nedelja, 27. december 2015

Izprazni svojo skodelico

Budistični menih je sedel skupaj z varovancem. Po kratkem pogovoru je menih v pogovoru nekaj opazil.

Da bi svojega varovanca naučil lekcije, je pričel nalivati čaj v skodelico. Čaj se je pričel razlivati čez rob skodelice, začel teči po mizi in v naročje varovanca.

Varovanec je zakričal: "Nehaj nalivati, moja skodelica je polna, moja skodelica je polna!!!"

Menih je dejal: "In enako je s tvojim umom. Poln je tvojih lastnih predpostavk in poln tvojih lastnih zaključkov o življenju. Če želiš postati boljši, moraš najprej izprazniti svojo skodelico uma."


Dostikrat mislimo, da če bomo o določeni stvari dobro premislili, se bomo izognili neprijetnostim. Da bomo z umom uspeli rešiti stvari in situacije, v katerih smo se znašli. Vendar, kolikokrat se je izkazalo, da to ne drži ravno najbolje?

V koliko neprijetnih situacijah smo se znašli ravno zaradi uma? Veste, um nas lahko pelje samo tja, kjer je že bil. Kjer je "varno". Koliko življenja in avanture zamudimo, ker preveč razmišljamo, tuhtamo, analiziramo in želimo vse kontrolirati? In koliko energije porabimo za to, ter koliko stresa ustvarjamo s tem. Življenja se ne da kontrolirat! Lahko pa ga soustvarjamo!

Res želite živeti in igrati "varno" igro? Um in ego napletata črne scenarije v naših glavah, kaj vse se lahko zgodi, če ne kontroliramo stvari. Vendar, koliko teh črnih scenarijev se dejansko uresniči? Nič ali skoraj nič!

Ko nehamo kontrolirati in pričnemo ustvarjati svoje življenje, se znebimo tudi stresa, saj smo prevzeli odgovornost za svoje življenje v svoje roke. S tem smo vzeli svojo moč nazaj in smo sporočili vesolju, da smo pripravljeni ustvariti svoje (sanjsko) življenje.

Nič ni vnaprej definirano. Vse se spreminja! Mi smo vsak dan drugačni, okolica je vsak dan drugačna in vesolje prav tako. Zato tisto, kar je za nas delovalo včeraj, mogoče danes ne deluje več. Mogoče bo delovalo čez en teden ali en mesec ali pa nikoli več.

Zato odločitve, ki so bazirane na zaključkih preteklih izkušenj niso ravno najbolj pametne odločitve. Zakaj? Ker ustvarjate na podlagi preteklosti in preteklost prenašate v svojo prihodnost. In ker ste zaključili, da če se je enkrat dobro izšlo, se bo vsakič. Res je to mogoče "varna" izbira, vendar ali je tudi najboljša za vas? Kaj, če ima vesolje za vas pripravljeno kaj boljšega?

Vsaka izbira vam da zavedanje. Zato nobena izbira, ki ste jo do sedaj izbrali, ni bila ne prava ne napačna. Vendar vam je dala zavedanje, česa si želite in česa ne.


Če želite živeti polno in izpolnjujoče življenje, morate najprej sprazniti svojo skodelico uma. Sprazniti vse, kar ste se odločili in zaključili, da je prav ali narobe. Vse, kar ste sklenili, da mora ali ne sme biti v vašem življenju. Da v celoti razgradite in uničite vaše misli, sodbe, zaključke, poglede in prepričanja o tem, kako bi vaše življenje moralo izgledati.

Na ta način seveda pobrišite samo tisto, kar vas omejuje in ne, kar vam koristi. S tem se odprete neskončnim možnostim in date sebi možnost, da izberete nekaj boljšega za vas.

Najboljši način (vsaj zame), kako ustvarjati svoje življenje na najboljši možni način je sledeči.

