Pismo tebi

Pride čas, ko spomini priplavajo na površje... in danes je en tak dan. Dan, ko se spomnim tebe, naju... Dan, ki me spomni na čas, ki sva ga preživela skupaj in bo vedno ostal zapisan v mojem srcu in moji duši. Dan, ko čutim, da moram izraziti to, kar čutim, ko moram izliti svoja čustva na papir. Dan, ko se sprašujem, kako bi bilo, če...

A tebe ni. Odšel si, kot da sploh ne bi obstajala. Odšel in vzel del mene s seboj. Odšel tako na hitro, kot si prišel. A spomini ostajajo. Spomini na pogovore, ki sva jih imela, na skupne trenutke, kjer sva drug drugemu premikala meje, ko sva bila skupaj in se je čas enostavno ustavil. Pogrešam to. Pogrešam klepet in tvoj nasmeh. Pogrešam tvojo bližino. A tudi to bo minilo. Vedela sem, da bo trajalo, da prebolim in da zacelim rano. Vedela sem, da se moram umaknit in pozabit nate, a srce bije po svoje. Kako je mogoče, da nekoga v tako kratkem času vzljubiš tako močno, a traja tako dolgo, da pozabiš? Kdaj preneha boleti?

Vem, da si mi poklonil nekaj najlepšega, kar sem do sedaj doživela. Ljubezen, ki me je prebudila in oživela. Ljubezen, ki me je pripeljala do tebe in mi pokazala nov svet. Ljubezen, ki je odšla in pustila prazno mesto v mojem srcu. Ljubezen, ob kateri sem zrasla in spoznala svojo vrednost. In želela sem si, da tudi ti začutiš to, kar sem jaz. Da tudi jaz tebi pokažem čudež ljubezni. A si prej odšel. Odšel stran od mene, odšel v nova razmerja. Res ti želim samo najboljše, res ti iskreno želim, da si srečen, pa čeprav z nekom drugim.

A se vseeno sprašujem ali se kdaj spomniš name? Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če bi si dala možnost? Kako bi bilo, da bi se odprla ljubezni? Kaj vse bi lahko skupaj doživela in dosegla? Verjela sem ti, ko si rekel, da nič ne čutiš do mene. Ker takrat nisem zaupala svojim občutkom in ker sem dvomila vase, sem se predala. Takrat sem dvignila roke, namesto da bi se borila zate, za naju. A želela sem, da se tudi ti boriš za naju. Želela sem, da mi pokažeš, da ti ni vseeno, da ti nekaj pomenim. Verjela sem, da se za ljubezen borita oba. A pozabila sem, da imaš ti drugačne izkušnje. Da nosiš tudi ti v sebi rane od prej. A jaz... jaz sem te želela le ljubiti in osrečiti. In verjela sem, da je bila ljubezen le enostranska. Ker sem verjela tebi, ki sem te ljubila. A globoko v sebi sem čakala na tvoj znak. Na znak, ki bi mi sporočil, da si tudi ti želiš nekaj več. A ga ni bilo.

A ko sva se srečala, so tvoje oči in tvoje telo kričale drugo resnico. Resnico, da vseeno nisi tako hladen, da čutiš tudi ti nekaj. Nekaj, kar ne znam opisati, a sem čutila tvojo skrb. Čutila sem v tvojih dejanjih, da se boriš sam s seboj. Da se boriš s svojimi občutki. Videla sem tvojo bolečino, videla sem v tvoje srce. Čutila to, kar čutiš ti, a hkrati verjela, da si govoril resnico. Želela sem verjeti, da si le hladen in preračunljiv tip, ki se igra s čustvi drugih ljudi. A globoko v sebi sem vedela, da to ni res. Vedela, ker sem imela možnost spoznati pravega tebe, tvojo srčnost, tvojo toplino in notranjo lepoto. Vem, da imaš veliko ljubeče srce, a nosiš masko, ker se bojiš novih ran. Bojiš se odpreti ljubezni na polno in se prepustiti. A čustvom ne moreš ubežati. Lahko jih ignoriraš, lahko jih potlačiš, a slej ko prej pridejo na površje in zahtevajo svoj davek.

