Ko je (za)upanje vse, kar ti ostane

Tako kot mnogi med vami, grem tudi sama skozi različne preizkušnje, ki testirajo mene in moje zaupanje. Letošnje leto je bilo zame osebno zelo intenzivno leto. Prineslo je veliko sprememb, katerih se lani še nisem zavedala... vsaj ne na zavestni ravni.

Ko po 21 letih spoznaš, da zakon, za katerega si mislil, da bo trajal do konca življenja ni tisto, kar si mislil da je, najprej doživiš šok. Šok, ko spoznaš, da si v odnosu pozabil nase in na svoje potrebe in da sploh nisi živel. Šok, ko ugotoviš, da je možno nekaj več, da življenje ni samo delo in družina, brez zabave. Naj tukaj takoj razjasnim, da še vedno občudujem mojega bivšega partnerja in da se nisem ločila, ker bi bilo z njim karkoli narobe. Tudi on je v odnosu pozabil nase in na svoje potrebe. Enostavno je šlo zato, da sva se odtujila, kar je bilo obema najtežje priznati. Med nama je nastal prevelik prepad. Še vedno ga imam rada kot prijatelja in očeta mojih otrok, ni pa se mi zdelo pošteno do njega, da ga držim ujetega v odnosu, kjer mu čustev ne morem več vračati. Zato sem sklenila, da je čas, da greva vsak svojo pot.

Seveda, ta odločitev sploh ni bila lahka zame. Glede na to, da mi je družina bila vedno zelo pomembna in ker imava dva čudovita otroka, sem najprej bila v skrbeh, kako bosta to prenesla onadva. In seveda, po glavi mi je začelo rojiti vprašanje: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Prihajam namreč iz velike družine, kjer je bilo potrebno potrpeti za družino in narediti vse za otroke. Vendar po dolgem in tehtnem razmisleku sem spoznala, da vztrajati v vezi samo zaradi otrok je zelo egoistično. Egoistično do njih, do partnerja in do mene, saj jim s tem sporočam, da ne glede kako čutijo do partnerja, morajo vztrajati v odnosu, tudi če niso srečni. In tega sporočila jim zagotovo nisem želela predati. Želela sem jima sporočiti, da so njuna čustva pomembna in da ljudje moramo sebe postaviti na prvo mesto. Če sebe ne ljubimo dovolj, nas nihče drug ne bo mogel. 

Seveda se je v meni ves čas vil vihar. Sem sprejela pravo odločitev? Sem se mogoče prenaglila? Bi mogoče morala vztrajati in poskušati rešiti zadevo? Um je napletal na tisoče možnosti, zakaj moram vztrajati in vsi so se mi zdeli zelo trdni. Vendar, ko sem poslušala srce in telo, sem slišala jasno sporočilo: "Sledi srcu in zaupaj. Vse bo še dobro."

Ko nekdo, ki je večji del svojega življenja preživel v umu, prejme takšno sporočilo, se zdi najprej zelo dvomljivo. Vendar sem globoko v sebi čutila, da je to to. Da je moje poslanstvo v tem odnosu zaključeno, da sva si dala, kar sva si lahko in da me sedaj čaka nekaj drugega. 

Seveda je ta odločitev, da se ločim odprla cel kup drugih vprašanj, s katerimi sem se morala soočiti. Kako in kdaj povedati otrokoma? Kje bomo živeli? Kako bo potekal odnos med nama, kje bodo otroci? Kaj in kako s poslom? Cel kup vprašanj in novih izzivov.

Vendar notranji glas je bil močnejši. Seveda me je bilo strah in ego je iz vsake malenkosti naredil veliko dramo. In dokler nisem ozavestila njegove igre, se mi je zdelo, da se dejansko vse samo ruši. Da izgubljam vse in vsakogar. Da sem čez noč ostala sama. Brez partnerja, brez družine, brez denarja, doma in posla. Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, da sem komaj dohajala. In kot da to še ni bilo vse, so na plano pričeli prihajati vzorci prejšnjih življenj in prednikov. Ljudje so mi kazali tako močno zrcalno sliko, ki je sprožala vzorce drug za drugim. Ko sem dejansko hočeš ali nočeš morala poleg vse te situacije še globoko pogledati v svojo podzavest in ozavestiti vzorce, ki so me omejevali in jih spustiti. Enostavno so bili ti vzorci tako močni oz. sem jih tako močno zaznavala v svojem telesu, da dokler nisem ozavestila od kje so in čigavi so, nisem mogla dalje. 

In včasih je bilo vse skupaj prehudo. Veliko noči sem prejokala, ker sem imela občutek, da je vsega preveč (kar je seveda bil še en vzorec mojih dragih prednikov). Na trenutke mi je zmanjkovalo moči in nisem videla nobene svetle točke v svojem življenju. Bolj ko sem delala na sebi, slabše je bilo (vsaj tako sem mislila). Vendar v najtemnejšem trenutku, ko sem bila na tleh, sama in osamljena, ko sem že razmišljala o tem, da nima več smisla vztrajati, se je zopet oglasil glas iz srca... "ZAUPAJ! Vse to je z namenom! Nisi sama!"