Najprej razgradite in uničite vse, kar vam pomeni vaše življenje, odnosi, denar, ljubezen, ... Na ta način pobrišete vašo predstavo o tem, kako bi nekaj moralo izgledati. Pobrišete omejitve, tako dobre kot slabe, saj so še vedno omejitve! S tem ne izbrišete spominov ali ljudi iz vašega življenja, temveč samo vaše sodbe, zaključke in poglede. To naredite vsak dan.

Primer: "Danes razgrajujem in uničujem svoje življenje, svoj odnos s __________, ..." Pod & Poc

Ko to naredite, boste opazili, da se je energija sprostila. Če začutite, lahko to večkrat ponovite, dokler ne boste začutili več naboja.

Nato pa z vprašanji pričnete spraševati po tistem, kar želite, da se pojavi v vašem življenju. S tem se odprete neskončnim možnostim in dovolite vesolju, da vam predstavi tudi tiste možnosti, na katere vi s svojim umom niti pomislili ne bi.

Primer: "Kako želim, da je videti moje sanjsko življenje? Kaj želim početi? Kaj želim ustvariti? Kakšen doprinos sem lahko sebi in svetu? Koga želim ob sebi, ki bo doprinos meni in mojemu življenju?"

Ko si postavljate vprašanja, ne iščite odgovorov, ker so to zopet zaključki. Dobili boste zavedanje, preblisk, idejo,... in ob tem se boste počutili lahkotno, ekspanzivno,... Tako boste vedeli, da ste na pravi poti!

Kaj, če bi vsak dan sproti ustvarjali svoje življenje? Kaj, če bi živeli v trenutku in sledili energiji? Bi vas to pripeljalo bližje k vašim sanjam ali bi vas oddaljilo?

Ja, imejte sanje in to velike! Vendar dovolite, da vas vesolje vodi po poti, ki je najboljša za vas. Ker ni ne prave ne napačne poti, je samo vaša pot! Zato se ne morete primerjati s potmi drugih ljudi. Sledite svojemu srcu, ki vas bo vodilo po najboljši poti za vas!

Če si upate in drznete, je to lahko vaše najboljše potovanje skozi življenje. In kaj vse je še možno, na kar niti pomisliti ne morete ta hip? Kako je lahko še boljše, bolj zabavno, bolj lahkotno, bolj enostavno in bolj veličastno kot to? Vesolje, pokaži nam :)

Vesela bom vaših povratnih informacij, kaj ste ustvarili...

V letu, ki prihaja, pa vam iz srca želim, da ustvarite svoje sanjsko leto in da je boljše, kot ste si sploh lahko zamišljali!

Hvala, ker ste to leto bili z mano na tak ali drugačen način. Naj bo leto 2016 najboljše do sedaj!

Želim vam čudovito silvestrovanje in samo najboljše v letu 2016!

Objem,
Romana

četrtek, 17. december 2015

Čar Božiča

Obožujem čar Božiča in praznikov, ki so pred nami, ker prinašajo radost, veselje in mir. Je čas, ko so ljudje bolj odprti, si bolj odpuščajo, ljubijo bolj in so enostavno bolj razumevajoči. Kaj bi bilo potrebno, da imamo takšno vzdušje vsak dan, ne samo za praznike?

Letos bo Božič še posebej čustven, saj bo v znamenju polne lune v Raku, ko so nam družina in dom zelo pomembni. Ko bomo vse čutili še globje in ko bodo čustva vrela v nas. Ko bomo tehtali, kaj nam je zares pomembno in iskali mir. Ko bomo zares cenili tisto, kar nam največ pomeni... družino in prijatelje.

Marsikdo bo praznike preživel sam. Zato bodimo razumevajoči drug do drugega, ker vsak bije svojo bitko življenja. Podarimo nasmeh in toplo dlan, namenimo toplo besedo, ki ogreje srca, objemimo ljudi, ki jih imamo radi ter jim povejmo in pokažimo, koliko nam pomenijo. Včasih se tega ne zavedamo, dokler ni prepozno.