Bila sem jezna nate, ko si brez predhodnega opozorila, brez povoda zopet prekinil vse stike. Bila sem jezna, ker sem se čutila prizadeto. A sem pozabila, da mogoče boli tudi tebe. Pozabila, da sem tudi jaz mogoče pritisnila na tvoje rane in jih ponovno odprla. Da si morda imel občutek, da mi je vseeno zate, ker se nisem borila zate. A to še zdaleč ni res. Želela sem si biti s teboj, želela sem se boriti zate, za naju... a sem zaznala tvojo nedostopnost. Zaznala sem tvoj oklep, ki si ga naredil okoli sebe. Spoznala, da sem si zaradi napačne komunikacije ustvarila napačno sliko.

Zato ti iz srca želim, da si iskren s seboj in s tem, kar čutiš. Naredi sebi uslugo in si priznaj svojo bolečino, ki jo nosiš v sebi. Odpri se ljubezni, ne beži pred njo. Verjemi, da ne bo izginila, dokler se ne soočiš. Ne oropaj sebe čudovite prihodnosti, zaradi ran iz preteklosti. Zaslužiš si to, kar iščeš. Sama sem ti iskreno hvaležna za vse, kar si mi dal. Nimam zamer do tebe. Osebo, ki jo ljubiš, ne moreš sovražiti. A želim si le, da si srečen tudi ti. Da spoznaš, da si zaslužiš ob sebi nekoga, ki te bo znal sprejeti v celoti, ki bo znal videti v tebi tisto dobro, ki te bo spodbujal na tvoji poti življenja. Nekoga, ob katerem boš cvetel in žarel kot sonce. Nekoga, ki bo v tebi videl moč in sposobnosti, ki si jih še sam ne želiš priznati. Nekoga, ki bo znal videti v tebi to, kar sem videla jaz. Darilo in blagoslov.

Ne glede na to, kako se bo odvijala najina prihodnost in ali se bodo najine poti še kdaj križale, sem hvaležna za najino preteklost. Hvaležna, da mi je vesolje dalo to možnost, da sem lahko ljubila tebe. Sčasoma se bo rana zacelila, bolečina zbledela, a spomini... ti bodo ostali za vedno. Zato hvala ti <3

Bodi to, kar si, bodi TI in bodi srečen <3

Objem,
Romana

Naša prepričanja ustvarjajo našo realnost

Naj vam zgodba ponazori, kar vam želim povedati.

 "Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe. 

 

Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni s vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla. Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno." 

Kaj nam želi zgodba povedati?

Naša prepričanja so tista, ki ustvarjajo našo realnost. Torej, če verjamemo na podzavestnem nivoju, da so vsi ljudje slabi, potem bomo k sebi pritegnili ljudi, ki bodo igrali to vlogo za nas. Oni se samo odzivajo na naše podzavestne projekcije.

Podzavestni vzorci so tisti, ki narekujejo in pogojujejo naše življenje, pa se tega včasih sploh ne zavedamo. Kolikokrat ste imeli občutek, da se vrtite v krogu, da ne morete izstopiti iz začaranega kroga odnosov, neuspeha, pomanjkanja, ...? Ko spremenite svoja podzavestna prepričanja, spremenite tudi svoje življenje. In ko delate na sebi in spreminjate te vzorce, se začnejo tudi ljudje okoli vas spreminjati. 

Uspeh, obilje, zdravje, mir, harmonija in ljubeči odnosi so vaša ROJSTNA PRAVICA!!! Ni vam potrebno trpeti in životariti. Potrebno je le odstraniti tista prepričanja, ki delujejo proti vam in jih nadomestiti s tistimi, ki vas podpirajo.

Sama se s spremembo podzavestnih vzorcev ukvarjam že nekaj let in rezultati me vedno znova presenečajo. Tudi stranke, ki so se s svojimi težavami spopadale nekaj mesecev ali let, so v parih dneh  po osebni coaching seansi doživele spremembo na bolje.

Pred kratkim me je kontaktirala obupana mama mladega fanta, starega 18 let, ki se je spopadal z nizko samozavestjo. Že v osnovni šoli je bil žrtev nadlegovanja s strani sovrstnikov, kar je pripeljalo tako daleč, da se je družina morala preseliti v drug kraj, saj je to pustilo velike travme in šoke na fantu. Ko je fant prišel na osebno seanso, je bilo čutiti ta strah in jezo, ki jo je toliko let tlačil, ker se ni znal drugače spopasti s tem. V roku pol ure osebne seanse je bil popolnoma drugačen. Nasmejan, pozitiven, brez strahu in pripravljen na življenje. Preden je prišel, niti pomisliti ni mogel, da bi se kdaj lahko soočil s svojimi vrstniki ali obiskal šolo, kjer je doživel vso to nadlegovanje. Po seansi ni čutil nobene blokade ali strahu več. Vse mu je bilo kristalno jasno.

