sobota, 31. december 2016

Srečno Novo Leto - 2017 je leto neskončnih možnosti, obilja in ljubezni



Danes želim z vami deliti zanimive in navdihujoče informacije. Ponovno smo dobili priložnost, da ne samo spremenimo našo realnost na bolje, temveč smo pozvani da v njej tudi aktivno sodelujemo. Ponovo je čas za AKCIJO :)

Čas, da staro leto in vse tegobe pustimo v preteklosti in se podamo v nove začetke, v nove energije brez starih bremen. In to lahko najbolje naredimo danes, ko se lahko vključimo v masovno energijo radosti in veselja.

Danes je zadnji dan v letu 2016 in kot tak, eden najmočnejših dni za ustvarjanje nečesa boljšega. Odprt je portal božanske manifestacije in energije vesolja nas močno podpirajo pri našem ustvarjanju in transformaciji želenega. Vsi danes po celem svetu dobesedno plavamo v energijah luči, ljubezni in manifestacije. Skupaj lahko vsi ravno danes naredimo veliko spremembo ne le zase, temveč za cel svet, saj nas močno podpirajo tudi energije vesolja.

Z velikim navdušenjem vam prinašam sporočilo za uglasitev z energijami ljubezni, luči, ravnovesja, miru, harmonije, blaženosti in manifestacije. Današnji velik dogodek prinaša s seboj možnost, da manifestiramo vse tisto, kar še ni manifestirano in da se vsi tisti, ki so imeli občutek "ujetosti" na svoji poti ponovno uskladijo in uravnajo z najbolj briljantnim načrtom, ki ga ima za njih njihov Višji Jaz in kolektivna zavest JAZ SEM. V naslednjih nekaj tednih se bo zgodil masovni časovni premik za vse nas.

Kaj to pomeni?

Govorimo o časovnih premikih, ki se bodo dogajali v ozadju vsakdanje realnosti. Ko se nam bo ponudila priložnost, da dvignemo vibracijo svoje zavesti za oktavo ali dve in tako ustvarimo zase boljše življenje. Imamo izbiro... lahko nadaljujemo po poti, ki nam je znana ali pa ustvarimo nekaj boljšega in dvignemo svojo vibracijo. Dan, ko lahko naredimo ta velik korak in premik na novo frekvenco, kjer nas podpirajo vesoljne energije, je danes - zadnji dan v letu 2016 (31.12.2016). Danes lahko maksimalno izkoristimo pozitivne vesoljne energije, ki jih bodo soustvarjale množice ljudi po vsem svetu. Pozitivne energije, katerim je danes izpostavljen naš planet, nam vsem omogočajo velike preboje na bolje. Ne samo za nas same, tamveč tudi za planet Zemlja in vse prebivalce na njem.

Danes, na večer praznovanja prehoda v Novo Leto, ogromno število duš po vsem svetu vstopi v frekvenčno pasovno širino, ki jo poznamo kot ekstaza, veselje, sreča, občutek blaženosti in pozitivnosti. To so vse višje vibracije, na katere se lahko priključimo in manifestiramo nekaj boljšega. Danes lahko to energijo uporabimo za velik preboj ne samo v svojem življenju, ampak tudi za preboj na višjo vibracijo celotnega planeta. To je trenutek, ko se povežete v energetski bazen sreče in pričakovanja novih začetkov z vsemi ljudmi po svetu in na ta način ustvarite premik sedanje realnosti na novo pot.

Kako lahko to naredimo?

Tisti, ki ste bolj domači v energijah in časovnicah, boste to naredili spontano. Za vse ostale pa je tukaj opisan način. Vedite, da ni pravega ali napačnega načina. Že samo vaša namera, da se to zgodi, da vašemu Višjemu Jazu dovoljenje, da to ustvari za vas.

Najprej preprosto napišite vse, kar želite, da se vam pojavi v vaši fizični realnosti. Česa želite več v vašem življenju in česa želite manj. Ko vse to zapišete, si vzemite nekaj časa, da se sprostite in poglobite vase. Lahko z meditacijo, dihanjem ali katerokoli tehniko sproščanja... način ni pomemben. Lahko si prižgete mirno glasbo in prižgete svečko,... ali pa ne. Karkoli vas sprosti in poveže z vami samimi.

Nato dajte namen v mislih ali na glas, da ste združeni z energijsko frekvenco vseh, ki praznujejo Novo Leto. Dana vam je možnost, da se povežete z vsemi dušami, ki vibrirajo na frekvencah veselja, radosti, svobode, miru, harmonije, ljubezni, svetlobe, lahkotnosti bivanja, obilja in manifestacije. Ko se povežete s to masovno frekvenco radosti in ljubezni (in vedite, da takoj ko ste dali namen, ste že povezani), ki jo oddajajo vse te duše po svetu, se bo le ta pretakala tudi skozi vas v središče Zemlje. Ko začutite to energijo, ki preplavi vaše telo, se osredotočite na vaše srce in dovolite, da vas vaš Višji jaz poveže z osrčjem našega planeta. Ko ste povezani v teh energijah, si predstavljajte vaše idealno leto. Ne v umu, temveč v srcu začutite, kako bo izgledalo, kaj vključuje... Ne pozabite na radost, veselje, ljubezen, mir, harmonijo, zdravje, obilje, luč, ravnovesje in manifestacijo. Že same besede po sebi nosijo močno vibracijo in ko jih izgovorite potiho ali na glas, dvigujete svojo frekvenco.

Ko ste tako v srcu ustvarili novo realnost, jo zasidrajte v središču Zemlje, nato pa samo spustite in se zahvalite energijam za vso podporo. Vaša nova realnost je bila ustvarjena in bo kmalu postala vaše realnost tudi v fizičnem svetu. Nič več ne dajajte energije temu, le ostanite vibracijsko usklajeni s to novo realnostjo. Nič več ne silite, ne forsirajte in le prepustite. Bolj, ko se fokusirate na to in ponavljate vsak dan, bolj odbijate. Manifestacija v 5D je drugačna kot v 3D. Zato stare metode ne bodo delovale. Tu e bodite energja tega, kar si želite pritegniti v vaše življenje.

Kadarkoli boste imeli občutek, da ste padli v vibraciji, le pomislite na radost in ljubezen in vaša frekvenca se bo zopet dvignila.

Želim vam, da si ustvarite najboljše leto do sedaj...

Čudovito Silvestrovanje in vse dobro v letu 2017 vam želim!

Objem,
Romana


torek, 13. december 2016

Smo res srčen narod ali je vse le maska?


Opazujem in se sprašujem... na glas... kam smo prišli? Od nekdaj sem bila ponosna, da sem doma v Sloveniji in da sem Slovenka. Od nekdaj sem verjela v dobroto in iskrenost ljudi, v srčnost, po kateri smo (bili) poznani. Od nekdaj sem verjela, da se dobro z dobrim vrača. A očitno sem živela v iluziji.

Očitno res, saj to kar opažam zadnje čase, še zdaleč ni blizu zgoraj opisanemu. Res je, da je leto čiščenja, še posebej odnosov, a vseeno so me nekatera dejanja in informacije dobesedno razočarale. Razočarale, ker sem verjela, da smo kot narod dobri ljudje. Da smo srčni in sočutni, da znamo biti prijazni.

Opažam pa, da so ljudje pripravljeni razdreti določene odnose, samo zato, ker lahko. Da so ljudje pripravljeni uničiti iskrena prijateljstva, rušiti mostove, blatiti ljudi, ker sami niso sigurni vase. Da so ljudje pripravljeni vtikati nos v tuja življenja in govoriti drugim, kako bi morali živeti svoje življenje, ker imajo očitno preveč časa. Da so ljudje ljubosumni na druge, ker jim gre bolje in ker si drznejo stopiti v svojo moč, medtem ko sami ne zberejo poguma, da sledijo svojim sanjam. Da so ljudje pripravljeni uničiti nekoga samo zato, da bi dvignili sebe. In kar je najhuje, tega niti ne skrivajo več ali pa jim ne uspe več.

In sprašujem se ali smo srčni in sočutni samo po potrebi? Smo prijazni samo takrat, ko je res nekdo na tleh? Moramo zato najprej uničiti vse in vsakogar, da bomo nato lahko igrali srčnost in sočutje? Ker res ne vem več... katera maska je prava? Naj mi kdo pove, smo res tako skrenili s poti, da najprej pohodimo in uničimo človeka, da ga nato lahko "rešujemo"? Smo res tako zavistni in nevoščljivi, da smo pripravljeni uničiti človeka in pohoditi njegovo dostojanstvo? Smo potem boljši ljudje?

Če smo lahko srčni in sočutni samo do določenih ljudi in ob določenih situacijah, potem sploh ne vemo, kaj pomeni biti srčen in sočuten. Če smo lahko srčni in sočutni do nekoga, ki je izgubil dom v požaru, do brezdomca pa ne, to ni sočutje niti srčnost. Če smo lahko srčni in sočutni do neznancev, do ljudi, ki so nam blizu pa ne, potem tudi to ni sočutje in ne srčnost. To je sodba. Ko imamo lahko sočutje pod določenimi pogoji, je to le sodba. Ko smo lahko srčni, če so določeni kriteriji pravi, ni to nič drugega kot sodba. In kar je najhuje... ne znamo biti srčni in sočutni do sebe. Ker če bi znali biti do sebe, bi znali in bili tudi do drugih.

Zato se iskreno sprašujem, kakšni smo kot narod? Moramo res najprej uničiti sebe, drug drugega in okolje, da zadovoljimo svoj ego in svoj prav? Ali se bomo zbudili in se zamislili, kaj puščamo kot dediščino našim zanamcem?

Še vedno upam in tiho verjamem, da mogoče le ni vse tako hudo, kot je videti. A na to si iskreno lahko odgovori le vsak med nami. Ne zanima me, kaj dela moj sosed, ne zanima me, kdo je "dober" in kdo je "slab". Zanima me le, kaj bo vsak med nami naredil drugače. Kaj lahko vsak med nami prispeva, da se to spremeni.

Ni problem rušiti odnose in požgati mostove za sabo, to zna vsak otrok. Večji izziv je zgraditi nov in močnejši most, boljši in kvalitetnejši odnos. Večji izziv je prinesti in ustvariti harmonijo na mesto, kjer je prej divjal kaos. Zato vas iskreno sprašujem... rušite, da bi na novo zgradili nekaj boljšega ali rušite, ker vam je všeč rušenje in njegov odmev? Ker vam je všeč nadvlada nad ljudmi?

In da ne boste mislili, da je to samo moja domišljija. Žal nas sloves prekaša prek meja. O naši negativnosti se glas širi hitreje, kot strela. Smo res padli tako nizko ali je še kaj upanja za nas? Smo res tako veseli, ko gre nekomu slabše kot nam? Ker vedite, kar želimo drugemu se vse vrne nazaj... pomnoženo... in s svetlobno hitrostjo.

Kaj, če bi sosedu iskreno privoščili uspeh in bi s tem bili tudi sami deležni uspeha? Kaj, če bi zavist zamenjali s srčnostjo in se zavedali, da je dovolj za vse? Kaj, če bi bili srčni in sočutni ves čas, najprej do sebe in nato do drugih? Mislite, da bi se kaj spremenilo? Jaz verjamem, da bi se... A to je le moje razmišljanje... na glas...

A upanje, upanje umre zadnje... in ker sem optimist po naravi, verjamem da je še upanje za nas kot narod. In dokler bo upanje, bom verjela v dobroto ljudi.

Objem,
Romana

četrtek, 24. november 2016

Projekcije



Ljudem je čudno, ko jih ne prepričujem, naj pridejo k meni na terapijo. In zakaj bi? Ni to moja dolžnost, niti odgovornost. Vsak je zase sam odgovoren in vsak zase točno ve, kaj mu lahko pomaga in kaj ne. Enim bodo moje terapije brez veze in ne bodo prišli, drugim bodo kul, pridejo in naredijo spremembe. Razlika je le v tem, da se eni izogibajo odgovornosti in pričakujejo, da jih boš prepričeval, moledoval in prosil, medtem ko drugi sprejmejo vso odgovornost za svoje življenje in naredijo korak v to smer.