Zato odpustite zamere, ker je življenje prekratko. Odprite svoje srce ljubezni, pa čeprav samo za en dan. Verjemite, ljubezen dela čudeže. Iskreno in čisto srce odpira vrata, kjer je bil prej zid. In verjamem, da imamo globoko pod vsemi ranami vsi iskreno in čisto srce. Samo čustvene rane so ga prekrile in ego je nato zgradil okoli njega zid. Zid, da ne bi več trpeli. Da ne bi bili več ranjeni. Ampak ujeti smo mi! In najbolj ranjeni ljudje potrebujejo največ ljubezni, tople besede in pomoči.

Dovolite si, da zasije vaša luč in opazujte spremembe v vaši okolici. Vi imate vpliv na svoje življenje in ljudi v njem. Vi lahko spremenite dogodke z ljubečo energijo. Ne dovolite, da sovraštvo in jeza uničita najdragocenejše v vašem življenju. Če vam je mar do nečesa, naredite vse, da to ohranite v svojem življenju. Ker najbolj obžalujemo stvari, ki jih nismo naredili.

Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Kar je za vas mogoče majhen korak, je za nekoga cel svet. In včasih se nekoga dotaknemo na način, po katerem se nas ljudje spominjajo še leta kasneje. Ker tisti majhen korak, tista majhna gesta, je njim povrnila upanje in jim dala moč, da vztrajajo! Jim je polepšala dan in življenje naenkrat ni bilo več temno, temveč je dobilo mavrične odtenke. Zato vas želim spomniti, da ste pomembni. Da vaša dejanja, tople besede in iskreni nasmehi puščajo pečate v srcih drugih ljudi. Da vaša ljubeča prisotnost lahko nekomu ogreje srce in mu da vedeti, da je tudi on/a vreden tega. In ker nikoli ne veste, kdaj boste vi potrebovali tisti topel nasmeh in toplo besedo in vam bo vesolje na pot poslalo ljudi, ki jih v tistem trenutku najbolj potrebujete, da začutite, da niste sami.

In ne glede ali verjamete v Božič ali ne, ali ga praznujete ali ne, to sploh ni pomembno. Pomemben je ta čar, ki ga prazniki prinašajo v naša življenja. In pomembno je to, koliko si dovolimo odpreti svoja srca in dovoliti, da se nas dotakne.

S hvaležnostjo za vse vas,
Romana

ponedeljek, 14. december 2015

Ko je (za)upanje vse, kar ti ostane

Tako kot mnogi med vami, grem tudi sama skozi različne preizkušnje, ki testirajo mene in moje zaupanje. Letošnje leto je bilo zame osebno zelo intenzivno leto. Prineslo je veliko sprememb, katerih se lani še nisem zavedala... vsaj ne na zavestni ravni.

Ko po 21 letih spoznaš, da zakon, za katerega si mislil, da bo trajal do konca življenja ni tisto, kar si mislil da je, najprej doživiš šok. Šok, ko spoznaš, da si v odnosu pozabil nase in na svoje potrebe in da sploh nisi živel. Šok, ko ugotoviš, da je možno nekaj več, da življenje ni samo delo in družina, brez zabave. Naj tukaj takoj razjasnim, da še vedno občudujem mojega bivšega partnerja in da se nisem ločila, ker bi bilo z njim karkoli narobe. Tudi on je v odnosu pozabil nase in na svoje potrebe. Enostavno je šlo zato, da sva se odtujila, kar je bilo obema najtežje priznati. Med nama je nastal prevelik prepad. Še vedno ga imam rada kot prijatelja in očeta mojih otrok, ni pa se mi zdelo pošteno do njega, da ga držim ujetega v odnosu, kjer mu čustev ne morem več vračati. Zato sem sklenila, da je čas, da greva vsak svojo pot.

