse poskrbljeno, da ste varni... Takrat vas vesolje podpre... Pričnejo se dogajati čarobne stvari. Kot da se je vesolje zarotilo, da vam pomaga na vsakem koraku! In res je... Imate več podpore, kot si predstavljate. Vesolje je na vaši strani, na čigavi strani pa ste vi?

Strah je samo iluzija, ki vas drži ujete. Ko to prepoznate, nima več moči nad vami. Če se vam danes nekaj zdi težko in nemogoče, globoko vdihnite, izdihnite in spustite... Ne naredite ničesar danes... ne dajajte temu pozornosti... vsaj en dan... Jutri bo slika drugačna :) 

Zapomnite si, da nobena juha ni tako vroča, kot se skuha!

Poskusite...

Objem,
Romana

torek, 03. november 2015

Kar oddajaš, to ustvarjaš

Vsak posameznik je odgovoren za energijo, ki jo oddaja v svet. Če oddajaš strah, ustvarjaš več strahu v kolektivni zavesti, če oddajaš mir in ljubezen, ustvarjaš več miru in ljubezni v kolektivni zavesti.

Ljudje smo med seboj povezani in če se več kot 5 ljudi združi, vpliva na kolektivno zavest.

Strah je največja manipulacija te realnosti. Bodite pozorni, kako se počutite, ko vas je strah... ste v krču, vas zvija, postajate črnogledi? To so znaki, ko vam vaše telo in vaša intuicija sporoča, da je laž. Kar je resnica, boste občutili kot lahkotno, kar je laž, boste občutili kot težo. Mediji so prežeti s strahom in ga še potencirajo. Na vas pa je ali boste v to verjeli ali ne.


In kako vedeti, kaj je res in kaj ne? Recite resnica, je to res? In zopet poslušajte svoje zaznave. Vi veste veliko več, kot si ta trenutek priznate in nikar ne predajajte moči drugim.

Kakšno prihodnost želite ustvariti? Na kar se osredotočate, proti čemur se borite, temu dajete moč.

98% strahov se nikoli ne realizira, saj je to utvara ega. Zamišljajte si lepo, mirno in srečno prihodnost in bodite med tistimi, ki bodo v kolektivno zavest sadili pozitivne misli. Dovolj je 1% svetovnega prebivalstva, da se stvari izboljšajo, saj imajo pozitivne misli močnejšo in višjo vibracijo kot negativne misli.

Vsak naj začne pri sebi in pri sebi spreminja vzorce. Strah je iluzija in ko to prepoznate, se lahko osvobodite in zaživite lahkotnejše in srečnejše življenje. Ker ko vas kdorkoli ustrahuje, ima neke skrite namene in želi z vami manipulirat. Ker se takrat ubadate z iluzijo, namesto da bi videli resnico. Ampak vi ste prepametni za manipulacijo.

 Čaka vas boljše življenje... takoj, ko spremenite fokus iz strahu na mir. Ste pripravljeni to izbrati?

Objem,
Romana

nedelja, 01. november 2015

Ljubite in si dovolite biti ljubljeni

Koliko preprek ste ustvarili, da se 'zavarujete' pred ljubeznijo? Ali ste pripravljeni te prepreke in blokade spustiti in se odpreti ljubezni? Ste pripravljeni biti popolnoma ranljivi?

Ko si dovolite ljubiti iz vsega srca, nimate kaj izgubiti. Tisti, ki je pripravljen sprejeti to ljubezen z vaše strani, se bo slej ali prej pojavil v vašem življenju. Ne zapirajte svojega srca samo zato, ker nekdo ni zmožen sprejeti vaše ljubezni. Vedite le, da se morajo taki ljudje najprej naučiti sprejeti ljubezen od sebe, da bi jo lahko sprejeli tudi od vas.

To nima nobene veze z vami... vendar ima vezo z njimi in njihovo sposobnostjo sprejemanja. Žal večine starši niso znali naučiti ljubiti in sprejemati sebe, ker so tudi sami imeli problem s tem. Ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker tudi sami niso znali.

Današnja realnost nas namreč uči, kako obsojati sebe na vsakem koraku. Kaj smo naredili prav in kaj narobe...? V kateri predalček sodimo danes? Med dobre ali med slabe ljudi? Sem naredil/a dovolj dobrega, da me bodo ljudje sprejeli?

