Kaj če z vašim otrokom ni nič narobe?

Dandanes na svet prihajajo otroci, ki so preprosto drugačni. Nekateri jih opisujejo kot preveč občutljive ali razvajene, drugi jim pravijo nemirni, celo hiperaktivni, tretji jih opisujejo kot raztresene ali celo agresivne … Torej, na kratko, 'težavni' otroci. Pa so res?

Seveda, če je nekdo težaven, ga je treba spremeniti oz. mu je treba pomagati, da postane bolj 'normalen'. Toda kaj beseda normalen sploh pomeni? To, da se prilagajamo drugim, da nas potem lahko sprejmejo? Ali to pomeni, da moram zanikati sebe in svojo bit, da bi bila sprejeta v to realnost, v to družbo? Hvala, potem sem raje drugačna.

Pa ni bilo vedno tako. Tudi sama sem v življenju velikokrat želela pripadati in biti sprejeta. In vedno bolj opažam, da to počne večina ljudi okoli mene, saj smo bili navsezadnje vzgajani tako. Bodi priden in pošten, da te bodo sprejeli in da boš dobro šel skozi življenje in da boš v šoli dobro vozil čez. Ampak jaz si nisem želela shajati, jaz sem želela biti JAZ in uživati v tem, kar počnem. Pa naj bo to šola, zabava ali posel.

In zdaj, ko sem sama mama, sem opazila, da sem tudi sama začela otroke vzgajati na način, da morajo biti 'normalni' in da je treba 'ubogati'. Še dobro, da sem kaj kmalu spoznala, da to ni prava izbira. Da to, da pričakujem od svojih otrok, da se prilagajajo vsem drugim, nase pa pozabijo, ni prav. Ker zanikanje svoje drugačnosti je zanikanje sebe, svojih sposobnosti in svoje biti.

Otroci imajo veliko energije. Razumljivo je, da bodo razposajeni in razigrani. Seveda njim ni jasno, zakaj morajo v šoli sedeti pri miru, ko pa se zunaj toliko lepega dogaja. Zakaj smo odrasli tako resni in zakaj tako zapletamo stvari, ko pa so lahko zelo preproste? Sami se lahko veliko naučimo od svojih otrok. Kako biti srečen brez razloga. Kako biti to, kar si, v vsakem trenutku, ne glede na to, kaj drugi pričakujejo od tebe. Kako slediti energiji in početi tisto, kar te tisti trenutek zanima. Tako preprosto, pa tako zapleteno. Kakšno bi bilo življenje, če bi ga gledali skozi otroške oči? Otroci vedo, da je vse mogoče. Tudi mi smo nekoč to vedeli … in mogoče globoko v sebi še vedno verjamemo v to.

Ko otrok izstopa iz svoje okolice zaradi svoje drugačnosti, okolica zelo hitro najde nalepko, da lahko popredalčka te otroke. Ker jih ne razumejo in se jih niti ne trudijo razumeti. V teh otrocih iščejo napake namesto darove in sposobnosti. Ker jih je tako lažje obvladovati in imeti pod nadzorom. Če nečesa ne razumejo, se to hitro označi kot napaka. Kaj bi bilo potrebno, da se to spremeni? Kaj bi bilo potrebno, da začnemo gledati na te otroke z drugega zornega kota?

Vsak med nami je edinstven. Tudi dva prstna odtisa si nista enaka. Zakaj potem pričakujemo, da bodo otroci ali celo mi sami enaki drugim? Zakaj se na vsak način primerjamo z drugimi? Naša edinstvenost je darilo svetu. Je ni osebe na svetu, kot ste vi in kot so vaši otroci. Ko si dovolite biti to, kar ste, in ko dovolimo biti otrokom to, kar so, damo svetu nekaj, česar prej tam še ni bilo. Kdaj bomo to dojeli?

Drugačnost še ni napačnost. Drugačnost vsakega posameznika je tista, ki ga naredi unikatnega. Vaši otroci, vi sami in vsak posameznik na tem planetu je edinstven, je darilo svetu. Predstavljajte si paleto barv in vsakega posameznika na planetu, ki ima svoj odtenek barve, ki je edinstvena in ki je nima nihče drug. Predstavljajte si, kako pisan je ta svet, kako čaroben, ko vsak posameznik odseva svoj odtenek. Ko vsak posameznik pusti svoj pečat v svetu. In kaj mi počnemo? Vsi želimo biti enaki drugim in ne izstopati. Si predstavljate tak svet, kjer so vsi enaki? Kako puščobno in monotono je vse to? Celo depresivno?

Zakaj tako radi obsojamo drugačnost? Ali je kdo več vreden ali manj vreden? NE! Smo samo drugačni. Unikatnosti ne moremo primerjati, ker je nimamo s čim. To je preprosto unikat. Vse drugo so kopije. Zakaj se tako močno trudimo biti kopija nekoga drugega in še to slaba, ko pa smo lahko edinstven unikat, ki ima neprecenljivo vrednost? Zakaj dopuščamo drugim, da uničijo naš sijaj?

Dovolite sebi biti to, kar ste in dovolite svojim otrokom biti, to kar so. Vprašajte se: “Kaj je prav z mojim otrokom, pa tega ne vidim? Kaj je prav z mano, pa tega ne vidim?”

Tudi z vami kot starši ni popolnoma nič narobe. Vsak ima svoj pogled na vzgojo otrok. Vsak je najbolj 'pameten' za tujega otroka. Ampak vi ste edini, ki svojega otroka najbolj poznate. Sledite svojemu vedenju in občutkom. Naredite to, kar najbolj deluje za vas in vašega otroka, pa čeprav za večino ne. Če deluje za vas in vašega otroka, je to dovolj zgovorno, kajne?

Zapomnite si, svet potrebuje drugačnost. Stari pogledi, stare metode in načini so ustvarili svet, v katerem živimo zdaj. Je zdaj čas za nov pristop? Kaj, če je drugačnost odgovor na spremembe, ki jih nujno potrebujemo? Kaj, če so ti otroci tisti, ki bodo s svojo drugačnostjo spremenili svet na bolje? 

Vsekakor je potrebna sprememba, in če stare metode in načini ne delujejo, je mogoče drugačnost tista, ki bo odprla vrata v boljši in drugačen svet. Dajmo njim in sebi možnost, da znova ustvarimo čaroben svet, poln čudovitih barvnih odtenkov.

Objem,
Romana