Seveda, ta odločitev sploh ni bila lahka zame. Glede na to, da mi je družina bila vedno zelo pomembna in ker imava dva čudovita otroka, sem najprej bila v skrbeh, kako bosta to prenesla onadva. In seveda, po glavi mi je začelo rojiti vprašanje: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Prihajam namreč iz velike družine, kjer je bilo potrebno potrpeti za družino in narediti vse za otroke. Vendar po dolgem in tehtnem razmisleku sem spoznala, da vztrajati v vezi samo zaradi otrok je zelo egoistično. Egoistično do njih, do partnerja in do mene, saj jim s tem sporočam, da ne glede kako čutijo do partnerja, morajo vztrajati v odnosu, tudi če niso srečni. In tega sporočila jim zagotovo nisem želela predati. Želela sem jima sporočiti, da so njuna čustva pomembna in da ljudje moramo sebe postaviti na prvo mesto. Če sebe ne ljubimo dovolj, nas nihče drug ne bo mogel. 

Seveda se je v meni ves čas vil vihar. Sem sprejela pravo odločitev? Sem se mogoče prenaglila? Bi mogoče morala vztrajati in poskušati rešiti zadevo? Um je napletal na tisoče možnosti, zakaj moram vztrajati in vsi so se mi zdeli zelo trdni. Vendar, ko sem poslušala srce in telo, sem slišala jasno sporočilo: "Sledi srcu in zaupaj. Vse bo še dobro."


Ko nekdo, ki je večji del svojega življenja preživel v umu, prejme takšno sporočilo, se zdi najprej zelo dvomljivo. Vendar sem globoko v sebi čutila, da je to to. Da je moje poslanstvo v tem odnosu zaključeno, da sva si dala, kar sva si lahko in da me sedaj čaka nekaj drugega. 

Seveda je ta odločitev, da se ločim odprla cel kup drugih vprašanj, s katerimi sem se morala soočiti. Kako in kdaj povedati otrokoma? Kje bomo živeli? Kako bo potekal odnos med nama, kje bodo otroci? Kaj in kako s poslom? Cel kup vprašanj in novih izzivov.

Vendar notranji glas je bil močnejši. Seveda me je bilo strah in ego je iz vsake malenkosti naredil veliko dramo. In dokler nisem ozavestila njegove igre, se mi je zdelo, da se dejansko vse samo ruši. Da izgubljam vse in vsakogar. Da sem čez noč ostala sama. Brez partnerja, brez družine, brez denarja, doma in posla. Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, da sem komaj dohajala. In kot da to še ni bilo vse, so na plano pričeli prihajati vzorci prejšnjih življenj in prednikov. Ljudje so mi kazali tako močno zrcalno sliko, ki je sprožala vzorce drug za drugim. Ko sem dejansko hočeš ali nočeš morala poleg vse te situacije še globoko pogledati v svojo podzavest in ozavestiti vzorce, ki so me omejevali in jih spustiti. Enostavno so bili ti vzorci tako močni oz. sem jih tako močno zaznavala v svojem telesu, da dokler nisem ozavestila od kje so in čigavi so, nisem mogla dalje. 

In včasih je bilo vse skupaj prehudo. Veliko noči sem prejokala, ker sem imela občutek, da je vsega preveč (kar je seveda bil še en vzorec mojih dragih prednikov). Na trenutke mi je zmanjkovalo moči in nisem videla nobene svetle točke v svojem življenju. Bolj ko sem delala na sebi, slabše je bilo (vsaj tako sem mislila). Vendar v najtemnejšem trenutku, ko sem bila na tleh, sama in osamljena, ko sem že razmišljala o tem, da nima več smisla vztrajati, se je zopet oglasil glas iz srca... "ZAUPAJ! Vse to je z namenom! Nisi sama!"