Nismo odgovorni za srečo drugih ljudi. Zavedati se moramo, da nihče ne potrebuje rešiteljev. Koliko moči vzamemo drugemu, ko ga vidimo kot žrtev in ne kot kreatorja svojega življenja? To, da ljudje niso pripravljeni izbrati ljubezni ni naša odgovornost. Vsak je odgovoren sam zase. In kdo je tisti, ki lahko obsoja, kaj je prava ali slaba izbira? Samo zato, ker nekdo ne izbere tega, kar bi mi, še ne pomeni, da je izgubljen. Njegova pot je drugačna... njegovo poslanstvo je drugačno.

Največ, kar lahko naredimo zase in za druge je, da smo v dopuščanju njihovih izbir. Brez obsojanj. Namreč ko obsojamo, ne moremo biti v zavedanju. Če nekdo ni sposoben ljubiti ali sprejeti ljubezni, se mora tega najprej naučiti pri sebi. Ljubezen do sebe odpira vrata ljubezni do in od vseh. Ste ji pripravljeni odpreti vrata? Ste pripravljeni tako močno ljubiti sebe, da vam sploh ni mar ali ste samski ali v razmerju?

Ko se prenehate obremenjevati s statusom, ko ste pripravljeni ljubiti sebe in sprejeti ljubezen od sebe, boste povabili ljubezen drugih ljudi v svoje življenje. Vse se začne in konča pri vas!!! Koliko ljubezni lahko danes sprejmete od sebe, ki je do sedaj niste bili pripravljeni? Ste pripravljeni to sprejeti sedaj?

Ljubite in si dovolite biti ljubljeni! In življenje bo veliko lepše...

Objem,
Romana

sobota, 31. oktober 2015

Postavljanje meja je nujno potrebno

Pomanjkanje meja prikliče pomanjkanje spoštovanja. Ne moremo biti vedno prijazni z ljudmi. Tako nas začnejo ljudje izkoriščati. Včasih moramo znati postaviti meje in reči NE. Ko rečemo drugim NE, rečemo sebi DA. Niso drugi ljudje krivi, če ne znamo izraziti sebe in svojega nezadovoljstva in če se mi bolj obremenjujemo s tem, kaj bodo drugi rekli. Ljudje nam kažejo vzorce. Dokler jih ne prepoznamo, bomo imeli občutek, da nas nihče ne spoštuje. Vendar nam ljudje nastavljajo ogledalo in nam kažejo, kje ne spoštujemo sami sebe. Ker če bi se, ne bi dovolili takega ravnanja.


In včasih je lažje reči, kot narediti, vendar se vse da. Mi učimo ljudi, kako naj se obnašajo do nas, s tem, kar dopuščamo sami. Če jih ne boste postavili VI, jih bodo drugi za vas, kar pa vam zagotovo ne bo všeč. Kako prepoznati ali imate zdrave meje in ali jih ljudje upoštevajo? Vprašajte se, kako se počutite? Ste utrujeni, razdraženi, vam gredo ljudje na živce, vi pa kljub temu vztrajate v njihovi družbi, ker se jim ne želite zameriti? Takšni odnosi (pa naj bodo to družinski, partnerski, prijateljski ali odnosi z vrstniki...) vas oropajo radosti, veselja, miru... in na koncu lahko celo zbolite. Je res vredno? Zaslužite si več! Ko imamo jasne meje, dopustimo sebi SPOŠTOVANJE! Koliko spoštujete sami sebe, če dovolite drugim, da hodijo po vas? Res verjamete, da ste prišli na ta planet, da boste predpražnik za druge ljudi? Če to dovolite, sporočate ljudem okoli sebe, kako malo se cenite.

Zavedajte se, ne glede na to, kaj verjamete ali so vam drugi rekli, vi ste NEPRECENLJIVE VREDNOSTI! Ko boste to začeli verjeti tudi sami in temu primerno ukrepali, bo vaše življenje postalo veliko lažje in bolj zabavno. In tudi zdravje se drastično izboljša. Čas je, da sami sebi namenite spoštovanje in pokažete drugim, da od tega ne odstopate. Ali se prilagodijo in vas začnejo spoštovati ali pa naj odidejo iz vašega življenja. V vsakem primeru zmagate <3

Objem,
Romana

četrtek, 29. oktober 2015

Sodbe in obsojanja...

Ljudje smo drugačni z namenom. Če nekdo ne hodi po vaši poti, še ne pomeni, da je izgubljen!!! Vsak ima svojo pot, ki ni ne prava ne napačna.