Sama verjamem v svoje terapije in vem, kaj ponudim in dam ljudem. In stojim za svojim delom. Ne ugajam, niti ne želim. Želim iskreno pomagati ljudem narediti korak naprej. In rezultati govorijo svoje. Če sem zato čudna, sem z veseljem. Če me zato gledate po strani, super. Če me obsojate zaradi drugačnosti, hvala. Sprejmem vse!!! Zato, ker si upam in drznem slediti sebi, se ne bom obremenjevala z vsakim, ki mu kaj ni všeč pri meni. Še dobro, da je toliko ljudi na svetu, da vsak lahko najde nekoga, ki mu bo všeč. Jaz nisem vseh odgovorov.

Jaz nimam svoje življenje urejeno v nulo. Se naj zato ustavim? NE!!! Moje terapije in moja iskrena želja pomagati ljudem dajejo rezultate. In ljudje to čutijo. Zato, če ste tudi vi med tistimi, ki se bojijo delati stvari, ki jih veselijo in so jim pri srcu, pa ne upate, ker so vam rekli, da ne smete, da ne morete, da niste dovolj usposobljeni, da bla bla bla... STOP... Nehajte verjeti drugim ljudem in začnite poslušati sebe! Ne rabite imeti idealnega življenja, da bi lahko nekomu pomagali. Ne rabite biti popolni pri svojem delu, da bi lahko imeli rezultate!

Ni pošteno, da svoje darove držite le zase. Dobili ste jih zato, da jih delite z drugimi. Ne dovolite drugim, ki so vam nevoščljivi, da vas ustavijo s svojimi pogledi in projekcijami. Sledite sebi. Enim boste trn v peti. A le zato, ker sami nimajo samozavesti in zaupanja vase. In to ni vaš problem. Ne dovolite, da vas kdorkoli ustavlja, niti vi sami! Tisto, kar čutite, da bi delali s srcem, delajte. Nikoli ni popolno, nikoli ni idealno in to je čar vsega. Ne dovolite, da ljudje, ki nimajo svojih sanj, uničijo vaše sanje! Vi ste vredni veliko več. Zato bodite pozorni, s kom se družite in komu zaupate vaše sanje. Ljudje nosijo maske, ki se hahljajo, a pod njimi skrivajo pravi obraz, ki vam privošči neuspeh.

Mogoče boste kar naenkrat padli v dvom, da je vse skupaj kr neki, da je to bullshit, da je to brez veze, da je vse budalaština,... da niste sposobni, da kaj pa vi veste... Kadar podvomite vase in v svoje sposobnosti, se samo vprašajte: "Koga to zaznavam? Komu to pripada?"

V zadnjem času sem sama zaznavala veliko te energije in sem tudi sama na hip podvomila vase. A samo za hip. In ko sem se pred kratkim pogovarjala s svojimi prijatelji, so tudi sami zaznavali to isto energijo. A se je kaj hitro pokazalo, od kje ta energija prihaja. Zanimivo, da smo zaznali vsi, ki smo si dovolili izpostaviti sebe in se pokazati svetu. Zato želim, da veste, da če se vam dogajajo podobne stvari, vse te projekcije lepo pošljite nazaj, od koder so prišle. To ni vaše, to je njihovo in zato naj se vrne od koder prihaja.

Ljudje bodo projecirali na vas svoje projekcije, strahove, dvome in zavist. Vse z namenom, da vas ustavijo. A jim ne bo uspelo. Ker ste močnejši. Ne klonite. To je le dokaz, da ste na pravi poti. In ne poslušajte nikogar drugega, razen sebe in tistih, za katere veste, da vas zares podpirajo. Naj vam to raje da dodatni zagon, ki vas ponese še višje. Niste sami. Vesolje vas podpira in jaz prav tako. Iskreno želim, da pokažete svoje darove svetu in jih deliti z njim. Ker svet potrebuje vas in vaše sposobnosti!!!

Objem,
Romana

nedelja, 20. november 2016

Sporočila otrok


Bolj ko delam z otroci, bolj me veseli to delo. Naši najmlajši imajo čudovite darove in sposobnosti. Težava je le v tem, da jih marsikdo spregleda. Preveč ljudi vidi le zunanjost, a ne vidijo globine teh otrok. Ne vidijo njihove sposobnosti, ki so jih prinesli s seboj na svet. In ker so otroci drugačni, jih večina označi kot napačne. A to je daleč od resnice.

Včeraj sem vodila delavnico za razvoj psihofizičnih sposobnosti in intuicije, na kateri sta bili dve čudoviti dušici. 10 mesečna Ema in 13 letna Nika, moja hči. Če bi mi pred leti kdo dejal, da bom poučevala v takem razponu, ne bi verjela. A vesolje ima drugačne načrte. Vesolje vidi in ve tisto, kar mi še ne želimo vedeti. Vedno sem oboževala otroke in uživala v njihovi družbi. A zadnje 2 leti opažam, da se otroci drugače odzivajo name. Tudi, če se vidimo prvič, imam občutek, da jih poznam še od prej. Tudi najbolj zadržani otroci se sprostijo in si dovolijo biti to, kar so. In iskrice v njihovih očeh imajo posebno noto ljubezni in hvaležnosti. Otroci se radi vračajo in mi pomagajo pri mojem delu. To so mavrični otroci, ki še posebej obožujejo Mavrično terapijo. Prav veselje jih je gledati, kako mi z veseljem pomagajo odklepati ljudi. To so otroci, ki so čisti v svojem srcu in namenu. In želijo biti doprinos vsem in vsakomur.

Tudi včeraj se je na delavnici videl doprinos obeh čudovitih dušic. Mala Ema, ki se je večino časa plazila po vseh štirih, je v biti čudovita duša polna radosti in veselja. In vsakič, ko smo vajo dobro opravili, je sama začela ploskati. Zato naj vas fizična majhnost ne zavede, saj se v njej skriva veličina. In Ema nam je to vsem pokazala včeraj. Vsake toliko časa se je prikobacala do mene, da jo vzamem v naročje in od kjer je imela pogled na celotno situacijo. Majhni otroci imajo veliko zavedanje in če jim prisluhnete, vam sporočajo ves čas. In Ema nam je sporočala, naj bomo happy - veseli. Kako je to naredila? Na mojih hlačah je bil napis happy in vsake toliko časa je prišla in nam kazala ta napis. Otroci komunicirajo na različne načine. Telepatsko, v slikah, s kretnjami... opazujte jih in boste videli, koliko sporočil lahko prejmete od njih.

In seveda sem ponosna tudi na svojo hči Niko, ki se mi je sama želela pridružiti na delavnici. Všeč mi je, da lahko skupaj razvijava te sposobnosti in tako poglavljava odnos med nama. In dostikrat jo vprašam za mnenje, kaj ona meni ali ve o nečem. Njeni odgovori me dostikrat pustijo odprtih ust. Tako kot včeraj zvečer, ko sem ji omenila, da nisem idealna, a se lahko vedno obrne name. Vedno bom tukaj zanjo. In njen odgovor: "Noben starš ni idealen in to jih dela popolne." Ko to slišiš iz ust 13 letnice, ostaneš brez besed. Še posebej pa si kot starš ponosen, saj veš, da se bo otrok znal znajti tudi brez tebe. In to je naše največje darilo otrokom.

Vsi starši želimo obvarovati svoje otroke, a se ne zavedamo, da je njihova najboljša zaščita ta, da jih naučimo prisluhniti svoji intuiciji. Starši ne moremo biti 24 ur ob otroku in niti ni dobro. Pomagati mu moramo, da se čimprej osvoji in postavi na svoje noge. Da se zna spopasti s težavami tudi, ko nas ni v bližini. Sama nisem imela te možnosti kot otrok, zato sem še toliko bolj vesela, da imam to možnost sedaj s svojimi otroci.

Otroci so naše največje darilo in naši največji učitelji. Ste se pripravljeni učiti od njih?

Objem,
Romana

sobota, 05. november 2016

Ogledalo in njegov odsev

Namig dneva: Ne jezite se na ogledalo, raje popravite svoj odsev. 😃


Nekateri ljudje se počutijo tako ogrožene, da povsod iščejo in vidijo tisto, česar tam ni. Če menite, da nekdo piše o vas, je resnica najverjetneje popolnoma drugačna. Vendar če se najdemo v nekem zapisu, je to zato, ker imamo takšno mišljenje. Ko se v nečem najdemo (se tudi sama dostikrat kje najdem), je dobro da pogledamo, kaj je tisto znotraj nas, kar nam ni všeč. Vedno vidimo v drugih le tisto, kar je znotraj nas (dobro in slabo). Lahko tolčemo po ogledalu, ga celo razbijemo... a nam bodo razbiti koški še vedno kazali tisto, kar je v nas. Tudi, če ga odstranimo ali pokrijemo, bodo prišla druga ogledala, ki nam bodo zrcalila naš odsev. Dokler ne spremenimo svojega odseva, se tudi v ogledalu ne bo nič spremenilo. Trije prsti kažejo nazaj. Vedno!

Niso krivi drugi ljudje in njihova pisanja, če se notri najdemo (razen če je z imenom in priimkom - kar je blatenje). Ni njihova krivda, kako mi dojemamo napisano. A če se čutimo ogrožene in iščemo najmanjše možnosti, da lahko nekoga "napademo", je vzrok v nas. Še posebej, če se nam to dogaja že dlje časa. Vendar nismo žrtve. Smo sokreatorji. Torej, če nam ni všeč tisto, kar smo ustvarili (dobro in slabo), lahko le MI to spremenimo. To, da napadamo druge kaže le, da nismo dovolj sigurni vase in v svoje sposobnosti. Če bi verjeli vase in v svoje sposobnosti, se sploh ne bi s tem ukvarjali, ker ne bi imeli časa. In ker bi se zavedali, da ne moremo biti vsem všeč. Ne moremo vsem ugajati in to je super.

Samozavest ne pozna konkurence in se ne obremenjuje z drugimi. Torej, ko se bojimo zase in svoj obstoj, se raje vprašajmo:
"Kaj je tisto znotraj mene, zaradi česar imam občutek, da nisem dovolj dober/ra? Kakšna je moja samopodoba? Zakaj imam občutek, da mi vsi želijo le slabo? Kakšno vibracijo oddajam? Kje je moj fokus?"

Če ves čas govorimo in razmišljamo o tem, da nam vsi hočejo le slabo, sporočamo vesolju, da želimo več tega. Naša vibracija lahko k nam pritegne le tisto, kar je usklajeno z nami. Kar oddajamo, privlačimo. Zato je čas, da prevzamemo odgovornost zase in za svoje stanje. Da prevzamemo odgovornost nad svojim "sranjem", ki smo ga ustvarili in ga uredimo. Seveda le, če želimo drug rezultat. 😃

Včasih moramo le sprejeti in si priznati, da smo SAMI ustvarili določeno "sranje" v našem življenju. Šele potem bomo lahko to tudi spremenili. 😃

Objem,
Romana

sobota, 22. oktober 2016

Kaj se dogaja z nami in našimi telesi? - 1.del



Živimo v obdobju, ko smo priča neverjetnim spremembam. Planet Zemlja prehaja skozi transformacijo in preboj, ki dviguje vibracijo celotnega  planeta. In kot njeni prebivalci, tudi mi vsakodnevno občutimo te stvari in posledično se dviguje tudi naša vibracija. To, kar ta trenutek doživljamo na planetarni ravni, imenujemo prebujanje planeta. Sam proces je naraven in kot tak nam ne daje možnosti  izbire, da ga obidemo. Vsi skupaj namreč prehajamo na višje vibracije, vibracije 5. Dimenzije, kjer je doma brezpogojna ljubezen, harmonija, radost, veselje, popolno zdravje in obilje za vsakogar. A da bi to dosegli, se mora najprej zrušiti star sistem – sistem 3. dimenzije, s starimi omejitvami, sodbami in vzorci, ki so močno zakodirani tudi v naših telesih. In to se ravnokar dogaja po vsem svetu.