In res nisem bila. Ves čas sem čutila ljubezen in podporo mojih prednikov, še posebej mami, mojih vodnikov in seveda iskrenih prijateljev. Ko sem spoznala, da so moji prijatelji pravzaprav pravi angeli, ki me v najtežjih trenutkih niso pustili same. Da so se smejali in jokali z mano. In z mano rasli. Ko sem si dovolila biti ranljiva in izraziti vsa čustva in se soočiti z njimi. Ko je bilo najtežje in ko moje telo ni več zmoglo bremen, so me pomagali postaviti na noge. Ko sem enostavno morala zaupati in se prepustiti, da še nekdo drug skrbi zame. Vedno sem bila namreč jaz tista, ki sem skrbela za druge in nisem znala sprejemati. Tokrat so mi drugi pokazali in me učili sprejemanja. Da sem jim zaupala svoje življenje in se prepustila.


Ves ta čas, skoraj leto dni, sem intenzivno delala na sebi. S prijateljico iz Londona sva imeli tedensko izmenjave seans, v povprečju 5h/teden. Včasih tudi več. Želela sem najbolje izkoristit čas in situacije, skozi katere sem šla, da izboljšam sebe, svoje odnose in svoj posel. Tudi, če sem si želela vzeti čas za premor, me vzorci niso pustili na miru, saj so prihajali na površje en za drugim. In očitno je bil ravno pravi čas, da jih spustim. In ves ta čas sem se učila zaupati in se prepuščati.

Ko sem dobila informacijo, da se mora telo opomoči in da je vsa ta izolacija z namenom, da moram bolje poskrbeti zase in za svoje telo, je bilo moje prvo vprašanje: "Kaj pa posel in stranke? Ne morem samo skrbeti zase in ne delati!" In odgovor je bil: "Zaupaj! Za vse je poskrbljeno! Prepusti se in samo sprejemaj!"

Uh, če bi mi rekli karkoli drugega, bi še šlo. Ampak, da samo sprejemam? Da nič ne delam? Da si vzamem čas zase? Ne samo eno uro, ne samo en dan ampak nekaj mesecev? To pa ja ne gre tako. In sem poskušala zadevo malo kontrolirati. Poskušala sem speljati nekaj delavnic, vendar ni bilo odziva. In ko sem vprašala zakaj, je bil odgovor: "Rabiš počitek! Poskrbi zase in sprejemaj! Dovoli nam, da poskrbimo zate!"

In ko sem začela res bolj skrbeti zase (sicer še malo v dvomih) in se prepuščati, so stvari začele teči. Zaloge hrane so pričele prihajati z različnih smeri, prav tako denar. Najtežje je bilo, ko sem se morala učiti sprejemanja od otrok. Vsakič sem jokala iz hvaležnosti, ko so mi vedno znova dokazovali, da če zaupam in verjamem, da je zame poskrbljeno, tudi resnično je. Moja hvaležnost se je poglobila in dostikrat mi po licu tečejo solze hvaležnosti zaradi spoznanja, da sem na pravi poti in da nikoli nisem sama. Vesolje me podpira na vsakem koraku. 

Ves čas mi dokazujejo, da je stanje BITI tisto, ki ustvarja čudeže. In da sem prišla do tega, sem morala najprej spremeniti sebe in svoje vzorce. Še vedno, ko dobim in zaznam, da moram kaj narediti, to naredim. Vendar se načeloma prepuščam in zaupam, da bom v vsakem trenutku dobila pravo informacijo, da bom vedela, kdaj je čas za počitek in kdaj za akcijo. Vem, da s tem, ko skrbim zase, lažje skrbim tudi za druge. In da si tudi jaz zaslužim mir. In ta notranji mir je bil ves čas prisoten. Ves čas sem vedela in čutila, da sem na pravi poti, kljub temu, da mi je marsikdo govoril o tem, da bi morala v službo in drugače začeti živeti življenje. Vendar notranje vodstvo me je vodilo v drugo smer. Moje upanje je raslo z vsakim korakom, vedno bolj sem zaupala sebi in svoji intuiciji in vera v boljši jutri je rasla.