Življenje nima priročnika. Je neskončna možnost izbir. In vsaka izbira vam daje zavedanje. Ni napak... so samo izkušnje. Nikoli ne dovolite, da sodbe drugih oblikujejo vaše življenje. Vi ste tisti, ki imate moč in možnost izbire, kako boste živeli vaše življenje. Ne polagajte moči v roke drugih ljudi.

Če vas ne morejo sprejeti takšne, kot ste, z vsemi "dobrimi" in "slabimi" lastnostmi, mogoče ni treba, da so del vašega življenja. Ko vas nekdo želi spremeniti po svoje, želi imeti kontrolo nad vami.

Nekateri to delajo namenoma, nekateri pa se tega sploh ne zavedajo. Vendar ali je to res tisto, kar si želite? Vsak med nami je čudovit tak, kot je Vi ste čudoviti taki kot ste! Brez vas svet ne bi bil isti. Vi ste darilo svetu!!! Je zdaj čas, da odvijete to darilo in zasijete? Da ste to, kar ste, neprecenljivo darilo svetu?

 

Kaj je darilo v tej situaciji?

V vsakem trenutku lahko najdemo priložnost za pritoževanje ali za rast! Sama raje gledam na situacije in na ljudi kot na blagoslov in darilo, saj le tako lahko izstopim iz vloge žrtve in ustvarjam svoje življenje po svojih merilih.

Smo soustvarjalci lastnih izkušenj in če nam izkušnja ni všeč, moramo spremeniti pogled, prepričanje ali vzorec pri sebi, da se stvari lahko spremenijo in nas ne "tiščijo" več. Niso krivi drugi ljudje, okoliščine ali dogodki, saj trije prsti kažejo nazaj na nas. Mi smo bili vedno prisotni v vsaki dobri ali slabi situaciji, ki se nam je zgodila. Mi smo skupni imenovalec in moramo iskati pri sebi, ne pri drugih.

Verjemite, je veliko bolj osvobajajoče, kot kriviti druge ljudi in okoliščine za izkušnje! Ne verjamete? Izzivam vas, da poskusite!

 Ko se vam naslednjič nekaj ne bo izšlo po vaših željah, se vprašajte: 

"Kaj je tukaj darilo/blagoslov, ki ga ne vidim? Kaj je prav tukaj, pa tega ne opazim? In kaj je prav z mano, pa tega ne vidim?"




Ni prave ali napačne izbire. Vsaka izbira nam da zavedanje. In če nam rezultat ni všeč, lahko isti hip izberemo kaj drugega. Nič ni dokončno. Vse se spreminja. Mi se spreminjamo, Zemlja se spreminja, drugi ljudje se prav tako spreminjajo. Zato ne moremo pričakovati, da izbira, ki smo jo izbrali včeraj in je delovala za nas, lahko enako deluje tudi danes. Lahko deluje, lahko ne.

Sledite energiji, sledite lahkotnosti... Vsak dan je nov dan... nepopisan list življenja. Kako želite ustvarjati vaše življenje? Z gledanjem v preteklost in objokovanjem le-te, s strahom razmišljati o prihodnosti ali živeti v sedanjosti. V 10 sekundnem intervalu?

Življenje je prekratko za obžalovanja, zamere, sovraštvo... Vsak med nami bije svojo bitko življenja. Zato odpustite sebi in drugim in se osvobodite bremen, ki vas vežejo na preteklost. Zaslužite si srečo, veselje, ljubezen in notranji mir. In to si lahko podarite le vi sami! Nihče drug vam tega ne more dati 

Je zdaj čas, da spustite vse, kar vas bremeni in zaživite s polnimi pljuči?

Je zdaj čas, da izberete sebe?

Objem,
Romana

sobota, 24. oktober 2015

TI kot blagovna znamka

V današnjem času se ljudje premalo zavedamo svoje vrednosti. Nenehno se primerjamo z drugimi in tako ustavljamo sebe in svoj napredek. Zavedati se moramo, da smo edinstveni, kot je edinstven naš prstni odtis. Zakaj tekmovalnost?

Tudi sama sem bila včasih zelo tekmovalna in se primerjala z drugimi, saj je bil to edini način, ki sem ga takrat poznala. Če sedaj pogledam nazaj na to obdobje, mi je popolnoma jasno, zakaj mi določene stvari niso uspele. Osredotočala sem se namreč na tisto, kar sem mislila, da je z mano narobe, saj sem tudi sama želela biti uspešna kot drugi.