Sistemi propadajo, laži se razkrivajo in resnica prihaja na površje. Odnosi, ki niso bili iskreni in pristni, se rušijo in končujejo. Vse z namenom, da zopet najdemo sebe, se sprejmemo in smo iskreni s seboj. Zunanji svet odraža našo notranjost in ljudje smo pozabili biti iskreni do sebe. Nadeli smo si maske, igrali vloge in se pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. A resnica je bila daleč od tega. Ko smo »lagali« sebi in se pretvarjali, da smo nekdo, kar nismo, samo zato, da bi bili sprejeti, se je to začelo odražati tudi v svetu. Ustvarili smo svet poln laži, manipulacij in ustrahovanj… ker smo se bali, da bomo nekaj izgubili. Ker smo delovali iz zavesti pomanjkanja in revščine, smo ustvarili tekmovalnost in borbo za preživetje. In kar smo ustvarili vsi skupaj, imamo možnost to vsi skupaj tudi spremeniti. Vsak od nas prispeva svoj delež v svet. Vsak od nas je del mozaika, ki s svojimi prepričanji, sodbami in pogledi soustvarja svet, kot trenutno obstaja. Ni namen najti krivce za nastalo situacijo, temveč prevzeti odgovornost za svoj delež. Kaj je tisto, kar mi sami želimo izboljšati? Kaj želimo, da bi bi nam svet zrcalil nazaj? Sovražnost ali ljubezen, sodbe ali sprejemanje, jezo ali mir,…? Karkoli to je, moramo to najprej spremeniti pri sebi. Ozavestiti, da delovanje na starih vzorcih in prepričanjih ne pelje nikamor in ni nikomur prinesla nič dobrega (vsaj večini ne).

Torej, kaj lahko vsak posameznik sam naredi, da se spremenijo stvari v zunanjem svetu? Najprej je potrebno na novo spoznati sebe, kdo v resnici sploh smo in česa si želimo. Potrebno je biti iskren sam s seboj. Zatiskanje oči, iskanje krivcev ali prelaganje krivde na druge ne pelje nikamor, kvečjemu le dodaja k nastali situaciji in je korak nazaj. A verjamem, da nazaj nihče ne želi, da želimo vsi naprej, v lepšo in boljšo prihodnost. Torej jo ustvarimo.

Ta čas nam je v veliko pomoč, saj nas planet podpira pri tej spremembi. Temu se ne moremo izogniti in tisti, ki v tem ne želijo sodelovati, bodo izbrali smrt, naravno katastrofo ali bolezen in bodo svoj cikel evolucije nadaljevali na drugem planetu, ki jim vibracijsko bolj ustreza. In tukaj ni sodb – gre le za spremembo stanja energije. A vsi ostali, ki se odločimo v tem sodelovati, bomo šli skozi določene procese, za katere je dobro, da se jih zavedamo, saj nam bo tako veliko lažje.

Kot ste najverjetneje že opazili, gredo naša telesa skozi določene spremembe. Ker sprejemajo vedno več svetlobe in jo absorbirajo, prihaja nekako do mutacije telesa. Da bi lahko naša telesa dvignila vibracijo in postala Svetlobna telesa, se morajo najprej osvoboditi navezav in starih vzorcev, ki so močno zakoreninjena v našem fizičnem telesu in tudi ostalih energetskih telesih. Vsak posameznik to doživlja v svojem tempu. Tisti, ki to zavestno izberejo, gredo skozi spremembe hitreje, drugi, ki se tega ne zavedajo, gredo počasneje skozi ta proces skupaj s planetom. A vsi gremo skozi enak proces. 

Prvi znaki, ki se pokažejo, je povečano zanimanje za duhovno rast. Kar naenkrat nas začnejo zanimati mistične stvari, nevidni svet, ki nas obdaja. Odpirati se nam pričnejo naši intuitivni darovi, jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost in jasnovednost, saj se nadgradi tudi naš DNK. Vemo stvari, ki jih nismo nikjer prebrali. Naše zavedanje se širi in lažje prepoznamo resnico. Vemo, kdaj je nekaj v redu in kdaj ni in ko temu zaupamo, dobimo dodatno potrditev, da smo na pravi poti. Tudi naše telo gre skozi nekakšno čiščenje oz. razstrupljanje. Vsa zgoščena energija v naših telesih se čisti in to lahko občutimo kot glavobol, bolečine v mišicah, napadi gripe. Celo prebava se nam lahko spremeni, saj stare travme in vzorci zapuščajo naše telo. Naša najljubša hrana nam začne smrdeti in kar naenkrat imamo željo po hrani, ki je nismo marali do sedaj. Naše telo je dostikrat utrujeno in potrebuje počitek. Spanje postane moteno in dostikrat se osebe ponoči zbujajo. Videvati pričnemo znake sinhronosti, kot so ponavljajoče številke (11:11, 22:22,..) ali ko srečamo osebo, na katero smo pomislili pred kratkim, ...

Telo se počasi kristalizira, saj prejema vedno več svetlobe in postanemo prevodnik za sidranje te svetlobe na planet. Karma odpade, saj je to del starih vzorcev. Sistemi se pričnejo rušiti, maske padajo in resnica prihaja na plan. Ljudje se prebujajo iz več tisočletne "kome" in prepoznavajo resnico. Odnosi, ki ne temeljijo na iskrenosti, tudi tisti dolgotrajni, se krhajo in končujejo. Če nismo bili iskreni do sebe, če nismo sebe in svojih potreb postavili na prvo mesto, je zdaj prišel čas, da se to spremeni. Naša srčna čakra se začne odpirati in širiti, kaj je posledica sprejemanja več luči. Posledično v nas prične naraščati sočutje in ljubezen do sebe in drugih. Svet vidimo drugače in želimo biti doprinos svetu. Kar naenkrat se nam lahko poredi želja po služenju ljudem , planetu... da delamo nekaj koristnega. Služba ali delo, ki smo ga opravljali do sedaj nas ne veseli več in iščemo nekaj, kar nam da globji pomen in občutek izpolnjenosti.



Spraševati se začnemo o pomenu življenja. Je to res vse, kar je? Je kaj več? Srečujemo se z nihanji v našem razpoloženju. V enem trenutku smo popolnoma samozavestni, že takoj naslednji trenutek nas popade strah in dvom vase in v svoje sposobnosti. Ker se vse naglo spreminja, imamo občutek, da se vse ruši. Da izgubljamo svojo identiteto. Prisotni so občutki osamljenosti in zapuščenosti, tudi če smo v krogu ljudi. Iščemo umik, da predelamo, da spoznamo, kaj si želimo. Po drugi strani pa vedno bolj zaznavamo okolico. Naši čuti se prebujajo, postajamo senzitivni in čutimo stvari in energije, ki jih do sedaj nismo. To je popolnoma normalno in da to ublažimo, potrebujemo umik v naravo, počitek in pitje zadostne količine vode in uživanje lahke hrane.

Prehajamo skozi fizične in čustvene spremembe. Čustva, ki smo jih potlačili in jih nismo predelali, silijo na površje, da se soočimo z njimi in jih osvobodimo. Občutek krivde in sramu lahko priplavata na površje. Temu se ne moremo več ogniti, zato je dobro, da ne bežite pred tem. Saj veste, da sebi ne morete ubežati. Soočite se s svojimi ranami in strahovi. Je resnično osvobajajoče.

Čustvene in karmične vezi se začnejo razpuščati. Vaš notranji glas, vaša intuicija postaja vse močnejša. Ko pričnemo z dvigovanjem svoje vibracije, nas nižje vibracije ne dosežejo več in določeni ljudje odpadejo iz našega življenja. Ko absorbiramo vedno več svetlobe v našem telesu, se pomladimo, obraz postane mladosten in gube izginejo. Proces staranja se upočasni.

Nenadoma spoznate, da ne morete več kontrolirati in nadzorovati dogodkov in ljudi, niti nimate več potrebe. Pripravljeni ste spustiti vse, saj je nenavezanost na ljudi, materialne dobrine in dogodke pot v svobodo. Vse, kar potrebujete in želite, ste le vi sami in vaš notranji mir. Postanete sami sebi dovolj in ste najvrednejši produkt v vašem življenju. Ne iščete potrditev zunaj sebe, saj veste, da ste le vi sami krojač svoje sreče.

Separacija se briše in ponovno postajate del enosti, del nečesa večjega. Bolj ste povezani z vašim višjim jazom in vašim energetskim timom, kar se kaže v tem, da ste vedno pravi čas na pravem mestu. Čutite to povezanost z vsako molekulo v vesolju in z vsakim bitjem na planetu. Dobivate informacije, ki so se vam prej zdele nedostopne. Telepatske sposobnosti se odprejo in lahko se sporazumevate brez besed. Na ljudi gledate iz vidika ljubezni in sočutja, ter iščete in ustvarjate harmonijo kamorkoli greste.

Vse to so znaki, skozi katere prehajamo vsi mi. Zato se nikar ne upirajte, temveč se raje prepustite toku. Saj s tem, ko spreminjate sebe, spreminjate svet, ki postaja lepši in svetlejši za vse nas. Skupaj ustvarjamo svetlejšo prihodnost. Vaša rast, vaš razvoj in sprememba sta pomembni za planet in vse človeštvo. VI ste pomembni del tega procesa, ki ste ga sami izbrali, preden ste prišli na planet v tem času.

V kolikor bi želeli sam proces pospešiti, vam lahko pomagam tudi s svojimi terapijami, ki vam bodo olajšale določene prehode. Več o terapijah najdete tukaj.

Zapomnite si le nekaj... v tem procesu niste sami... nikoli niste bili in nikoli ne boste!!! Imate vso podporo vesolja in vašega tima.

Nadaljevanje članka najdete tukaj >

Objem,
Romana

petek, 21. oktober 2016

Ni vsak vaš sovražnik, ki izrazi svoje mnenje


Včasih moramo ljudi, ki jih imamo radi, pustiti, da padejo, celo propadejo. Ker dokler sami niso pripravljeni videti stvari, je ne bodo. In nekateri potrebujejo to izkušnjo, da se naučijo lekcij.

A zapomnite si nekaj. Vesolje vse vidi in vse beleži. In vrača v večkratnih odmerkih. Nam so mogoče s tega nivoja določene informacije prikrite, zgoraj se vidi vse. Če nekomu delamo škodo, slej ko prej pride na dan. In tega se sama prekleto zavedam. Zato, če ne morem pomagati, tudi škodila ne bom. In nikoli nisem. V ljudi, ki mi želijo slabo ali sem jim trn v peti, pošljem ljubezen.

Nisem idealna, nisem popolna. In tega ne pričakujem od drugih. Tu sem, da širim luč in ljubezen. In če to nekoga boli, mi je žal. Če kdo tega ne vidi ali noče, ni moj problem. Nismo tukaj, da bi ugajali ljudem... vsaj jaz ne. Sem tukaj, da izrazim sebe, kar jaz čutim. Svojo resnico, ki ni univerzalna resnica. Vsak ima svojo in to je lepota tega. Zato vedno poudarjam, sledite svojemu vedenju.

Tu sem, da pomagam vam zasijati. Nekaterim bom všeč, nekateri boste pljuvali po meni. Sprejemam vse. Tudi meni niso vsi všeč in prav je tako. Sama dostikrat vidim stvari, za katere so drugi slepi. In ni lahko, ko nekdo ne želi videti ali slišati resnice. Še posebej, če so to naši najbližji. A kaj, če je največja ljubezen in podpora ta, da jim dovolimo pasti? Da se naučijo iz svoje izbire? Tudi mame moramo svoje otroke pustiti, da kdaj padejo. Le tako bodo videli, kaj jim določena izbira prinaša. Le tako bodo naslednjič raje postavili vprašanje in sledili svojemu zavedanju.

A čas resnice prihaja. Vse, kar je skrito, se razkriva. Vse laži vrejo na plan. In tudi ljudje se masovno prebujajo. Niso več naivni, ne pustijo se več zavajat. Ker v sebi vedo, da nekaj ne štima. Ja, glas resnice, ki je bil dolgo zatiran, se prebuja. Tančica iluzije se dviga. Mediji ne morejo več prikriti stvari in prav je tako. Čas je, da odložimo maske in pokažemo svoj pravi obraz. Čas je, da začnemo delovati v enosti. Ker smo vsi posebni, različni a enakovredni. Nihče ni boljši, nihče ni slabši. Vsi smo Neskončna Bitja Svetlobe. In čas je, da sami vidimo svojo luč in luč v drugih ljudeh.