In res nisem bila. Ves čas sem čutila ljubezen in podporo mojih prednikov, še posebej mami, mojih vodnikov in seveda iskrenih prijateljev. Ko sem spoznala, da so moji prijatelji pravzaprav pravi angeli, ki me v najtežjih trenutkih niso pustili same. Da so se smejali in jokali z mano. In z mano rasli. Ko sem si dovolila biti ranljiva in izraziti vsa čustva in se soočiti z njimi. Ko je bilo najtežje in ko moje telo ni več zmoglo bremen, so me pomagali postaviti na noge. Ko sem enostavno morala zaupati in se prepustiti, da še nekdo drug skrbi zame. Vedno sem bila namreč jaz tista, ki sem skrbela za druge in nisem znala sprejemati. Tokrat so mi drugi pokazali in me učili sprejemanja. Da sem jim zaupala svoje življenje in se prepustila.

Ves ta čas, skoraj leto dni, sem intenzivno delala na sebi. S prijateljico iz Londona sva imeli tedensko izmenjave seans, v povprečju 5h/teden. Včasih tudi več. Želela sem najbolje izkoristit čas in situacije, skozi katere sem šla, da izboljšam sebe, svoje odnose in svoj posel. Tudi, če sem si želela vzeti čas za premor, me vzorci niso pustili na miru, saj so prihajali na površje en za drugim. In očitno je bil ravno pravi čas, da jih spustim. In ves ta čas sem se učila zaupati in se prepuščati.

Ko sem dobila informacijo, da se mora telo opomoči in da je vsa ta izolacija z namenom, da moram bolje poskrbeti zase in za svoje telo, je bilo moje prvo vprašanje: "Kaj pa posel in stranke? Ne morem samo skrbeti zase in ne delati!" In odgovor je bil: "Zaupaj! Za vse je poskrbljeno! Prepusti se in samo sprejemaj!"

Uh, če bi mi rekli karkoli drugega, bi še šlo. Ampak, da samo sprejemam? Da nič ne delam? Da si vzamem čas zase? Ne samo eno uro, ne samo en dan ampak nekaj mesecev? To pa ja ne gre tako. In sem poskušala zadevo malo kontrolirati. Poskušala sem speljati nekaj delavnic, vendar ni bilo odziva. In ko sem vprašala zakaj, je bil odgovor: "Rabiš počitek! Poskrbi zase in sprejemaj! Dovoli nam, da poskrbimo zate!"

In ko sem začela res bolj skrbeti zase (sicer še malo v dvomih) in se prepuščati, so stvari začele teči. Zaloge hrane so pričele prihajati z različnih smeri, prav tako denar. Najtežje je bilo, ko sem se morala učiti sprejemanja od otrok. Vsakič sem jokala iz hvaležnosti, ko so mi vedno znova dokazovali, da če zaupam in verjamem, da je zame poskrbljeno, tudi resnično je. Moja hvaležnost se je poglobila in dostikrat mi po licu tečejo solze hvaležnosti zaradi spoznanja, da sem na pravi poti in da nikoli nisem sama. Vesolje me podpira na vsakem koraku. 

Ves čas mi dokazujejo, da je stanje BITI tisto, ki ustvarja čudeže. In da sem prišla do tega, sem morala najprej spremeniti sebe in svoje vzorce. Še vedno, ko dobim in zaznam, da moram kaj narediti, to naredim. Vendar se načeloma prepuščam in zaupam, da bom v vsakem trenutku dobila pravo informacijo, da bom vedela, kdaj je čas za počitek in kdaj za akcijo. Vem, da s tem, ko skrbim zase, lažje skrbim tudi za druge. In da si tudi jaz zaslužim mir. In ta notranji mir je bil ves čas prisoten. Ves čas sem vedela in čutila, da sem na pravi poti, kljub temu, da mi je marsikdo govoril o tem, da bi morala v službo in drugače začeti živeti življenje. Vendar notranje vodstvo me je vodilo v drugo smer. Moje upanje je raslo z vsakim korakom, vedno bolj sem zaupala sebi in svoji intuiciji in vera v boljši jutri je rasla.

Danes videvam čudeže na vsakem koraku. Danes vem, da sem morala skozi to situacijo, da sem lahko spustila svoj ego, da sem se predala svoji intuiciji in vodstvu, da sem postala bolj sočutna in nežna do sebe in drugih. Da sem se lahko v celoti odprla ljubezni in luči. Da so se moje zaznave ojačale in da sem postala še bolj senzitivna. Da sem v sebi zopet prebudila ženskost in milino. Da sem postala boljša oseba.

Ni bilo lahko, to priznam. Vendar je bilo vredno. Vredno, ker se v vsem tem kaosu zopet našla sebe. Zopet cenim sebe in svojo vrednost, ker vem, kaj prinašam na svet. Ker so se mi odprli čudoviti darovi, na katere prej niti pomislila nisem. Ker vem, da s tem, kar sem doživela sama, bom lahko še bolj pomagala svojim strankam in ljudem, ki jih imam rada. Ker s svojim vzgledom kažem, da je mogoče... če verjameš... če upaš... in zaupaš!

In ker vem, da zaupanje vase in v svoje notranje vodstvo ustvarja čudeže... Če prosiš zanje in zaupaš, da so na poti, ni nobena stvar nemogoča. Ne zame, ne zate ni stvari na svetu, ki je ne bi zmogli doseči! In ker spoznaš, da še po najbolj temni noči vedno pride zora... 

Zato, ne glede na to, v kakšni situaciji ste se znašli, ne obupajte! Samo (za)upajte! In odprite vrata in srce čudežem...

Objem, 

Romana