Danes videvam čudeže na vsakem koraku. Danes vem, da sem morala skozi to situacijo, da sem lahko spustila svoj ego, da sem se predala svoji intuiciji in vodstvu, da sem postala bolj sočutna in nežna do sebe in drugih. Da sem se lahko v celoti odprla ljubezni in luči. Da so se moje zaznave ojačale in da sem postala še bolj senzitivna. Da sem v sebi zopet prebudila ženskost in milino. Da sem postala boljša oseba.

Ni bilo lahko, to priznam. Vendar je bilo vredno. Vredno, ker se v vsem tem kaosu zopet našla sebe. Zopet cenim sebe in svojo vrednost, ker vem, kaj prinašam na svet. Ker so se mi odprli čudoviti darovi, na katere prej niti pomislila nisem. Ker vem, da s tem, kar sem doživela sama, bom lahko še bolj pomagala svojim strankam in ljudem, ki jih imam rada. Ker s svojim vzgledom kažem, da je mogoče... če verjameš... če upaš... in zaupaš!

In ker vem, da zaupanje vase in v svoje notranje vodstvo ustvarja čudeže... Če prosiš zanje in zaupaš, da so na poti, ni nobena stvar nemogoča. Ne zame, ne zate ni stvari na svetu, ki je ne bi zmogli doseči! In ker spoznaš, da še po najbolj temni noči vedno pride zora... 

Zato, ne glede na to, v kakšni situaciji ste se znašli, ne obupajte! Samo (za)upajte! In odprite vrata in srce čudežem...

Objem, 
Romana

petek, 04. december 2015

Kaj če z vašim otrokom ni nič narobe?

Dandanes na svet prihajajo otroci, ki so preprosto drugačni. Nekateri jih opisujejo kot preveč občutljive ali razvajene, drugi jim pravijo nemirni, celo hiperaktivni, tretji jih opisujejo kot raztresene ali celo agresivne … Torej, na kratko, 'težavni' otroci. Pa so res?

Seveda, če je nekdo težaven, ga je treba spremeniti oz. mu je treba pomagati, da postane bolj 'normalen'. Toda kaj beseda normalen sploh pomeni? To, da se prilagajamo drugim, da nas potem lahko sprejmejo? Ali to pomeni, da moram zanikati sebe in svojo bit, da bi bila sprejeta v to realnost, v to družbo? Hvala, potem sem raje drugačna.

Pa ni bilo vedno tako. Tudi sama sem v življenju velikokrat želela pripadati in biti sprejeta. In vedno bolj opažam, da to počne večina ljudi okoli mene, saj smo bili navsezadnje vzgajani tako. Bodi priden in pošten, da te bodo sprejeli in da boš dobro šel skozi življenje in da boš v šoli dobro vozil čez. Ampak jaz si nisem želela shajati, jaz sem želela biti JAZ in uživati v tem, kar počnem. Pa naj bo to šola, zabava ali posel.


In zdaj, ko sem sama mama, sem opazila, da sem tudi sama začela otroke vzgajati na način, da morajo biti 'normalni' in da je treba 'ubogati'. Še dobro, da sem kaj kmalu spoznala, da to ni prava izbira. Da to, da pričakujem od svojih otrok, da se prilagajajo vsem drugim, nase pa pozabijo, ni prav. Ker zanikanje svoje drugačnosti je zanikanje sebe, svojih sposobnosti in svoje biti.

Otroci imajo veliko energije. Razumljivo je, da bodo razposajeni in razigrani. Seveda njim ni jasno, zakaj morajo v šoli sedeti pri miru, ko pa se zunaj toliko lepega dogaja. Zakaj smo odrasli tako resni in zakaj tako zapletamo stvari, ko pa so lahko zelo preproste? Sami se lahko veliko naučimo od svojih otrok. Kako biti srečen brez razloga. Kako biti to, kar si, v vsakem trenutku, ne glede na to, kaj drugi pričakujejo od tebe. Kako slediti energiji in početi tisto, kar te tisti trenutek zanima. Tako preprosto, pa tako zapleteno. Kakšno bi bilo življenje, če bi ga gledali skozi otroške oči? Otroci vedo, da je vse mogoče. Tudi mi smo nekoč to vedeli … in mogoče globoko v sebi še vedno verjamemo v to.