Če delate iskreno in iz srca, se nimate ničesar bati. Če pa se čutite ogrožene zaradi mojega pisanja, ne berite. A vedite, da ni vsak vaš sovražnik, ki izrazi svoje mnenje, ki je drugačno od vašega. In ni vsak vaš prijatelj, ki se vam nasmiha in treplja po rami. Zato bodite v zavedanju. Ne poslušajte drugih, le svojo resnico. Kot je napisano na vrhu bloga je branje na lastno odgovornost in plod mojih pogledov in izkušenj na svet. Če sem vam trn v peti, mi je žal. Ne bom se zmanjšala zaradi tega. O svojih izkušnjah in pogledih bom še vedno pisala, saj na ta način pomagam tudi drugim v podobnih situacijah. Pomagam dvigovati zavest in vibracijo, kar je moje poslanstvo. In ker to počnem na svoj način, še ne pomeni, da sem vaš sovražnik.

In če iščete borbo ali prepir, pri meni tega ne boste našli. Najdite koga drugega. Če me nameravate blatiti, počnite to na polno, saj mi s tem ustvarjate denar. Če vas kaj moti in bi se radi pogovorili, pa me le kontaktirajte. Se z veseljem odzovem. Ker moj namen je le, da se zavemo, da nismo sovražniki drug drugemu in da lahko s skupnimi močmi dosežemo marsikaj. Sem za mirno in harmonično reševanje nesoglasij, saj želim biti sprememba, ki jo iščem v svetu.


Kakorkoli vam želim le dobro v vašem življenju. In upam, da nekoč nekje bodo ljudje spoznali, da je vsega dovolj za vse in da lahko živimo v miru in harmoniji.

Objem,
Romana

ponedeljek, 17. oktober 2016

Katerega učitelja izbrati?

Minilo je kar nekaj časa, odkar sem zadnjič napisala blog, saj sem bila zaposlena z drugimi stvarmi. Zdaj, ko je jesen ponovno potrkala na vrata in se je začela šola, so se začeli tudi raznorazni tečaji, delavnice in seminarji. In ker me dostikrat sprašujete, kaj bi vam priporočala, sem se odločila, da o tem malo več napišem.

Zakaj je sploh pomembno, da smo pozorni pri izbiri učitelja?

Ker vse, kar se od dotičnega učitelja naučimo, postane del nas. Postane naš notranji glas, ki določa naš propad ali uspeh. Zato je še kako pomembno, da se zavestno odločimo za učitelja, ki nas spodbuja in ne spodkopava. In da ne jemljemo vsake informacije, ki jo slišimo na seminarju, za resnične. Vsak učitelj podaja svoje znanje skozi svoj svet prepričanj, sodb in pogledov. In kar je resnica zanj, ni nujno resnica za nas. Resnico prepoznamo tako, da nam da občutek lahkotnosti, laž pa po občutku teže. Tudi ta blog je rezultat mojih pogledov na svet, zato ne jemljite vsega 100%. Če je za vas lahkotno, nadaljujte, če ne, to ni prava pot za vas. Zaupajte sebi! Vi sami sebi ste najboljši učitelj in učenec.



No, pa začnimo!

Kot prvo, verjamem, da ne obstajajo ne pravi ne napačni učitelji. Vsi smo hkrati učitelji in učenci, saj drug drugega učimo določenih lekcij. Tudi nekdo, ki nas je prinesel okoli, se je do nas grdo obnašal, je učitelj. Ker nam je pokazal, česa ne želimo v svojem življenju. Sama sem pred leti imela takega učitelja in danes sem hvaležna zanj. Takrat sem bila jezna nanj, a hitro sem spoznala, da sem ga sama pritegnila v svoje življenje in da mi je dal lekcijo, kot nihče drugi do sedaj. Ker sem ga obsodila, da je dober učitelj, nisem videla manipulacije, ki jo je izvajal nad menoj. Šele po določenem času, ko sem ozavestila neke stvari in sem bila pripravljena v njem videti tudi slabo, sem lahko videla, kaj je počel in sem izbrala nekaj drugega. Zato, če ste nekoga obsodili, da je dober učitelj, še ne pomeni da je res. In isto velja za tiste, ki ste jih označili, da so slabi. Sodba nam lahko pokaže le tisto, kar tej sodbi ustreza. Torej, če smo obsodili in zaključili, da je nekdo dober, nismo pripravljeni biti v zavedanju in videti ali nam je oseba pripravljena tudi škoditi. Ko slepo verjamemo nekomu, nismo v zavedanju. Zaupanje pomeni, da zaupamo, da bo tat vedno tat, dokler ne dokaže drugače. Ne gre za sodbo, gre za zavedanje.

Kot drugo verjamem, da da bi učili druge, ne potrebujemo diplom in certifikatov. Noben nima diplome ali certifikata za življenje, a vsak med nami ima izkušnje z življenjem. Samo pomislite, kdo je prvi izdal certifikat? Kje ga je dobil? Je prišel na svet z njim? Nimam nič proti certifikatom ali diplomam, saj sem tudi sama pridobila kar nekaj certifikatov v svojem življenju in jih tudi izdala. A zaradi tega še nimam vseh odgovorov in nisem najpametnejša oseba na svetu. Težava nastane, ko dajemo nekemu papirju večjo vrednost kot izkušnjam v življenju. Ko se zaradi nekaj certifikatov nekdo razglasi za najpametnejšo osebo in to poudarja, kot da je to najpomembnejše na svetu. Ja, daje nam neko verodostojnost in sigurnost na začetku, a če znanja ne damo v prakso, nam certifikat ne koristi kaj dosti. In obstaja veliko ljudi, ki imajo naravno razvite darove in sposobnosti, ki jih niso pridobili na seminarjih in tečajih. Ali so zaradi tega kaj manj sposobni, ker nimajo certifikata ali diplome? Sama ne grem na seminar zaradi certifikata, temveč zaradi znanja in novih veščin. Da se spomnim tisto, kar že globoko v sebi vem. Osebno mi certifikat nič ne pomeni, a poznam ljudi, ki jim to daje neko potrditev in zagotovilo, da je oseba strokovno podkovana. Res je, da je danes zunaj veliko ljudi, ki niso iskreni in zavajajo ljudi. A certifikat ne daje nikakršnega zagotovila, da je oseba, ki poučuje poštena in ne bo manipulirala z vami. To, da se nekdo ukvarja z osebno rastjo ali z duhovnostjo, še ne pomeni, da je dober človek in ne "pizda" (se opravičujem za izraz, a žal se ne da lepše povedat).



Zato ne zaupajte na slepo, raje bodite v zavedanju. Če vas nekaj moti, če imate občutek, da nekaj ni ok, najverjetneje ni. Pa čeprav to osebo poveličujejo in hvalijo vsi drugi... vi ste najpametnejši zase in le vi veste, kaj je dobro za vas in kaj ne. Sledite svoji resnici in svojemu zavedanju. Tudi, če ste edini.

Tretje, kar je zame zelo pomembno pri izbiri učitelja je to, kako ta učitelj govori o drugih učiteljih in tehnikah. Ko nekdo ne spoštuje drugih učiteljev in tehnik, jih kritizira, sodi, pljuva po njih in to vpričo svojih tečajnikov in poslušalcev, poleg tega pa poveličuje sebe in svoje delo, je zame osebno velik pokazatelj nezrelosti in nesamozavesti učitelja. Slej ko prej bo kritiziral tudi svoje učence. Da nekdo rabi hvalit samega sebe na račun obrekovanja drugih, pove vse. A kar je mene najbolj šokiralo je bilo to, da je dotična oseba pljuvala tudi po svojih tečajnikih, jih kritizirala in sodila. Ko sem bila priča temu in ko sem gledala učence, kako so samo kimali z glavo, mi je postalo vse jasno. Oseba jim je vsajala močne sugestije, ki se jih niso niti zavedali, saj so bili popolnoma odprti in dovzetni zato. In ker so tej osebi popolnoma zaupali, so bili slepi za manipulacijo in še danes verjamejo vsaki njeni besedi. Ko so eno osebo ob koncu tečaja vprašali, koliko ljudi se dejansko s tem ukvarja, je le-ta dejala da od nekaj sto certifikatov je le 9 ljudi, za katere ta oseba ve, da dobro delajo. Torej, kje je tu problem? V učitelju ali tečajnikih? In kdo postavlja merila, kaj je dobro in kaj ne?

Četrta pomembna stvar zame pri izbiri učitelja je spodbuda in podpora. Koliko učitelj verjame vame in v moje sposobnosti in me na moji poti spodbuja. Če mi učitelj govori, da še nisem dovolj pripravljena, da moram biti popolna, preden se lotim terapij ali coachinga, da moram še vaditi in izmojstriti svoje sposobnosti, preden bom lahko pomagala drugim, vem, da se ta učitelj boji za svoj obstoj. Ker se čuti ogroženega in deluje iz zavesti pomanjkanja in tekmovalnosti, svojim učencem sugerira na subtilni način, da niso dovolj dobri. In ker smo dovzetni in odprti za sugestije učiteljev, to sprejmemo kot resnico. In dvom je zasajen. Samo pomislite malo, na kolikih seminarjih, delavnicah in tečajih ste bili, a po njih še vedno dvomite vase in v svoje sposobnosti. Imate po njih občutek, da zmorete ali še vedno iščete izgovor, da niste dovolj dobri, dovolj izkušeni in pripravljeni? Ko kar naprej iščete izgovor, da še morate vaditi in trenirati, preden boste dovolj dobri.

Naj vam nekaj zaupam. Nikoli nismo zares pripravljeni in ves čas se učimo. In učimo se skozi terapije, seanse, coachinge. Ali res mislite, da so se vaši učitelji rodili brez napak in da so takoj vse znali? Ne!!! Vsi smo delali napake, nihče ni popoln. Zato ne pričakujte od sebe, da boste vse naredili iz prve in da ne bo napak. Na napakah se učimo in več bomo vadili, lažje nam bo šlo. Vaja dela Mojstra, dokler Mojster ne začne delati vaje. 😉 In ko že vadite, je najbolje vaditi na resničnih primerih, ne namišljenih. Prav tako, če vam učitelj govori, kaj je dobro za vas in kaj ne, ko vam govori, s kom se je dobro družiti in s kom ne, katere tečaje in terapije obiskovati in kaj ne, vam v resnici govori, da ne zaupa v vaše sposobnosti in da niste dovolj sposobni, da sami precenite, kaj je dobro za vas. In če vam vedno daje odgovore in zaključke, namesto, da vas nauči, kako sami priti do zavedanja z vprašanji, vas ta učitelj zavestno ali nezavestno omejuje. Če opazite, da ne morete sprejeti odločitve brez posvetovanja z dotično osebo in da na koncu vedno naredite, kar vam svetuje ta oseba, čeprav ste sami na začetku imeli drugačno idejo, vedite, da ste predali svojo moč.

Prav tako želim razčistiti, da učitelji niso odgovorni za uspeh svojih učencev in tudi terapevti, svetovalci in trenerji ne morejo prevzeti odgovornoti za rezultat svojih strank. Lahko le pomagajo po najboljših močeh, a učenec mora prevzeti svoj delež za rezultat. Prav tako stranka. Če je npr. stranka hudo bolna in ne izbere, da želi ozdraveti, ni za rezultat odgovoren nihče drug kot stranka. Sami imamo moč, da nekaj spremenimo. Drugi nam lahko pokažejo pot in način... mi pa jo moramo izbrati in prehoditi.

