Uspeh je ostati zvest sebi v svetu, kjer te vsak želi spremeniti po svoje. Dan danes veliko ljudi misli, da ima pravico se vmešavati v druge ljudi in njihova življenja. Ko nekdo razmišlja in dela drugače kot oni, se čutijo ogrožene. Zato napadajo, se jezijo in skušajo prepričati ljudi, da so na napačni poti. Da morajo narediti tako, kot jim oni svetujejo. In da jih le oni lahko rešijo. Žal ne moremo rešiti nikogar in niti nimamo pravice jih reševati (dokler nas sami ne prosijo za pomoč).
Kdo je nam dal pravico, da sodimo in obsojamo, kdo je na pravi poti in kdo ne?
Kdo nam je dal pravico, da se vmešavamo v življenja drugih ljudi, ker menimo, da niso dovolj pametni, da rešijo sebe?
Kdo nam je dal pravico, da iz ljudi delamo žrtve in reveže?
Nihče, sami smo si jo vzeli. Ker nam naš ego govori, da smo pametnejši, da drugi nimajo pojma, da rabijo našo pomoč, ker bodo drugače propadli. Ker smo sebe postavili nad druge in mislimo, da smo pametnejši in boljši. In na ta način jim sporočamo, da niso dovolj dobri, da ne delajo prav in da se morajo spremeniti. In šele, ko se bodo spremenili tako, kot hočemo mi, bodo na pravi poti.
In to je največji problem sodobne družbe. Sodba in obsojanje. Si pozitiven ali negativen, si priden ali poreden, si dober ali slab? Resnica je ta, da smo vsi vse. Smo vse energije, tako pozitivne kot negativne, smo pridni in poredni, smo dobri in slabi,... In ko bomo nehali zanikati in zavračati te dele sebe, ko jih bomo sprejeli, bomo lahko živeli v harmoniji sami s seboj. Dokler pa to zavračamo, zavračamo sebe in smo v nenehni borbi sami s seboj.
Koliko energije izgubimo, ko se borimo proti sebi? Ogromno. Sovražnikov sploh ne potrebujemo, ker smo sami sebi največji sovražnik. In če ne najdemo miru znotraj sebe, če je nemir in borba v nas, se bo to odražalo v našem zunanjem svetu. Sodbe samega sebe in drugih ustvarjajo vojne, tako znotraj kot zunaj nas. Mi smo odgovorni za svojo energijo, za svojo pot. Ne moremo in ne smemo pa svoja prepričanja in svoje poti vsiljevati drugim. Ker to ni njihova pot. Lahko jih usmerjamo, vendar moramo biti tudi v dopuščanju, da izberejo kaj drugega. Tudi, če je to uničujoče za njih. Njihova duša že ve, zakaj potrebuje določeno izkušnjo in zakaj gre po tej poti in zakaj si je to izbrala.
Ljudje delujemo na različnih nivojih zavedanja. In seveda, ko smo na višjih nivojih, vidimo, da bi oseba lahko izbrala drugače. Vidimo, da obstaja lahkotnejša pot. A z vidika te osebe, ki deluje na drugem nivoju zavesti, je to edina prava pot zanjo. Ona vidi iz drugega zornega kota, vidi skozi svoj sistem prepričanj. In zanjo je to prava pot.
Čeprav ni prave poti. In ni napačne poti. To je zopet sodba. Kdo odloča, kaj je prav in kaj ne? Vsaka izbira nam bo dala neko zavedanje. Torej, če gremo po eni poti in ugotovimo, da izbira ni bila najboljša, imamo zavedanje. Dobili smo dragoceno spoznanje, da ta izbira ni bila najboljša in jo lahko v trenutku spremenimo. Ali dobimo tisto, kar si želimo ali pa se kaj naučimo. Zato ni ne prave in ne napačne poti. Je samo naša pot! Pot spoznavanja sebe, pot odkrivanja svojih talentov in darov, pot, ki nas skozi situacije in dogodke oblikuje in skozi katero rastemo in se razvijamo. Torej je naša pot edina prava pot za nas. Ne za soseda, ne za otroka, ne za starša ali prijatelja... samo za nas! Oni imajo svojo "pravo" pot!
Ljudje se ne bodo spremenili, če jih obsojamo. Tega nihče ne mara. Samo spomnite se, kako ste se vi počutili, ko vas je nekdo želel spremeniti. Ni prijeten občutek, ko vam nekdo govori, da niste v redu in da je z vami nekaj narobe. Da se morate spremeniti, da bi vas imeli radi in vas sprejeli. Kdo ste potem? Ste iskreni do sebe, če igrate vlogo, ki jo drugi pričakujejo od vas? Ste iskreni, če zanikate sebe in svoje pristne občutke in potrebe? Ne, niste.
Ljudje so se pripravljeni spremeniti sami od sebe. Ko ni pritiska in ko začutijo, da jih sprejemate takšne, kot so. Brez sodb in obsojanja. Ko jim date prostor, da začutijo, da so sprejeti, da so videni. Ko nimate skritih namenov. Ko ste v popolnem dopuščanju in sprejemanju njih in njihovih izbir. Ko ste povabilo in zgled. In ko to začutijo, ko začutijo, da se ne rabijo braniti, da ne rabijo opravičevati sebe in svojih izbir, se sprostijo in lahko začutijo ta mir. Vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni. In ko sprejmete osebo takšno kot je, ji namenite ljubezen in pozornost, ji omogočite drugačno izkušnjo. Izkušnjo, ki zares lahko nekomu spremeni življenje na bolje. Izkušnjo svobode.
Kaj bi bilo potrebno, da ustvarimo tak prostor za vsako bitje na Zemlji? Da ustvarimo prostor brez sodb? Prostor neskončnega dopuščanja in sprejemanja. Da vsako bitje začuti, da je sprejeto ne glede na vse. Kaj bi bilo potrebno, da smo mi ta prostor za nas same? Da se ne obsojamo več, temveč sprejemamo sebe v celoti? Da dopuščamo sebi vse lastnosti, vse izbire in izkušnje?
Začnimo pri sebi, bodimo zgled in povabilo. In opazujte odzive v vas samih in v vaši okolici.
In zapomnite si, da je vsak med nami popoln v svoji nepopolnosti in nepopoln v svoji popolnosti.
Ostanite zvesti sebi in svoji poti!
Objem,
Romana
Ni komentarjev:
Objavite komentar