Ko otrok izstopa iz svoje okolice zaradi svoje drugačnosti, okolica zelo hitro najde nalepko, da lahko popredalčka te otroke. Ker jih ne razumejo in se jih niti ne trudijo razumeti. V teh otrocih iščejo napake namesto darove in sposobnosti. Ker jih je tako lažje obvladovati in imeti pod nadzorom. Če nečesa ne razumejo, se to hitro označi kot napaka. Kaj bi bilo potrebno, da se to spremeni? Kaj bi bilo potrebno, da začnemo gledati na te otroke z drugega zornega kota?

Vsak med nami je edinstven. Tudi dva prstna odtisa si nista enaka. Zakaj potem pričakujemo, da bodo otroci ali celo mi sami enaki drugim? Zakaj se na vsak način primerjamo z drugimi? Naša edinstvenost je darilo svetu. Je ni osebe na svetu, kot ste vi in kot so vaši otroci. Ko si dovolite biti to, kar ste, in ko dovolimo biti otrokom to, kar so, damo svetu nekaj, česar prej tam še ni bilo. Kdaj bomo to dojeli?

Drugačnost še ni napačnost. Drugačnost vsakega posameznika je tista, ki ga naredi unikatnega. Vaši otroci, vi sami in vsak posameznik na tem planetu je edinstven, je darilo svetu. Predstavljajte si paleto barv in vsakega posameznika na planetu, ki ima svoj odtenek barve, ki je edinstvena in ki je nima nihče drug. Predstavljajte si, kako pisan je ta svet, kako čaroben, ko vsak posameznik odseva svoj odtenek. Ko vsak posameznik pusti svoj pečat v svetu. In kaj mi počnemo? Vsi želimo biti enaki drugim in ne izstopati. Si predstavljate tak svet, kjer so vsi enaki? Kako puščobno in monotono je vse to? Celo depresivno?


Zakaj tako radi obsojamo drugačnost? Ali je kdo več vreden ali manj vreden? NE! Smo samo drugačni. Unikatnosti ne moremo primerjati, ker je nimamo s čim. To je preprosto unikat. Vse drugo so kopije. Zakaj se tako močno trudimo biti kopija nekoga drugega in še to slaba, ko pa smo lahko edinstven unikat, ki ima neprecenljivo vrednost? Zakaj dopuščamo drugim, da uničijo naš sijaj?

Dovolite sebi biti to, kar ste in dovolite svojim otrokom biti, to kar so. Vprašajte se: “Kaj je prav z mojim otrokom, pa tega ne vidim? Kaj je prav z mano, pa tega ne vidim?”

Tudi z vami kot starši ni popolnoma nič narobe. Vsak ima svoj pogled na vzgojo otrok. Vsak je najbolj 'pameten' za tujega otroka. Ampak vi ste edini, ki svojega otroka najbolj poznate. Sledite svojemu vedenju in občutkom. Naredite to, kar najbolj deluje za vas in vašega otroka, pa čeprav za večino ne. Če deluje za vas in vašega otroka, je to dovolj zgovorno, kajne?

Zapomnite si, svet potrebuje drugačnost. Stari pogledi, stare metode in načini so ustvarili svet, v katerem živimo zdaj. Je zdaj čas za nov pristop? Kaj, če je drugačnost odgovor na spremembe, ki jih nujno potrebujemo? Kaj, če so ti otroci tisti, ki bodo s svojo drugačnostjo spremenili svet na bolje? 

Vsekakor je potrebna sprememba, in če stare metode in načini ne delujejo, je mogoče drugačnost tista, ki bo odprla vrata v boljši in drugačen svet. Dajmo njim in sebi možnost, da znova ustvarimo čaroben svet, poln čudovitih barvnih odtenkov.

Objem,
Romana