Peta stvar, ki je meni osebno zelo pomembna je, ko izbiram tečaj, delavnico ali seminar, koliko ljudi po samem izobraževanju dejansko naučeno preda v prakso. Koliko ljudi si upa narediti korak naprej. Zakaj je to pomembno? Meni osebno je to pokazatelj, da učitelj opolnomoči svoje poslušalce in jih spodbuja, da svoj dar delijo s svetom. V primeru, da izobraževanja obiskuje veliko ljudi, po izobraževanju pa jih večina izzveni in dvomi, da je dovolj sposobna to peljati dalje, je to zame pokazatelj, da je učitelj zavestno ali nezavestno sugeriral in vplival na njihovo podzavest. A vsi imamo dvome vase in v svoje sposobnosti... tudi učitelji. A učitelj, ki se ne boji, da bi ga učenci prerasli oz. jih celo spodbuja, je zame pravi učitelj. Učitelj, ki ne išče sledilcev, temveč ustvarja vodje, ki bodo prevzeli odgovornost zase in za svoje življenje. Učitelj, ki spodbuja svoje učence, da postanejo boljši in se ne čuti ogroženega, ko to nekdo doseže. To je zame učitelj, od katerega se želim učiti. Ker vem, da bo dal vse od sebe, da bom jaz lahko stopila v svoj potencial in si bom upala svoje darove deliti s svetom. Ker učitelj, ki opolnomoči svoje učence se zaveda, da je vsak med nami edinstven in kot tak neponovljiv. Le s skupnimi močmi lahko spremenimo in izboljšamo svet in ker se tega zaveda, spodbuja svoje učence, da stopijo na svojo pot (tudi, če je ta popolnoma drugačna od njegove)! Seveda se nekateri udeležujejo seminarjev zase in tudi to je ok.

Zame je pravi tisti učitelj, ki svoje učence spodbuja, da postanejo boljši od njega. In ki se je pripravljen učiti tudi od njih. Sama verjamem, da vsak v sebi nosi modrost, ki je neprecenljiva. Razlika med učiteljem in učencem je le v dostopanju do te modrosti. Ko se to naučimo, postane prehod iz učenca v učitelja spontan. In to je lepota tega procesa.

Evo, to so koraki, ki so meni pomembni pri izbiri učitelja. Zagotovo je še kak korak, ki se ga trenutno ne spomnim. Iskreno pa me zanima vaše mnenje. Kaj je vam pri izbiri učitelja najbolj pomembno, če vam sploh kaj je? Delite spodaj v komentar. Tudi jaz se rada naučim kaj novega :)

Objem,
Romana


petek, 22. julij 2016

Povabilo moškim



Ti, ki se ne zavedaš svoje moči... ODPRI OČI!
Ti, ki svojo moč predajaš drugim... ODPRI OČI!
Ti, ki druge postavljaš pred sebe... ODPRI OČI!
Ti, ki slediš drugim, namesto da bi sledil sebi... ODPRI OČI!

Ti, ja TI... Spoznaj, da si močnejši, kot si dovoliš priznati... kot si dovoliš videti... Moč v tebi spi... spusti jo... odkleni jo... aktiviraj jo in stopi vanjo... svet potrebuje tvojo MOČ... svet potrebuje TEBE... budnega... prebujenega... v polni zavesti...

Nisi žrtev okoliščin... temveč mogočni Kreator svoje resničnosti... dovolj je bilo skrivanja... dovolj je bilo pretvarjanja, da ne zmoreš... da ne znaš... da so drugi močnejši... da si ti šibkejši... to je LAŽ, ki so ti jo prodali... Zaupaj vase in v svoje sposobnosti... ne nasedaj lažem... spreglej in sprevidi, kdo ti govori resnico in kdo laž...

RAZPRI svoja KRILA in poleti... poleti v višave... poleti in zasij kot ZVEZDA, kar dejansko tudi SI... Dvigni se kot FENIKS iz globin... prerojen... prebujen... opolnomočen... prebudi BOŽANSKOST v sebi... prebudi svojo MOČ in svoj POTENCIAL... svet potrebuje PREBUJENE MOŠKE... svet potrebuje TEBE...

Kličem te, da se spomniš, KDO SI... da spoznaš svojo veličino... da odpreš oči... da spregledaš... da se PREBUDIŠ... da ozdraviš svoje notranje rane... da sprejmeš svojo ranljivost... da spoštuješ svojo modrost... da zavestno odpreš srce in si dovoliš čutiti... da pokažeš svoja čustva... to ne pomeni, da si slabič... to pomeni, da si dovolj zrel... da si zavesten... da si VODJA, ki zna sočustvovati z drugimi... VODJA, ki lahko drugim kaže pot... Svet krvavo potrebuje več PREBUJENIH MOŠKIH...

Vse je v tebi... nič ni izven tebe... zbudi velikana v sebi... zbudi svojo notranjo moč... svoj potencial... Jaz vidim TVOJO veličino... tvoj DAR... tvojo LUČ... jaz vidim TEBE... vidim v tvoje SRCE... ne skrivaj se več... sliši klic Zemlje, ki kliče po prebujanju... ki kliče TEBE... sliši klic žensk...

Zavoljo vseh PREBUJENIH ŽENSK te prosim... ZBUDI SE... PREBUDI SE... svet potrebuje več prebujenih MOŠKIH... svet potrebuje TEBE!!!

Objem, Romana

sreda, 06. julij 2016

Dopust samo zame


Če bi mi pred leti nekdo rekel, da bom šla sama na dopust in da bom celo uživala v njem, mu ne bi verjela. Še nedavno sem mislila, da biti sama na dopustu zagotovo ni zabavno in da rabim okoli sebe ljudi, da se ne počutim osamljene. Da rabim družino ali prijatelje, ker le tako je lahko dopust zabaven. A v letošnjem letu se je v meni nekaj spremenilo. Kar naenkrat je prišla želja, da se sama podam na dopust. Kljub temu, da sem mama 2 otrok in ju obožujem iz dna srca, sem si priznala, da je tokrat čas, da sebe postavim na prvo mesto.

Žal starši prevečkrat pozabimo nase in na svoje potrebe, še posebej mame. A kako naj bomo srečne in izpolnjene, če si niti časa zase ne vzamemo? Zaradi tempa življenja smo pod nenehnim stresom. Služba ali posel nam vzame kar nekaj energije, družina in otroci tudi... in mame kot "multipraktiki" za vse poskrbimo. A za sebe in svoje potrebe nam zmanjka časa in energije. Seveda tukaj ne izločam očetov, a če smo čisto iskreni, večji del nosijo mame.

Sama sem letos spoznala, da se svet ne zruši, če ne skočim takoj ali če takoj ne operem posode, posesam, pospravim,... če ne ugodim vsaki želji v tistem trenutku... svet se še vedno vrti. Naučila sem se najprej poskrbeti zase, šele potem za vse ostalo. Ker, ko sem jaz srečna, zadovoljna in izpolnjena, se to pozna pri vseh. Če sem tečna, sitna in izčrpana, se prav tako pozna pri vseh. Energija, ki jo oddajamo, se hitro razširi med druge... kot virus. In odločila sem se, da raje širim virus sreče, kot virus jeze. In verjeli ali ne, so se odnosi v družini izboljšali.

Sama pred svojima otrokoma nič ne skrivam in se z njima odkrito pogovorim o vseh stvareh. Ker želim, da vidita tudi mojo plat zgodbe. Otroci so zelo brihtni in razumejo veliko več, kot jim priznamo. In ko sebe postavimo na prvo mesto, jim hkrati sporočamo, da je prav, da tudi oni poslušajo sebe in svoje potrebe. Da so samo oni sami odgovorni za svojo srečo, nihče drug.

In ko stojite za svojimi željami in potrebami, vas vesolje podpre, ker ve, da ste ravno tako vredni dopusta, kot ga je kdorkoli drug.

Zato, dragi starši, ne imejte občutka krivde ali sramu, ker imate svoje potrebe. Vzemite si čas zase. Boste videli, kako se vam bo vse obrestovalo.

Če vam iskreno priznam, biti sam na dopustu je nekaj čudovitega. A da bi uživala v njem, moram znati uživati v lastni družbi. In da bi znala uživati v lastni družbi, sem se morala naučiti imeti rada samo sebe. Ko sem sama sebi dovolj in ne potrebujem drugih, da bi uživala. Ko nisem navezana na nič in nikogar. Zame je bila to ena največjih lekcij v letošnjem letu... nenavezanost...

Seveda je družba drugih ljudi dobrodošla in se je ne branim. A biti sam s sabo, s svojimi mislimi, željami, idejami... ko lahko počnem karkoli mi paše...  Ta notranji mir in tišina, ko samo sem... ko sprejemam sebe v celoti, brez obsojanja... in si dopuščam... neprecenljivo.

Ne bojte se biti sami, bojte se občutka osamljenosti, ko ste v družbi. In vedite, da nikoli ne morete biti v boljši družbi, kot takrat, ko ste sami s seboj. Dovolite si slediti sebi in svojim željam. Tudi VI ste vredni.

En velik morski pozdrav,
Romana

ponedeljek, 13. junij 2016

Pismo tebi



Pride čas, ko spomini priplavajo na površje... in danes je en tak dan. Dan, ko se spomnim tebe, naju... Dan, ki me spomni na čas, ki sva ga preživela skupaj in bo vedno ostal zapisan v mojem srcu in moji duši. Dan, ko čutim, da moram izraziti to, kar čutim, ko moram izliti svoja čustva na papir. Dan, ko se sprašujem, kako bi bilo, če...

A tebe ni. Odšel si, kot da sploh ne bi obstajala. Odšel in vzel del mene s seboj. Odšel tako na hitro, kot si prišel. A spomini ostajajo. Spomini na pogovore, ki sva jih imela, na skupne trenutke, kjer sva drug drugemu premikala meje, ko sva bila skupaj in se je čas enostavno ustavil. Pogrešam to. Pogrešam klepet in tvoj nasmeh. Pogrešam tvojo bližino. A tudi to bo minilo. Vedela sem, da bo trajalo, da prebolim in da zacelim rano. Vedela sem, da se moram umaknit in pozabit nate, a srce bije po svoje. Kako je mogoče, da nekoga v tako kratkem času vzljubiš tako močno, a traja tako dolgo, da pozabiš? Kdaj preneha boleti?

Vem, da si mi poklonil nekaj najlepšega, kar sem do sedaj doživela. Ljubezen, ki me je prebudila in oživela. Ljubezen, ki me je pripeljala do tebe in mi pokazala nov svet. Ljubezen, ki je odšla in pustila prazno mesto v mojem srcu. Ljubezen, ob kateri sem zrasla in spoznala svojo vrednost. In želela sem si, da tudi ti začutiš to, kar sem jaz. Da tudi jaz tebi pokažem čudež ljubezni. A si prej odšel. Odšel stran od mene, odšel v nova razmerja. Res ti želim samo najboljše, res ti iskreno želim, da si srečen, pa čeprav z nekom drugim.

A se vseeno sprašujem ali se kdaj spomniš name? Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če bi si dala možnost? Kako bi bilo, da bi se odprla ljubezni? Kaj vse bi lahko skupaj doživela in dosegla? Verjela sem ti, ko si rekel, da nič ne čutiš do mene. Ker takrat nisem zaupala svojim občutkom in ker sem dvomila vase, sem se predala. Takrat sem dvignila roke, namesto da bi se borila zate, za naju. A želela sem, da se tudi ti boriš za naju. Želela sem, da mi pokažeš, da ti ni vseeno, da ti nekaj pomenim. Verjela sem, da se za ljubezen borita oba. A pozabila sem, da imaš ti drugačne izkušnje. Da nosiš tudi ti v sebi rane od prej. A jaz... jaz sem te želela le ljubiti in osrečiti. In verjela sem, da je bila ljubezen le enostranska. Ker sem verjela tebi, ki sem te ljubila. A globoko v sebi sem čakala na tvoj znak. Na znak, ki bi mi sporočil, da si tudi ti želiš nekaj več. A ga ni bilo.

