Tudi sama sem do pred dobrim letom živela v kletki, katere se sploh nisem zavedala. Verjela sem, da je moje življenje čudovito in popolno. Bila sem 21 let v čudovitem partnerskem odnosu, za katerega sem verjela, da bo trajal do konca mojega življenja. Na videz sva bila oba srečna. In rada sva preživljala čas skupaj. Torej od kje potem kletka?
Ugotovila sem, da sva znotraj najinega odnosa pozabila sama nase. Začela sva se prilagajati drug drugemu, se prenehala ukvarjati s stvarmi, ki so naju veselile, ker sva mislila, da je tako prav. Nihče ni od drugega zahteval da se spremeni. To sva počela sama od sebe, ker sva verjela, da tako mora biti. Če hočeš imeti uspešno zvezo, moraš početi to, kar so počeli tvoji starši... odreči se lastni sreči, da osrečiš nekoga drugega.
Vendar to ne gre tako. In slej ko prej se ujameš, kako se sprašuješ ali je to res vse? Ali je to res življenje?
Že nekaj časa sem se počutila ujeto, vendar sem želela, da se oba osvobodiva, da oba izstopiva iz te kletke in greva skupaj dalje. Da skupaj rasteva in spoznavava sebe in drugega. Da si pomagava. Ker verjamem, da če se dva odločita skupaj rasti in narediti vse, da se najprej izboljšata sama, lahko dosežeta in izboljšata vse... odnos, družino, finance, posel... lahko dosežeta vse cilje, ki si jih zastavita... ker sta skupaj nepremagljiva.
Vendar si morata tega želeti oba. Ni dovolj, če samo eden dela na sebi in vleče vse dalje. Slej ko prej se oseba iztroši. Midva žal nisva skupaj znala dalje.
Ko sem se začela spraševati o tem ali naj se ločim ali ne, so se v meni bili veliki boji: "Kaj bo z otroci? Ali sem res pripravljena jaz razdreti družino? Ali ne bi raje še malo potrpela? Kaj bodo pa drugi rekli? Zdej bom pa slaba mama! Pa sej ni tako hudo... sej imava boljši zakon kot marsikdo drug. Sej me ne tepe, ne pije, me spoštuje... Komunikacijo lahko izboljšava! Sej lahko potrpim!"
In potem mi kot strela z jasnega pride spomin na mojo mami, ki je celo življenje garala in se razdajala za druge. Nikamor ni šla. Z očetom si nista privoščila skoraj ničesar. Ves čas je govorila...: "...sej se izboljšuje. Še malo potrpimo, pa se nam bo vse izboljšalo. Nekega dne bova z očetom potovala po svetu! Nekega dne..."
Nekega dne je od danes na jutri za vedno odšla iz našega življenja. Končno se ji je uspelo rešiti iz kletke. Vendar ne na način, kot si je to želela sama.
Nekega dne je od danes na jutri za vedno odšla iz našega življenja. Končno se ji je uspelo rešiti iz kletke. Vendar ne na način, kot si je to želela sama.
In takrat sem spoznala, da takšnega življenja ne želim ne zase, ne za partnerja, še najmanj pa za otroke. Ne želim predajati svojim otrokom popačene vzorce sreče. Želim jim pokazati, da je življenje brez kletke lahko veliko lepše in svobodnejše. Zato sem izbrala ločitev in srečo za vse nas.
Še vedno nisem tam, kjer si želim biti, vendar sem veliko bližje temu in veliko dlje, kot sem bila pred letom dni. Uspela sem sebe postaviti na prvo mesto in si dovoliti vzeti čas zase brez slabe vesti. Pa ni bilo vedno lahko. Občutki krivde, jok, nenehen dvom ali sem se prav odločila? Vem, da sem se, ker sem tako čutila v srcu. Mi je bilo pa hudo, ker sem prizadela partnerja in otroke ampak sebe nisem mogla več. V življenju sem tolikokrat zarila nož v svoje srce in hrbet, da enostavno ni bilo več veliko možnosti. Ali nadaljujem s tem načinom in se uničim ali izberem sebe, se ozdravim in izberem srečo.
Izbrala sem srečo. Izbrala sem sebe. In jokala zraven. Jokala, ker sem prvič v življenju pomislila na svojo srečo. Da si želim nekaj več od življenja. Ker življenje ponuja toliko lepega... in vse to lepo mi pripada. Pripada vsakemu med nami. Vprašanje je ali si bomo dovolili to izkusiti?
Nisem želela nikogar prizadeti, čeprav sem jih. Ampak sem želela sebi in drugim omogočiti iskreno srečo. Danes je moj odnos z bivšim možem lep, harmoničen in prijateljski. Odpustila sva drug drugemu in se trudiva po najboljših močeh, da si pomagava in podpirava. Je čudovita oseba, ki si zasluži iskreno ljubezen in srečo. In resnično upam in verjamem, da jo bo slej ko prej našel. Ker si to zasluži. Tudi otroka sta sprejela najino odločitev in naju podpirata, saj sva se z njima iskreno pogovorila o razlogih za ločitev.
Danes otroka mene presenečata z izjavami. Za novoletne praznike mi je hči napisala voščilnico. Napisala je: " Želim ti, da si srečna in vesela, saj te imam rada, pa še lepše je, ko si nasmejana. Ne glede na tvoje življenjske odločitve te imam rada. Vedno boš v mojem srcu in jaz bom v tvojem. Hvala ti za čudovito življenje, ki ga deliš z nama in vem, da bi se babi strinjala. Rada te imam."
To je prišlo iz srca 12-letnega otroka. Verjemite, da vas razumejo in podpirajo bolj, kot si lahko predstavljate. Ja, saj pride dan, ko izsiljujejo in poskušajo manipulirat. To je normalno. Vendar iskren pogovor o tem, kako se vi počutite, kaj čutite in zakaj ste se za nekaj odločili, jim odpre srce. In ko njih poslušate, kaj oni doživljajo in jim dovolite to izraziti, se začnejo dogajati čudeži. Otroci vam želijo pomagati. Vsaj večina. Pa tudi če vam ne, si vi zaslužite nekaj boljšega. Zato vztrajajte pri svojih odločitvah.
Vem, da sem s svojo izbiro, da zapustim kletko, osvobodila vse. In vsem omogočila nekaj boljšega. Vendar pri tem nisem želela uničiti nikogar. Moja edina želja je bila, da ohranjamo ljubeče in harmonične odnose. Da pokažemo, da kljub ločitvi lahko ostajamo zmagovalci in pokažemo, da je vse mogoče. Ko izbereš sebe, izbereš ljubezen do sebe. In takrat jo lahko deliš tudi z drugimi.
Prišel je čas, da se osvobodimo ujetništva, ki smo si ga sami ustvarili. Šele ko osvobodimo sebe in zaživimo svoje poslanstvo, se bo lahko osvobodil tudi svet.
Iskreno vam želim, da zaživite sebe in svoje poslanstvo! Ker si to zaslužite!!!
V kolikor potrebujete pomoč, sem vam na voljo.
Objem,
Romana