Problem je v tem, ker sama nisem prepoznala svoje vrednosti in sem se primerjala z drugimi. Poskušala sem posnemati njihov način, se učiti od njih, delati stvari na njihov način, pa kljub temu ni bilo dolgoročnih uspehov. Zakaj? Ker sem poskušala biti nekdo drug. In ko zanikaš sebe, koliko uspeha zares lahko ustvariš? Nekaj časa gre, vendar te slej ko prej izda telo, ker ne poslušaš sebe. Tako močno se trudiš, da te ljudje sprejmejo, da o tebi lepo govorijo, ker ne želiš biti obsojan, da pozabiš na to, kar je zate zares pomembno.

Ko sem sama to ozavestila, se je moje življenje drastično spremenilo. Nehala sem ugajati drugim, danes sledim sebi in tistemu, kar je meni pomembno. Moje življenje ni več prežeto s stresom kot je bilo včasih. Ker vem, da sem iskrena s seboj. In dopuščam si narediti 'napako', če napake sploh obstajajo.

Ugotovila sem, da ne glede na moj trud in uspeh, se vedno najde nekdo, ki mu ne bom všeč, ki me bo obsojal... in se ne obremenjujem več. Sprejemam sodbe ljudi in se počutim super, ker vem, da te sodbe nimajo nobene veze z menoj, temveč so samo zanimiv pogled tistega, ki jih izraža.

Ljudje preveč moči predajamo drugim. In če želimo drugim ugajat, je to idealni recept za našo nesrečo.

Izberite sebe, izberite svojo srečo. Vi ste edinstveni in ne glede na to, kako poskušate ugajati drugim, se spreminjate za druge, ne morete zanikati sebe. Vi ste dragocen dragulj na tem svetu. Ste blagovna znamka sama zase. Ste diamant. Če vas ne bi bilo, ne bi bilo isto. Vsak med nami je dragocen košček sestavljanke in skupaj tvorimo dragocen mozaik. Če vas ni, je luknja v mozaiku. Če bi bili vsi enaki drugim, mozaik sploh ne bi bil zanimiv. Vse bi bilo enako, dolgočasno.

Verjamem, da marsikdo med vami misli, da ni vreden, da ni nič posebnega. Ni res! To je največja laž, ki so nam jo prodali. Bodite pozorni, kako se počutite ob tem, ko si to govorite sami ali vam govorijo drugi. Ali se počutite lahkotno in ekspanzivno ali težko? Vse, kar je resnica za vas, občutite kot lahkotnost in vse, kar je laž za vas, občutite kot težo. To je način, kako vam vaše telo sporoča, kaj je res in kaj laž za vas. Vsak bo to občutil drugače. Zato je pomembno, da poslušate sebe. V vas je več modrosti, kot si sploh lahko zamišljate. Ste jo pripravljeni odkleniti in izraziti?



Dokler ne boste zvesti svoji blagovni znamki, torej vam samim, boste v življenju lahko ustvarili veliko teže. Ko ste zvesti sebi, imate občutek, da sploh ne delate, ker uživate v tem. Temu morate slediti. Če vam nekaj nasmeje srce, sledite temu.

Sprašujte se:

Če bi bil/a jaz resnično jaz, kaj bi počel/a? Kdaj? Kje? Zakaj? S kom? Kako?

Bodite sami svoja najljubša stranka in ostanite zvesti sebi! Ko vi verjamete vase, bo tudi svet začel verjeti v vas!

Zjutraj, ko se zbudite, si večkrat ponovite:

Jaz _____________________________(vaše ime in priimek), sem blagovna znamka sama zase! Sem unikat! Sem diamant neprecenljive vrednosti! Pripravljen/a sem videti svojo dragocenost in darilo, ki sem v svetu! In kako je lahko še boljše kot to?

In nato se pri vsaki stvari, ki jo počnete, vprašajte:
Če to izberem ali sem zvest/a svoji blagovni znamki (to je sebi)? Ali bom izdal/a svojo blagovno znamko (sebe)?

Poslušajte, kaj vam sporoča telo in nato sledite svoji resnici.

Igrajte se... izgubiti nimate kaj, lahko samo pridobite :)

Verjamem v vas in vašo blagovno znamko! Je zdaj čas, da pričnete vanjo verjeti tudi VI?

Objem,
Romana

P.s.: Vesela bom povratnih komentarjev....