A ko sva se srečala, so tvoje oči in tvoje telo kričale drugo resnico. Resnico, da vseeno nisi tako hladen, da čutiš tudi ti nekaj. Nekaj, kar ne znam opisati, a sem čutila tvojo skrb. Čutila sem v tvojih dejanjih, da se boriš sam s seboj. Da se boriš s svojimi občutki. Videla sem tvojo bolečino, videla sem v tvoje srce. Čutila to, kar čutiš ti, a hkrati verjela, da si govoril resnico. Želela sem verjeti, da si le hladen in preračunljiv tip, ki se igra s čustvi drugih ljudi. A globoko v sebi sem vedela, da to ni res. Vedela, ker sem imela možnost spoznati pravega tebe, tvojo srčnost, tvojo toplino in notranjo lepoto. Vem, da imaš veliko ljubeče srce, a nosiš masko, ker se bojiš novih ran. Bojiš se odpreti ljubezni na polno in se prepustiti. A čustvom ne moreš ubežati. Lahko jih ignoriraš, lahko jih potlačiš, a slej ko prej pridejo na površje in zahtevajo svoj davek.

Bila sem jezna nate, ko si brez predhodnega opozorila, brez povoda zopet prekinil vse stike. Bila sem jezna, ker sem se čutila prizadeto. A sem pozabila, da mogoče boli tudi tebe. Pozabila, da sem tudi jaz mogoče pritisnila na tvoje rane in jih ponovno odprla. Da si morda imel občutek, da mi je vseeno zate, ker se nisem borila zate. A to še zdaleč ni res. Želela sem si biti s teboj, želela sem se boriti zate, za naju... a sem zaznala tvojo nedostopnost. Zaznala sem tvoj oklep, ki si ga naredil okoli sebe. Spoznala, da sem si zaradi napačne komunikacije ustvarila napačno sliko.

Zato ti iz srca želim, da si iskren s seboj in s tem, kar čutiš. Naredi sebi uslugo in si priznaj svojo bolečino, ki jo nosiš v sebi. Odpri se ljubezni, ne beži pred njo. Verjemi, da ne bo izginila, dokler se ne soočiš. Ne oropaj sebe čudovite prihodnosti, zaradi ran iz preteklosti. Zaslužiš si to, kar iščeš. Sama sem ti iskreno hvaležna za vse, kar si mi dal. Nimam zamer do tebe. Osebo, ki jo ljubiš, ne moreš sovražiti. A želim si le, da si srečen tudi ti. Da spoznaš, da si zaslužiš ob sebi nekoga, ki te bo znal sprejeti v celoti, ki bo znal videti v tebi tisto dobro, ki te bo spodbujal na tvoji poti življenja. Nekoga, ob katerem boš cvetel in žarel kot sonce. Nekoga, ki bo v tebi videl moč in sposobnosti, ki si jih še sam ne želiš priznati. Nekoga, ki bo znal videti v tebi to, kar sem videla jaz. Darilo in blagoslov.

Ne glede na to, kako se bo odvijala najina prihodnost in ali se bodo najine poti še kdaj križale, sem hvaležna za najino preteklost. Hvaležna, da mi je vesolje dalo to možnost, da sem lahko ljubila tebe. Sčasoma se bo rana zacelila, bolečina zbledela, a spomini... ti bodo ostali za vedno. Zato hvala ti <3

Bodi to, kar si, bodi TI in bodi srečen <3

Objem,
Romana

petek, 08. april 2016

Naša prepričanja ustvarjajo našo realnost

Naj vam zgodba ponazori, kar vam želim povedati.

 "Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe. 

 

Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni s vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla. Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno." 

Kaj nam želi zgodba povedati?

Naša prepričanja so tista, ki ustvarjajo našo realnost. Torej, če verjamemo na podzavestnem nivoju, da so vsi ljudje slabi, potem bomo k sebi pritegnili ljudi, ki bodo igrali to vlogo za nas. Oni se samo odzivajo na naše podzavestne projekcije.

Podzavestni vzorci so tisti, ki narekujejo in pogojujejo naše življenje, pa se tega včasih sploh ne zavedamo. Kolikokrat ste imeli občutek, da se vrtite v krogu, da ne morete izstopiti iz začaranega kroga odnosov, neuspeha, pomanjkanja, ...? Ko spremenite svoja podzavestna prepričanja, spremenite tudi svoje življenje. In ko delate na sebi in spreminjate te vzorce, se začnejo tudi ljudje okoli vas spreminjati. 

Uspeh, obilje, zdravje, mir, harmonija in ljubeči odnosi so vaša ROJSTNA PRAVICA!!! Ni vam potrebno trpeti in životariti. Potrebno je le odstraniti tista prepričanja, ki delujejo proti vam in jih nadomestiti s tistimi, ki vas podpirajo.

Sama se s spremembo podzavestnih vzorcev ukvarjam že nekaj let in rezultati me vedno znova presenečajo. Tudi stranke, ki so se s svojimi težavami spopadale nekaj mesecev ali let, so v parih dneh  po osebni coaching seansi doživele spremembo na bolje.

Pred kratkim me je kontaktirala obupana mama mladega fanta, starega 18 let, ki se je spopadal z nizko samozavestjo. Že v osnovni šoli je bil žrtev nadlegovanja s strani sovrstnikov, kar je pripeljalo tako daleč, da se je družina morala preseliti v drug kraj, saj je to pustilo velike travme in šoke na fantu. Ko je fant prišel na osebno seanso, je bilo čutiti ta strah in jezo, ki jo je toliko let tlačil, ker se ni znal drugače spopasti s tem. V roku pol ure osebne seanse je bil popolnoma drugačen. Nasmejan, pozitiven, brez strahu in pripravljen na življenje. Preden je prišel, niti pomisliti ni mogel, da bi se kdaj lahko soočil s svojimi vrstniki ali obiskal šolo, kjer je doživel vso to nadlegovanje. Po seansi ni čutil nobene blokade ali strahu več. Vse mu je bilo kristalno jasno.

In ko sem kasneje kontaktirala njegovo mamo in povprašala, kako je z njim, mi je napisala:
"Po seansi je bil sproščen in navdušen. Navdušeno je pripovedoval, kako je vse pozitivno vplivalo na njega. Mogoče je bil včeraj malo brez energije, ampak danes je super. Vam kmalu napišem kaj več."

Kaj, če ni potrebno leta in leta delati na sebi, da bi lahko imeli trajne rezultate takoj?

V kolikor si tudi vi želite trajnih sprememb in ne želite več živeti v pomanjkanju, drami in travmi, naredite nekaj zase in si zagotovite osebno coaching seanso. Želite spremeniti svoje življenje? Potem spremenite vaša podzavestna prepričanja in opazujte spremembo v okolici.

 Objem,
Romana

torek, 22. marec 2016

Samozavest ne pozna tekmovalnosti!

Ko ljudje govorijo čez vas in vaše delo, je to zato, ker se čutijo ogrožene. Če nekdo resnično verjame vase in v svoje sposobnosti, nima tendence pljuvati čez druge. Nima potrebe zagovarjati svoje vrednosti in poveličevati sebe na račun obrekovanja drugih. 

Nihče na svetu nima konkurence, ker je vsak izmed nas edinstven in unikat! In ko zares verjamete vase in v svoje sposobnosti, bodo v vas verjeli tudi drugi. In takrat jih boste privlačili s svojo energijo, ker bodo ljudje prepoznali vašo avtentičnost.


Ljudje niso neumni. Če pljuvate čez druge, vedo, da boste slej ko prej pljuvali tudi čez njih. Vendar se čedalje več ljudi tudi zaveda, da če nekdo govori slabo o drugih, s tem največ pove o sebi samem. In tukaj si večina sama zatakne zanko okoli vratu, saj na ta način izgubljajo svoje ime.

Vesolje je neomejeno, zato ne rabite tekmovati z drugimi, ker je za vse dovolj. Čas tekmovalnosti je mimo. Dovolj je bilo separacij, zavisti in ljubosumja. Prišel je čas povezovanj in doprinosa. Prišel je čas enosti, čas, ko se dela iz srca in ne več iz ega. Čas, ko se povezuje in dela iz ljubezni. Čas, ki ga podpirajo tudi nove energije, ki se sidrajo na ta planet. Kjer ni prostora za nevoščljivosti in sodbe. To dela ego. To dela strah, ki nam govori, da nismo dovolj dobri, da bomo nekaj izgubili. In to je laž.

Ne obstaja samo en pravi način dvigovanja zavesti. Ne obstaja samo ena oseba ali ena tehnika, ki lahko spremeni življenja drugih ljudi. Obstaja na milijone ljudi, ki so odlični pri svojem delu in spreminjajo življenja ljudi na bolje, in obstaja na milijone tehnik, ki delujejo in dajejo čudovite rezultate, vendar ne za vse ljudi. Vsak posameznik mora najti svoj način, svojo tehniko, svojo »osebo«, če čuti, da to potrebuje. Tisto, ki bo vibrirala skupaj z njim. Ampak čisto vsak med nami se je sposoben direktno priklopiti na vesolje in univerzalno zavest, kjer lahko črpa informacije zase in za svojo rast. Vsak je svoj največji učitelj in učenec hkrati. In ko spreminjamo sebe, spreminjamo svet okoli nas in dvigujemo zavest celotnega prebivalstva.


Ker vsak, še tako majhen korak k dvigu zavesti, dela velike spremembe za prihodnost. Lepa beseda v pravem trenutku, nasmeh neznancu, ki mu polepša dan, majhna dejanja prijaznosti, ki ogrejejo srce, ... vse to prispeva k dvigu zavesti, ker povezuje ljudi. Ker ljudje, ki se dobro počutijo v svoji koži, bodo to širili dalje in tako dvigovali vibracijo. Ljudje, ki ne verjamejo v sebe in svoje sposobnosti, bodo to širili dalje in na ta način zniževali vibracijo.

Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Delajte iz ljubezni. Če vam kaj ni všeč, če se s čim ne strinjate, obsojanje tega ne bo spremenilo. Kvečjemu bo prililo olje na ogenj. Sodbe so in bodo ustvarjale napetosti, borbe in vojne. In na kar se osredotočate, to ustvarjate. Želite spremembe na globalnem nivoju? Začnite pri sebi! Prepoznajte svojo vrednost in svoj unikat. Ste edinstveni in neponovljivi. Priznajte si svojo vrednost. Ko jo boste videli vi sami, jo bodo lahko v vas videli tudi drugi.

Samozavest je vaš največji adut, ki pritegne k vam vse in vsakogar. Namesto na tekmovalnosti raje delajte na svoji samozavesti in opazili boste spremembe v svoji okolici. 

Na vaš uspeh,

Romana

nedelja, 20. marec 2016

Ste na pravi ali napačni poti?


Uspeh je ostati zvest sebi v svetu, kjer te vsak želi spremeniti po svoje. Dan danes veliko ljudi misli, da ima pravico se vmešavati v druge ljudi in njihova življenja. Ko nekdo razmišlja in dela drugače kot oni, se čutijo ogrožene. Zato napadajo, se jezijo in skušajo prepričati ljudi, da so na napačni poti. Da morajo narediti tako, kot jim oni svetujejo. In da jih le oni lahko rešijo. Žal ne moremo rešiti nikogar in niti nimamo pravice jih reševati (dokler nas sami ne prosijo za pomoč).

Kdo je nam dal pravico, da sodimo in obsojamo, kdo je na pravi poti in kdo ne?
Kdo nam je dal pravico, da se vmešavamo v življenja drugih ljudi, ker menimo, da niso dovolj pametni, da rešijo sebe?
Kdo nam je dal pravico, da iz ljudi delamo žrtve in reveže?

Nihče, sami smo si jo vzeli. Ker nam naš ego govori, da smo pametnejši, da drugi nimajo pojma, da rabijo našo pomoč, ker bodo drugače propadli. Ker smo sebe postavili nad druge in mislimo, da smo pametnejši in boljši. In na ta način jim sporočamo, da niso dovolj dobri, da ne delajo prav in da se morajo spremeniti. In šele, ko se bodo spremenili tako, kot hočemo mi, bodo na pravi poti. 

In to je največji problem sodobne družbe. Sodba in obsojanje. Si pozitiven ali negativen, si priden ali poreden, si dober ali slab? Resnica je ta, da smo vsi vse. Smo vse energije, tako pozitivne kot negativne, smo pridni in poredni, smo dobri in slabi,... In ko bomo nehali zanikati in zavračati te dele sebe, ko jih bomo sprejeli, bomo lahko živeli v harmoniji sami s seboj. Dokler pa to zavračamo, zavračamo sebe in smo v nenehni borbi sami s seboj. 