In ko sem kasneje kontaktirala njegovo mamo in povprašala, kako je z njim, mi je napisala:
"Po seansi je bil sproščen in navdušen. Navdušeno je pripovedoval, kako je vse pozitivno vplivalo na njega. Mogoče je bil včeraj malo brez energije, ampak danes je super. Vam kmalu napišem kaj več."

Kaj, če ni potrebno leta in leta delati na sebi, da bi lahko imeli trajne rezultate takoj?

V kolikor si tudi vi želite trajnih sprememb in ne želite več živeti v pomanjkanju, drami in travmi, naredite nekaj zase in si zagotovite osebno coaching seanso. Želite spremeniti svoje življenje? Potem spremenite vaša podzavestna prepričanja in opazujte spremembo v okolici.

 Objem,
Romana

Samozavest ne pozna tekmovalnosti!

Ko ljudje govorijo čez vas in vaše delo, je to zato, ker se čutijo ogrožene. Če nekdo resnično verjame vase in v svoje sposobnosti, nima tendence pljuvati čez druge. Nima potrebe zagovarjati svoje vrednosti in poveličevati sebe na račun obrekovanja drugih. 

Nihče na svetu nima konkurence, ker je vsak izmed nas edinstven in unikat! In ko zares verjamete vase in v svoje sposobnosti, bodo v vas verjeli tudi drugi. In takrat jih boste privlačili s svojo energijo, ker bodo ljudje prepoznali vašo avtentičnost.

Ljudje niso neumni. Če pljuvate čez druge, vedo, da boste slej ko prej pljuvali tudi čez njih. Vendar se čedalje več ljudi tudi zaveda, da če nekdo govori slabo o drugih, s tem največ pove o sebi samem. In tukaj si večina sama zatakne zanko okoli vratu, saj na ta način izgubljajo svoje ime.

Vesolje je neomejeno, zato ne rabite tekmovati z drugimi, ker je za vse dovolj. Čas tekmovalnosti je mimo. Dovolj je bilo separacij, zavisti in ljubosumja. Prišel je čas povezovanj in doprinosa. Prišel je čas enosti, čas, ko se dela iz srca in ne več iz ega. Čas, ko se povezuje in dela iz ljubezni. Čas, ki ga podpirajo tudi nove energije, ki se sidrajo na ta planet. Kjer ni prostora za nevoščljivosti in sodbe. To dela ego. To dela strah, ki nam govori, da nismo dovolj dobri, da bomo nekaj izgubili. In to je laž.

Ne obstaja samo en pravi način dvigovanja zavesti. Ne obstaja samo ena oseba ali ena tehnika, ki lahko spremeni življenja drugih ljudi. Obstaja na milijone ljudi, ki so odlični pri svojem delu in spreminjajo življenja ljudi na bolje, in obstaja na milijone tehnik, ki delujejo in dajejo čudovite rezultate, vendar ne za vse ljudi. Vsak posameznik mora najti svoj način, svojo tehniko, svojo »osebo«, če čuti, da to potrebuje. Tisto, ki bo vibrirala skupaj z njim. Ampak čisto vsak med nami se je sposoben direktno priklopiti na vesolje in univerzalno zavest, kjer lahko črpa informacije zase in za svojo rast. Vsak je svoj največji učitelj in učenec hkrati. In ko spreminjamo sebe, spreminjamo svet okoli nas in dvigujemo zavest celotnega prebivalstva.

Ker vsak, še tako majhen korak k dvigu zavesti, dela velike spremembe za prihodnost. Lepa beseda v pravem trenutku, nasmeh neznancu, ki mu polepša dan, majhna dejanja prijaznosti, ki ogrejejo srce, ... vse to prispeva k dvigu zavesti, ker povezuje ljudi. Ker ljudje, ki se dobro počutijo v svoji koži, bodo to širili dalje in tako dvigovali vibracijo. Ljudje, ki ne verjamejo v sebe in svoje sposobnosti, bodo to širili dalje in na ta način zniževali vibracijo.

Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Delajte iz ljubezni. Če vam kaj ni všeč, če se s čim ne strinjate, obsojanje tega ne bo spremenilo. Kvečjemu bo prililo olje na ogenj. Sodbe so in bodo ustvarjale napetosti, borbe in vojne. In na kar se osredotočate, to ustvarjate. Želite spremembe na globalnem nivoju? Začnite pri sebi! Prepoznajte svojo vrednost in svoj unikat. Ste edinstveni in neponovljivi. Priznajte si svojo vrednost. Ko jo boste videli vi sami, jo bodo lahko v vas videli tudi drugi.

Samozavest je vaš največji adut, ki pritegne k vam vse in vsakogar. Namesto na tekmovalnosti raje delajte na svoji samozavesti in opazili boste spremembe v svoji okolici. 

Na vaš uspeh,

Romana

Ste na pravi ali napačni poti?

Uspeh je ostati zvest sebi v svetu, kjer te vsak želi spremeniti po svoje. Dan danes veliko ljudi misli, da ima pravico se vmešavati v druge ljudi in njihova življenja. Ko nekdo razmišlja in dela drugače kot oni, se čutijo ogrožene. Zato napadajo, se jezijo in skušajo prepričati ljudi, da so na napačni poti. Da morajo narediti tako, kot jim oni svetujejo. In da jih le oni lahko rešijo. Žal ne moremo rešiti nikogar in niti nimamo pravice jih reševati (dokler nas sami ne prosijo za pomoč).

Kdo je nam dal pravico, da sodimo in obsojamo, kdo je na pravi poti in kdo ne?
Kdo nam je dal pravico, da se vmešavamo v življenja drugih ljudi, ker menimo, da niso dovolj pametni, da rešijo sebe?
Kdo nam je dal pravico, da iz ljudi delamo žrtve in reveže?

Nihče, sami smo si jo vzeli. Ker nam naš ego govori, da smo pametnejši, da drugi nimajo pojma, da rabijo našo pomoč, ker bodo drugače propadli. Ker smo sebe postavili nad druge in mislimo, da smo pametnejši in boljši. In na ta način jim sporočamo, da niso dovolj dobri, da ne delajo prav in da se morajo spremeniti. In šele, ko se bodo spremenili tako, kot hočemo mi, bodo na pravi poti. 

In to je največji problem sodobne družbe. Sodba in obsojanje. Si pozitiven ali negativen, si priden ali poreden, si dober ali slab? Resnica je ta, da smo vsi vse. Smo vse energije, tako pozitivne kot negativne, smo pridni in poredni, smo dobri in slabi,... In ko bomo nehali zanikati in zavračati te dele sebe, ko jih bomo sprejeli, bomo lahko živeli v harmoniji sami s seboj. Dokler pa to zavračamo, zavračamo sebe in smo v nenehni borbi sami s seboj. 

Koliko energije izgubimo, ko se borimo proti sebi? Ogromno. Sovražnikov sploh ne potrebujemo, ker smo sami sebi največji sovražnik. In če ne najdemo miru znotraj sebe, če je nemir in borba v nas, se bo to odražalo v našem zunanjem svetu. Sodbe samega sebe in drugih ustvarjajo vojne, tako znotraj kot zunaj nas. Mi smo odgovorni za svojo energijo, za svojo pot. Ne moremo in ne smemo pa svoja prepričanja in svoje poti vsiljevati drugim. Ker to ni njihova pot. Lahko jih usmerjamo, vendar moramo biti tudi v dopuščanju, da izberejo kaj drugega. Tudi, če je to uničujoče za njih. Njihova duša že ve, zakaj potrebuje določeno izkušnjo in zakaj gre po tej poti in zakaj si je to izbrala.

Ljudje delujemo na različnih nivojih zavedanja. In seveda, ko smo na višjih nivojih, vidimo, da bi oseba lahko izbrala drugače. Vidimo, da obstaja lahkotnejša pot. A z vidika te osebe, ki deluje na drugem nivoju zavesti, je to edina prava pot zanjo. Ona vidi iz drugega zornega kota, vidi skozi svoj sistem prepričanj. In zanjo je to prava pot.

