Smo res srčen narod ali je vse le maska?

Opazujem in se sprašujem... na glas... kam smo prišli? Od nekdaj sem bila ponosna, da sem doma v Sloveniji in da sem Slovenka. Od nekdaj sem verjela v dobroto in iskrenost ljudi, v srčnost, po kateri smo (bili) poznani. Od nekdaj sem verjela, da se dobro z dobrim vrača. A očitno sem živela v iluziji.

Očitno res, saj to kar opažam zadnje čase, še zdaleč ni blizu zgoraj opisanemu. Res je, da je leto čiščenja, še posebej odnosov, a vseeno so me nekatera dejanja in informacije dobesedno razočarale. Razočarale, ker sem verjela, da smo kot narod dobri ljudje. Da smo srčni in sočutni, da znamo biti prijazni.

Opažam pa, da so ljudje pripravljeni razdreti določene odnose, samo zato, ker lahko. Da so ljudje pripravljeni uničiti iskrena prijateljstva, rušiti mostove, blatiti ljudi, ker sami niso sigurni vase. Da so ljudje pripravljeni vtikati nos v tuja življenja in govoriti drugim, kako bi morali živeti svoje življenje, ker imajo očitno preveč časa. Da so ljudje ljubosumni na druge, ker jim gre bolje in ker si drznejo stopiti v svojo moč, medtem ko sami ne zberejo poguma, da sledijo svojim sanjam. Da so ljudje pripravljeni uničiti nekoga samo zato, da bi dvignili sebe. In kar je najhuje, tega niti ne skrivajo več ali pa jim ne uspe več.

In sprašujem se ali smo srčni in sočutni samo po potrebi? Smo prijazni samo takrat, ko je res nekdo na tleh? Moramo zato najprej uničiti vse in vsakogar, da bomo nato lahko igrali srčnost in sočutje? Ker res ne vem več... katera maska je prava? Naj mi kdo pove, smo res tako skrenili s poti, da najprej pohodimo in uničimo človeka, da ga nato lahko "rešujemo"? Smo res tako zavistni in nevoščljivi, da smo pripravljeni uničiti človeka in pohoditi njegovo dostojanstvo? Smo potem boljši ljudje?

Če smo lahko srčni in sočutni samo do določenih ljudi in ob določenih situacijah, potem sploh ne vemo, kaj pomeni biti srčen in sočuten. Če smo lahko srčni in sočutni do nekoga, ki je izgubil dom v požaru, do brezdomca pa ne, to ni sočutje niti srčnost. Če smo lahko srčni in sočutni do neznancev, do ljudi, ki so nam blizu pa ne, potem tudi to ni sočutje in ne srčnost. To je sodba. Ko imamo lahko sočutje pod določenimi pogoji, je to le sodba. Ko smo lahko srčni, če so določeni kriteriji pravi, ni to nič drugega kot sodba. In kar je najhuje... ne znamo biti srčni in sočutni do sebe. Ker če bi znali biti do sebe, bi znali in bili tudi do drugih.

Zato se iskreno sprašujem, kakšni smo kot narod? Moramo res najprej uničiti sebe, drug drugega in okolje, da zadovoljimo svoj ego in svoj prav? Ali se bomo zbudili in se zamislili, kaj puščamo kot dediščino našim zanamcem?

Še vedno upam in tiho verjamem, da mogoče le ni vse tako hudo, kot je videti. A na to si iskreno lahko odgovori le vsak med nami. Ne zanima me, kaj dela moj sosed, ne zanima me, kdo je "dober" in kdo je "slab". Zanima me le, kaj bo vsak med nami naredil drugače. Kaj lahko vsak med nami prispeva, da se to spremeni.

Ni problem rušiti odnose in požgati mostove za sabo, to zna vsak otrok. Večji izziv je zgraditi nov in močnejši most, boljši in kvalitetnejši odnos. Večji izziv je prinesti in ustvariti harmonijo na mesto, kjer je prej divjal kaos. Zato vas iskreno sprašujem... rušite, da bi na novo zgradili nekaj boljšega ali rušite, ker vam je všeč rušenje in njegov odmev? Ker vam je všeč nadvlada nad ljudmi?

In da ne boste mislili, da je to samo moja domišljija. Žal nas sloves prekaša prek meja. O naši negativnosti se glas širi hitreje, kot strela. Smo res padli tako nizko ali je še kaj upanja za nas? Smo res tako veseli, ko gre nekomu slabše kot nam? Ker vedite, kar želimo drugemu se vse vrne nazaj... pomnoženo... in s svetlobno hitrostjo.

Kaj, če bi sosedu iskreno privoščili uspeh in bi s tem bili tudi sami deležni uspeha? Kaj, če bi zavist zamenjali s srčnostjo in se zavedali, da je dovolj za vse? Kaj, če bi bili srčni in sočutni ves čas, najprej do sebe in nato do drugih? Mislite, da bi se kaj spremenilo? Jaz verjamem, da bi se... A to je le moje razmišljanje... na glas...

A upanje, upanje umre zadnje... in ker sem optimist po naravi, verjamem da je še upanje za nas kot narod. In dokler bo upanje, bom verjela v dobroto ljudi.

Objem,
Romana