Koliko energije izgubimo, ko se borimo proti sebi? Ogromno. Sovražnikov sploh ne potrebujemo, ker smo sami sebi največji sovražnik. In če ne najdemo miru znotraj sebe, če je nemir in borba v nas, se bo to odražalo v našem zunanjem svetu. Sodbe samega sebe in drugih ustvarjajo vojne, tako znotraj kot zunaj nas. Mi smo odgovorni za svojo energijo, za svojo pot. Ne moremo in ne smemo pa svoja prepričanja in svoje poti vsiljevati drugim. Ker to ni njihova pot. Lahko jih usmerjamo, vendar moramo biti tudi v dopuščanju, da izberejo kaj drugega. Tudi, če je to uničujoče za njih. Njihova duša že ve, zakaj potrebuje določeno izkušnjo in zakaj gre po tej poti in zakaj si je to izbrala.

Ljudje delujemo na različnih nivojih zavedanja. In seveda, ko smo na višjih nivojih, vidimo, da bi oseba lahko izbrala drugače. Vidimo, da obstaja lahkotnejša pot. A z vidika te osebe, ki deluje na drugem nivoju zavesti, je to edina prava pot zanjo. Ona vidi iz drugega zornega kota, vidi skozi svoj sistem prepričanj. In zanjo je to prava pot.



Čeprav ni prave poti. In ni napačne poti. To je zopet sodba. Kdo odloča, kaj je prav in kaj ne? Vsaka izbira nam bo dala neko zavedanje. Torej, če gremo po eni poti in ugotovimo, da izbira ni bila najboljša, imamo zavedanje. Dobili smo dragoceno spoznanje, da ta izbira ni bila najboljša in jo lahko v trenutku spremenimo. Ali dobimo tisto, kar si želimo ali pa se kaj naučimo. Zato ni ne prave in ne napačne poti. Je samo naša pot! Pot spoznavanja sebe, pot odkrivanja svojih talentov in darov, pot, ki nas skozi situacije in dogodke oblikuje in skozi katero rastemo in se razvijamo. Torej je naša pot edina prava pot za nas. Ne za soseda, ne za otroka, ne za starša ali prijatelja... samo za nas! Oni imajo svojo "pravo" pot! 

Ljudje se ne bodo spremenili, če jih obsojamo. Tega nihče ne mara. Samo spomnite se, kako ste se vi počutili, ko vas je nekdo želel spremeniti. Ni prijeten občutek, ko vam nekdo govori, da niste v redu in da je z vami nekaj narobe. Da se morate spremeniti, da bi vas imeli radi in vas sprejeli. Kdo ste potem? Ste iskreni do sebe, če igrate vlogo, ki jo drugi pričakujejo od vas? Ste iskreni, če zanikate sebe in svoje pristne občutke in potrebe? Ne, niste.

Ljudje so se pripravljeni spremeniti sami od sebe. Ko ni pritiska in ko začutijo, da jih sprejemate takšne, kot so. Brez sodb in obsojanja. Ko jim date prostor, da začutijo, da so sprejeti, da so videni. Ko nimate skritih namenov. Ko ste v popolnem dopuščanju in sprejemanju njih in njihovih izbir. Ko ste povabilo in zgled. In ko to začutijo, ko začutijo, da se ne rabijo braniti, da ne rabijo opravičevati sebe in svojih izbir, se sprostijo in lahko začutijo ta mir. Vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni. In ko sprejmete osebo takšno kot je, ji namenite ljubezen in pozornost, ji omogočite drugačno izkušnjo. Izkušnjo, ki zares lahko nekomu spremeni življenje na bolje. Izkušnjo svobode.

Kaj bi bilo potrebno, da ustvarimo tak prostor za vsako bitje na Zemlji? Da ustvarimo prostor brez sodb? Prostor neskončnega dopuščanja in sprejemanja. Da vsako bitje začuti, da je sprejeto ne glede na vse. Kaj bi bilo potrebno, da smo mi ta prostor za nas same? Da se ne obsojamo več, temveč sprejemamo sebe v celoti? Da dopuščamo sebi vse lastnosti, vse izbire in izkušnje?

Začnimo pri sebi, bodimo zgled in povabilo. In opazujte odzive v vas samih in v vaši okolici.

In zapomnite si, da je vsak med nami popoln v svoji nepopolnosti in nepopoln v svoji popolnosti.

Ostanite zvesti sebi in svoji poti!
Objem,
Romana

nedelja, 13. marec 2016

S poveličevanjem drugih njim predajate moč

Dragi moji, če že mislite, da morate kogarkoli poveličevati, poveličujte SEBE. Samo poglejte, kaj vse ste prestali, kaj vse ste že dosegli. Zavedajte se, da je vsak med nami neskončno bitje, ki ima neomejen potencial in sposobnosti. Nihče ni bolj ali manj vreden, kot ste vi! Vsak med nami je edinstven. Kadar nekoga poveličujemo, mu dajemo svojo moč in sebe zmanjšamo. Res je, da ima neka oseba lahko več izkušenj na določenem področju, vendar to še ne pomeni, da je boljša kot vi. 



Kadar opazite, da nekoga poveličujete, se vprašajte: 
"Katere zaobljube, zaprisege, dogovore in pogodbe imam s to osebo, iz tega ali prejšnjih življenj, ki še vedno vplivajo name?" 

Vsak Mojster je bil nekoč učenec in nihče ni brez napak. Ko poveličujete druge, ne sledite svoji resnici in poti, ker vse, kar oseba izjavi, vzamete za sveto in ji s tem predate svojo moč. Sama ne želim, da ljudje, ki so pri meni opravili tečaje ali stranke, ki prihajajo na terapije, meni predajajo moč. Ne želim takšne odgovornosti. Nimam vseh odgovorov, imam le zavedanje, ki se iz trenutka v trenutek spreminja. In moja resnica ni vaša resnica. Vi imate svojo pot, svojo resnico. Lahko vas samo usmerim, na vas pa je, da ugotovite ali je to resnica za vas ali ne.

Zato je na nas, ki poučujemo, velika odgovornost, kako predajamo svoje znanje. Tukaj ne gre za tekmovanje, kdo bo boljši. Vsak je edinstven in se ne moremo primerjati med seboj. In ko nekdo, ki poučuje, pravi da je to edini način, kako se neka stvar lahko spremeni, vedite, da to ni res. Ali pa ko vam po določenem tečaju ali delavnici pravijo, da še niste dovolj usposobljeni, da opravljate to delo, ker imate premalo izkušenj? Laž! Zavedajte se, da nikoli ne boste imeli vseh odgovorov in nikoli ne boste popolnoma usposobljeni. Ne čakajte, da boste najprej profesionalec, preden boste začeli z delom. Začnite takoj, s tem kar znate in sproti nadgrajujte. Vi ste že sedaj več kot dovolj usposobljeni, zato ne dovolite, da vas negotovost in tekmovalnost drugih ljudi oropa začetnih korakov in izkušenj. Vsi smo začeli na začetku in sproti pridobivali izkušnje.



Sama lahko trdim, da je veliko mojih tečajnikov boljših od mene, na kar sem ponosna. Pa ne zato, ker sem jih jaz učila, temveč zato, ker so si dovolili vstopiti v svoj polni potencial in izraziti svojo resnico. Tudi, če drugim ni všeč. Ker so, to kar so in se ne pretvarjajo, da bi jih drugi sprejeli. In danes se sama s ponosom obrnem nanje za nasvet. Ker mi kažejo drug zorni kot, ki ga mogoče sama ne bi bila sposobna videti. In ker so darilo svetu.

Nismo prišli na ta planet, da bi bili kopija drugih in še to slaba. Prišli smo, da bi bili to, kar smo. Original in neprecenljivo darilo. Kadar poveličujete druge in zmanjšujete svojo vrednost, ste opeharili svet za dragoceno darilo... darilo vas samih.

Prav tako pa imamo sami odgovornost, kadar se kot udeleženci udeležimo nekega seminarja ali predavanja, da ne jemljemo vsega za sveto. Tudi kot stranka ne. Če nekaj ne vibrira z vami, potem to ni resnica za vas. Zato vsako predavanje, vsak nasvet, pogovor jemljite z rezervo. Tudi ta blog in članke, ki jih berete. Bodite pozorni, kaj vam telo sporoča. Če je prisoten težek občutek v telesu, to ni resnica za vas. Če je lahkotnost, je resnica za vas.

Dovolj ste pametni, dovolj sposobni, da ne potrebujete polagati moči v tuje roke. Sledite sebi in svoji resnici. Šele takrat se bo vaše življenje lahko spremenilo na boljše. Ko boste prevzeli odgovornost zase in za svojo prihodnost. Vi ste že Mojster. Vi ste tisti Guru, ki ga iščete. Vse odgovore imate v sebi. Vsa modrost je znotraj vas. In če se želite udeležiti predavanja ali terapije, naredite to. Vendar poslušajte svoje občutke in svojo resnico. Ker le vi veste, kaj je prav za vas!

Objem,
Romana

četrtek, 10. marec 2016

Odnos s sorodno dušo



Ljubezen med dvema sorodnima dušama je lahko zelo lepa in čudovita izkušnja, če si oba to dovolita izkušati. Dostikrat so sorodne duše močno povezane iz prejšnjih življenj, kjer so skupaj doživele marsikaj. Ko prvič srečate svojo sorodno dušo, se vam zdi nekaj znanega na njej. Še posebej, ko se vzpostavi prvi očesni kontakt. Oči so ogledalo duše in nekateri pravijo, da imamo iste oči v vseh življenjih. Kaj je res, prepuščam vam v presojo. Vendar ko se dve duši srečata, se takoj prepoznata in občutek imata, da ju neka nevidna sila vleče skupaj. Nekaj višjega, nad čemer nimata kontrole.

Če vam je ta duša namenjena, imate občutek lebdenja, začaranosti... imate občutek, da ste doma. Kar naenkrat vam spodnese tla pod nogami in vse se odvija s svetlobno hitrostjo. Občutite silno ljubezen.
Ljubezen, ko kljub temu, da se zavedate napak druge osebe, v njej vidite samo dobro in ljubite vsak delček te osebe. Ko vam pogovori s to dušo odprejo nova obzorja in dajo nove uvide. Ko skupaj sedite v tišini in razumete to osebo in jo čutite, brez da bi spregovorila besedico. Ko vas s pogledom poboža po duši ali ko z dotikom prebudi vsak delček vašega telesa, da zadrhti od vznemirjenja. Ko se vsakič, ko slišite njen glas, vidite njen obraz, raznežite. Ko je edina oseba, ki vas nasmeje in spravi v dobro voljo že samo s tem, ko pomislite nanjo. Ko se lahko smejite svojim neumnostim skupaj z njo. Ko izkušata novosti in skupaj odkrivata nove avanture. Ko se ji lahko odprete v celoti in vas sprejema takšnega, kot ste. Ko se ne rabite pretvarjati, da bi vas sprejela, ker vidi v vašo dušo in vas ljubi kljub vsem 'napakam' in vas gleda z očmi polne ljubezni. Ko skušate prikriti svoja čustva do nje in vas telo in glas izdata. Ko zaradi nje postanete boljša oseba. Ali pa ko vas v trenutku razkuri, vendar ne morete dolgo biti jezni na njo. Ker je ljubezen močnejša. Ker vse, kar si želite je, da jo ljubite in ste ljubljeni. In da ji to dokazujete vsak dan.

In ko že mislite, da bo ta odnos nekaj posebnega in da se je splačalo čakati na to sorodno dušo, se kar naenkrat vse spremeni. Brez opozorila, brez pogovora,... Vse se sesuje kot hišica iz kart. Oseba se kar naenkrat umakne in ohladi. In sprašujete se, kaj ste naredili narobe. Kaj se je zgodilo s to ljubeznijo? Kam je izpuhtela? Zakaj se je odnos nenadoma ohladil. Kaj ste naredili, da ste si to zaslužili? A na koncu ugotovite, da niste naredili nič narobe. Oseba je imela možnost izkusiti in doživeti iskreno ljubezen, vendar je izbrala drugo pot. Izbrala je tisto, kjer se počuti udobno, domače. Izbrala je svojo pot.

