Odnos s sorodno dušo

Ljubezen med dvema sorodnima dušama je lahko zelo lepa in čudovita izkušnja, če si oba to dovolita izkušati. Dostikrat so sorodne duše močno povezane iz prejšnjih življenj, kjer so skupaj doživele marsikaj. Ko prvič srečate svojo sorodno dušo, se vam zdi nekaj znanega na njej. Še posebej, ko se vzpostavi prvi očesni kontakt. Oči so ogledalo duše in nekateri pravijo, da imamo iste oči v vseh življenjih. Kaj je res, prepuščam vam v presojo. Vendar ko se dve duši srečata, se takoj prepoznata in občutek imata, da ju neka nevidna sila vleče skupaj. Nekaj višjega, nad čemer nimata kontrole.

Če vam je ta duša namenjena, imate občutek lebdenja, začaranosti... imate občutek, da ste doma. Kar naenkrat vam spodnese tla pod nogami in vse se odvija s svetlobno hitrostjo. Občutite silno ljubezen.

Ljubezen, ko kljub temu, da se zavedate napak druge osebe, v njej vidite samo dobro in ljubite vsak delček te osebe. Ko vam pogovori s to dušo odprejo nova obzorja in dajo nove uvide. Ko skupaj sedite v tišini in razumete to osebo in jo čutite, brez da bi spregovorila besedico. Ko vas s pogledom poboža po duši ali ko z dotikom prebudi vsak delček vašega telesa, da zadrhti od vznemirjenja. Ko se vsakič, ko slišite njen glas, vidite njen obraz, raznežite. Ko je edina oseba, ki vas nasmeje in spravi v dobro voljo že samo s tem, ko pomislite nanjo. Ko se lahko smejite svojim neumnostim skupaj z njo. Ko izkušata novosti in skupaj odkrivata nove avanture. Ko se ji lahko odprete v celoti in vas sprejema takšnega, kot ste. Ko se ne rabite pretvarjati, da bi vas sprejela, ker vidi v vašo dušo in vas ljubi kljub vsem 'napakam' in vas gleda z očmi polne ljubezni. Ko skušate prikriti svoja čustva do nje in vas telo in glas izdata. Ko zaradi nje postanete boljša oseba. Ali pa ko vas v trenutku razkuri, vendar ne morete dolgo biti jezni na njo. Ker je ljubezen močnejša. Ker vse, kar si želite je, da jo ljubite in ste ljubljeni. In da ji to dokazujete vsak dan.

In ko že mislite, da bo ta odnos nekaj posebnega in da se je splačalo čakati na to sorodno dušo, se kar naenkrat vse spremeni. Brez opozorila, brez pogovora,... Vse se sesuje kot hišica iz kart. Oseba se kar naenkrat umakne in ohladi. In sprašujete se, kaj ste naredili narobe. Kaj se je zgodilo s to ljubeznijo? Kam je izpuhtela? Zakaj se je odnos nenadoma ohladil. Kaj ste naredili, da ste si to zaslužili? A na koncu ugotovite, da niste naredili nič narobe. Oseba je imela možnost izkusiti in doživeti iskreno ljubezen, vendar je izbrala drugo pot. Izbrala je tisto, kjer se počuti udobno, domače. Izbrala je svojo pot.

Čustva med sorodnimi dušami so lahko zelo močna in intenzivna in žal se marsikdo ustraši tega in seveda sprememb, ki jih takšna ljubezen prinese v življenja obeh duš. Marsikdo se taki ljubezni raje odpove, ker prinaša preveč sprememb in soočanja s samim s seboj. Marsikdo take ljubezni ne zna sprejeti. In ker je ta ljubezen lahko preveč drugačna od tega, kar so navajeni. Ali pa so preveč ranjeni še zaradi prejšnjih odnosov, katerih še niso predelali. Ali pa enostavno še ni pravi čas. Nekateri še niso pripravljeni na to. Vsaj v tem trenutku ne. In mogoče nikoli ne bodo. In tudi to je treba dopustiti in sprejeti, čeprav boli. Boli, še posebej, ko veš, kako čudovito bi lahko bilo.

Vedno se dve duši srečata z namenom. Da kaj predelata iz prejšnjih življenj, se kaj naučita druga od druge, imata možnost popravnega izpita v tem življenju ali pa skupaj rasteta v odnosu in v ljubezni. Lahko se poskušamo izogniti temu, vendar nas slej ali prej življenje sooči z lekcijami, ki jih moramo predelati in osvojiti. 

Razlika med življenjskim partnerjem in sorodno dušo je torej v izbiri. Če oba zavestno ne izbereta ljubezni in odnosa, na katerem bosta oba gradila, za vedno ostajata samo sorodni duši. Duši, ki sta imeli čudovito priložnost, a je nista znali izkoristiti. A to je svoboda izbiranja. Ni ne prav ne narobe, čeprav je za naš um to včasih težko razumljivo. 

Včasih imate celo nek dušni dogovor z njimi, pa oseba tega kljub temu ne izbere. Zakaj? Samo ta oseba ima odgovor na to. Vendar obstaja zakon svobodne volje in ga je treba spoštovati. Če se to zgodi, je čas, da greste dalje. Da spustite to dušo, da gre po poti svoje izbire. Ne tekajte zanjo, ne prosite za ljubezen. Če ste izrazili to, kar čutite do nje in še vedno ne izbere tega, spoštujte to. Spoštujte njo in sebe. Če jo prosite in moledujete, s tem to ljubezen uničite in ponižate sebe.

Vendar, ko enkrat doživite tako iskreno in močno ljubezen, se z manj več ne morete zadovoljiti, saj ste izkusili nekaj edinstvenega. In vsak kasnejši odnos vede ali nevede primerjate s tem odnosom. Vse vas spominja, kako bi lahko bilo, če bi si upali in dovolili sprejeti ljubezen. Vaša merila se zvišajo in nič več se ne zadovoljite z manj. Ker veste, da je možno nekaj več, nekaj boljšega,... in ker si to zaslužite. 

Zato bodite hvaležni za vsak trenutek, ko ste doživeli tako ljubezen in za sorodno dušo, ki vam jo je pokazala. To je dejansko blagoslov. Ker naslednji odnos bo zahvaljujoč tej osebi in temu odnosu še boljši. In to je darilo te osebe vam. 

Sprejmite to darilo te duše, ki vas je osvobodila in si podarite ljubezen. Ljubezen do sebe! Osebi pa zaželite samo najboljše. Saj vam je dala največje darilo... pokazala vam je, da je taka ljubezen še možna. In slej ko prej bo v vaše življenje vstopila nova sorodna duša, ki bo vašo ljubezen sprejela in vam jo vračala. 

Objem,
Romana