Čustva med sorodnimi dušami so lahko zelo močna in intenzivna in žal se marsikdo ustraši tega in seveda sprememb, ki jih takšna ljubezen prinese v življenja obeh duš. Marsikdo se taki ljubezni raje odpove, ker prinaša preveč sprememb in soočanja s samim s seboj. Marsikdo take ljubezni ne zna sprejeti. In ker je ta ljubezen lahko preveč drugačna od tega, kar so navajeni. Ali pa so preveč ranjeni še zaradi prejšnjih odnosov, katerih še niso predelali. Ali pa enostavno še ni pravi čas. Nekateri še niso pripravljeni na to. Vsaj v tem trenutku ne. In mogoče nikoli ne bodo. In tudi to je treba dopustiti in sprejeti, čeprav boli. Boli, še posebej, ko veš, kako čudovito bi lahko bilo.

Vedno se dve duši srečata z namenom. Da kaj predelata iz prejšnjih življenj, se kaj naučita druga od druge, imata možnost popravnega izpita v tem življenju ali pa skupaj rasteta v odnosu in v ljubezni. Lahko se poskušamo izogniti temu, vendar nas slej ali prej življenje sooči z lekcijami, ki jih moramo predelati in osvojiti. 



Razlika med življenjskim partnerjem in sorodno dušo je torej v izbiri. Če oba zavestno ne izbereta ljubezni in odnosa, na katerem bosta oba gradila, za vedno ostajata samo sorodni duši. Duši, ki sta imeli čudovito priložnost, a je nista znali izkoristiti. A to je svoboda izbiranja. Ni ne prav ne narobe, čeprav je za naš um to včasih težko razumljivo. 

Včasih imate celo nek dušni dogovor z njimi, pa oseba tega kljub temu ne izbere. Zakaj? Samo ta oseba ima odgovor na to. Vendar obstaja zakon svobodne volje in ga je treba spoštovati. Če se to zgodi, je čas, da greste dalje. Da spustite to dušo, da gre po poti svoje izbire. Ne tekajte zanjo, ne prosite za ljubezen. Če ste izrazili to, kar čutite do nje in še vedno ne izbere tega, spoštujte to. Spoštujte njo in sebe. Če jo prosite in moledujete, s tem to ljubezen uničite in ponižate sebe.

Vendar, ko enkrat doživite tako iskreno in močno ljubezen, se z manj več ne morete zadovoljiti, saj ste izkusili nekaj edinstvenega. In vsak kasnejši odnos vede ali nevede primerjate s tem odnosom. Vse vas spominja, kako bi lahko bilo, če bi si upali in dovolili sprejeti ljubezen. Vaša merila se zvišajo in nič več se ne zadovoljite z manj. Ker veste, da je možno nekaj več, nekaj boljšega,... in ker si to zaslužite. 

Zato bodite hvaležni za vsak trenutek, ko ste doživeli tako ljubezen in za sorodno dušo, ki vam jo je pokazala. To je dejansko blagoslov. Ker naslednji odnos bo zahvaljujoč tej osebi in temu odnosu še boljši. In to je darilo te osebe vam. 

Sprejmite to darilo te duše, ki vas je osvobodila in si podarite ljubezen. Ljubezen do sebe! Osebi pa zaželite samo najboljše. Saj vam je dala največje darilo... pokazala vam je, da je taka ljubezen še možna. In slej ko prej bo v vaše življenje vstopila nova sorodna duša, ki bo vašo ljubezen sprejela in vam jo vračala. 

Objem,
Romana

sobota, 13. februar 2016

Osvoboditev iz zlate kletke

Včeraj sem bila na predstavitvi knjige Misijonarka karizmatične prihodnosti, ki jo je vodil autor Mihael Žmahar. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno in veliko smo se nasmejali. Vendar sem opazila, da je kar nekaj ljudi zapustili dvorano. Še posebej, ko je Mihael govoril o soočenju s seboj, o svoji ujetosti in izstopu iz kletke. In tako me je včerajšnji dogodek navdihnil, da z vami delim svojo zgodbo.


Najprej vas želim opomniti, da dokler sebi iskreno ne priznamo, da smo ujeti in si zatiskamo oči, bolečina ne bo izginila. Šele ko se z njo soočimo in se zavestno odločimo, da izstopimo iz kletke, se lahko osvobodimo. Kletka je le iluzija. Ni resnična. In ko to ozavestimo in naredimo korake v smeri osvoboditve, ne osvobodimo le sebe, temveč pokažemo pot iz kletke tudi drugim.

Tudi sama sem do pred dobrim letom živela v kletki, katere se sploh nisem zavedala. Verjela sem, da je moje življenje čudovito in popolno. Bila sem 21 let v čudovitem partnerskem odnosu, za katerega sem verjela, da bo trajal do konca mojega življenja. Na videz sva bila oba srečna. In rada sva preživljala čas skupaj. Torej od kje potem kletka? 



Ugotovila sem, da sva znotraj najinega odnosa pozabila sama nase. Začela sva se prilagajati drug drugemu, se prenehala ukvarjati s stvarmi, ki so naju veselile, ker sva mislila, da je tako prav. Nihče ni od drugega zahteval da se spremeni. To sva počela sama od sebe, ker sva verjela, da tako mora biti. Če hočeš imeti uspešno zvezo, moraš početi to, kar so počeli tvoji starši... odreči se lastni sreči, da osrečiš nekoga drugega.

Vendar to ne gre tako. In slej ko prej se ujameš, kako se sprašuješ ali je to res vse? Ali je to res življenje? 

Že nekaj časa sem se počutila ujeto, vendar sem želela, da se oba osvobodiva, da oba izstopiva iz te kletke in greva skupaj dalje. Da skupaj rasteva in spoznavava sebe in drugega. Da si pomagava. Ker verjamem, da če se dva odločita skupaj rasti in narediti vse, da se najprej izboljšata sama, lahko dosežeta in izboljšata vse... odnos, družino, finance, posel... lahko dosežeta vse cilje, ki si jih zastavita... ker sta skupaj nepremagljiva.

Vendar si morata tega želeti oba. Ni dovolj, če samo eden dela na sebi in vleče vse dalje. Slej ko prej se oseba iztroši. Midva žal nisva skupaj znala dalje.


Pa ni bilo lahko sprejeti odločitev za ločitev. Sama si nikoli v življenju ne bi mislila, da bom jaz tista oseba, ki bo naredila ta korak. Sem namreč oseba, ki ji družina ogromno pomeni. In ves čas sem stremela k temu, da bi bili vsi srečni. In tudi partner si je to nenehno prizadeval. Vendar pozabila sva, da morava sama najprej osrečiti sebe, šele nato lahko osrečiva druge. Ker daš lahko samo to, kar imaš. Če nisi v srcu iskreno srečen, deliš samo tisto, kar se tisti hip nahaja v njem. Jezo, frustracijo, žalost, nezadovoljstvo,... 

Ko sem se začela spraševati o tem ali naj se ločim ali ne, so se v meni bili veliki boji: "Kaj bo z otroci? Ali sem res pripravljena jaz razdreti družino? Ali ne bi raje še malo potrpela? Kaj bodo pa drugi rekli? Zdej bom pa slaba mama! Pa sej ni tako hudo... sej imava boljši zakon kot marsikdo drug. Sej me ne tepe, ne pije, me spoštuje... Komunikacijo lahko izboljšava! Sej lahko potrpim!"

In potem mi kot strela z jasnega pride spomin na mojo mami, ki je celo življenje garala in se razdajala za druge. Nikamor ni šla. Z očetom si nista privoščila skoraj ničesar. Ves čas je govorila...: "...sej se izboljšuje. Še malo potrpimo, pa se nam bo vse izboljšalo. Nekega dne bova z očetom potovala po svetu! Nekega dne..." 

Nekega dne je od danes na jutri za vedno odšla iz našega življenja. Končno se ji je uspelo rešiti iz kletke. Vendar ne na način, kot si je to želela sama.



In takrat sem spoznala, da takšnega življenja ne želim ne zase, ne za partnerja, še najmanj pa za otroke. Ne želim predajati svojim otrokom popačene vzorce sreče. Želim jim pokazati, da je življenje brez kletke lahko veliko lepše in svobodnejše. Zato sem izbrala ločitev in srečo za vse nas. 

Še vedno nisem tam, kjer si želim biti, vendar sem veliko bližje temu in veliko dlje, kot sem bila pred letom dni. Uspela sem sebe postaviti na prvo mesto in si dovoliti vzeti čas zase brez slabe vesti. Pa ni bilo vedno lahko. Občutki krivde, jok, nenehen dvom ali sem se prav odločila? Vem, da sem se, ker sem tako čutila v srcu. Mi je bilo pa hudo, ker sem prizadela partnerja in otroke ampak sebe nisem mogla več. V življenju sem tolikokrat zarila nož v svoje srce in hrbet, da enostavno ni bilo več veliko možnosti. Ali nadaljujem s tem načinom in se uničim ali izberem sebe, se ozdravim in izberem srečo.

Izbrala sem srečo. Izbrala sem sebe. In jokala zraven. Jokala, ker sem prvič v življenju pomislila na svojo srečo. Da si želim nekaj več od življenja. Ker življenje ponuja toliko lepega... in vse to lepo mi pripada. Pripada vsakemu med nami. Vprašanje je ali si bomo dovolili to izkusiti?

Nisem želela nikogar prizadeti, čeprav sem jih. Ampak sem želela sebi in drugim omogočiti iskreno srečo. Danes je moj odnos z bivšim možem lep, harmoničen in prijateljski. Odpustila sva drug drugemu in se trudiva po najboljših močeh, da si pomagava in podpirava. Je čudovita oseba, ki si zasluži iskreno ljubezen in srečo. In resnično upam in verjamem, da jo bo slej ko prej našel. Ker si to zasluži. Tudi otroka sta sprejela najino odločitev in naju podpirata, saj sva se z njima iskreno pogovorila o razlogih za ločitev. 

Danes otroka mene presenečata z izjavami. Za novoletne praznike mi je hči napisala voščilnico. Napisala je: " Želim ti, da si srečna in vesela, saj te imam rada, pa še lepše je, ko si nasmejana. Ne glede na tvoje življenjske odločitve te imam rada. Vedno boš v mojem srcu in jaz bom v tvojem. Hvala ti za čudovito življenje, ki ga deliš z nama in vem, da bi se babi strinjala. Rada te imam."

To je prišlo iz srca 12-letnega otroka. Verjemite, da vas razumejo in podpirajo bolj, kot si lahko predstavljate. Ja, saj pride dan, ko izsiljujejo in poskušajo manipulirat. To je normalno. Vendar iskren pogovor o tem, kako se vi počutite, kaj čutite in zakaj ste se za nekaj odločili, jim odpre srce. In ko njih poslušate, kaj oni doživljajo in jim dovolite to izraziti, se začnejo dogajati čudeži. Otroci vam želijo pomagati. Vsaj večina. Pa tudi če vam ne, si vi zaslužite nekaj boljšega. Zato vztrajajte pri svojih odločitvah.

Vem, da sem s svojo izbiro, da zapustim kletko, osvobodila vse. In vsem omogočila nekaj boljšega. Vendar pri tem nisem želela uničiti nikogar. Moja edina želja je bila, da ohranjamo ljubeče in harmonične odnose. Da pokažemo, da kljub ločitvi lahko ostajamo zmagovalci in pokažemo, da je vse mogoče. Ko izbereš sebe, izbereš ljubezen do sebe. In takrat jo lahko deliš tudi z drugimi.

Prišel je čas, da se osvobodimo ujetništva, ki smo si ga sami ustvarili. Šele ko osvobodimo sebe in zaživimo svoje poslanstvo, se bo lahko osvobodil tudi svet.

Iskreno vam želim, da zaživite sebe in svoje poslanstvo! Ker si to zaslužite!!!

V kolikor potrebujete pomoč, sem vam na voljo.

Objem,
Romana