Čeprav ni prave poti. In ni napačne poti. To je zopet sodba. Kdo odloča, kaj je prav in kaj ne? Vsaka izbira nam bo dala neko zavedanje. Torej, če gremo po eni poti in ugotovimo, da izbira ni bila najboljša, imamo zavedanje. Dobili smo dragoceno spoznanje, da ta izbira ni bila najboljša in jo lahko v trenutku spremenimo. Ali dobimo tisto, kar si želimo ali pa se kaj naučimo. Zato ni ne prave in ne napačne poti. Je samo naša pot! Pot spoznavanja sebe, pot odkrivanja svojih talentov in darov, pot, ki nas skozi situacije in dogodke oblikuje in skozi katero rastemo in se razvijamo. Torej je naša pot edina prava pot za nas. Ne za soseda, ne za otroka, ne za starša ali prijatelja... samo za nas! Oni imajo svojo "pravo" pot! 

Ljudje se ne bodo spremenili, če jih obsojamo. Tega nihče ne mara. Samo spomnite se, kako ste se vi počutili, ko vas je nekdo želel spremeniti. Ni prijeten občutek, ko vam nekdo govori, da niste v redu in da je z vami nekaj narobe. Da se morate spremeniti, da bi vas imeli radi in vas sprejeli. Kdo ste potem? Ste iskreni do sebe, če igrate vlogo, ki jo drugi pričakujejo od vas? Ste iskreni, če zanikate sebe in svoje pristne občutke in potrebe? Ne, niste.

Ljudje so se pripravljeni spremeniti sami od sebe. Ko ni pritiska in ko začutijo, da jih sprejemate takšne, kot so. Brez sodb in obsojanja. Ko jim date prostor, da začutijo, da so sprejeti, da so videni. Ko nimate skritih namenov. Ko ste v popolnem dopuščanju in sprejemanju njih in njihovih izbir. Ko ste povabilo in zgled. In ko to začutijo, ko začutijo, da se ne rabijo braniti, da ne rabijo opravičevati sebe in svojih izbir, se sprostijo in lahko začutijo ta mir. Vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni. In ko sprejmete osebo takšno kot je, ji namenite ljubezen in pozornost, ji omogočite drugačno izkušnjo. Izkušnjo, ki zares lahko nekomu spremeni življenje na bolje. Izkušnjo svobode.

Kaj bi bilo potrebno, da ustvarimo tak prostor za vsako bitje na Zemlji? Da ustvarimo prostor brez sodb? Prostor neskončnega dopuščanja in sprejemanja. Da vsako bitje začuti, da je sprejeto ne glede na vse. Kaj bi bilo potrebno, da smo mi ta prostor za nas same? Da se ne obsojamo več, temveč sprejemamo sebe v celoti? Da dopuščamo sebi vse lastnosti, vse izbire in izkušnje?

Začnimo pri sebi, bodimo zgled in povabilo. In opazujte odzive v vas samih in v vaši okolici.

In zapomnite si, da je vsak med nami popoln v svoji nepopolnosti in nepopoln v svoji popolnosti.

Ostanite zvesti sebi in svoji poti!
Objem,
Romana

S poveličevanjem drugih njim predajate moč

Dragi moji, če že mislite, da morate kogarkoli poveličevati, poveličujte SEBE. Samo poglejte, kaj vse ste prestali, kaj vse ste že dosegli. Zavedajte se, da je vsak med nami neskončno bitje, ki ima neomejen potencial in sposobnosti. Nihče ni bolj ali manj vreden, kot ste vi! Vsak med nami je edinstven. Kadar nekoga poveličujemo, mu dajemo svojo moč in sebe zmanjšamo. Res je, da ima neka oseba lahko več izkušenj na določenem področju, vendar to še ne pomeni, da je boljša kot vi. 

Kadar opazite, da nekoga poveličujete, se vprašajte: 
"Katere zaobljube, zaprisege, dogovore in pogodbe imam s to osebo, iz tega ali prejšnjih življenj, ki še vedno vplivajo name?" 

Vsak Mojster je bil nekoč učenec in nihče ni brez napak. Ko poveličujete druge, ne sledite svoji resnici in poti, ker vse, kar oseba izjavi, vzamete za sveto in ji s tem predate svojo moč. Sama ne želim, da ljudje, ki so pri meni opravili tečaje ali stranke, ki prihajajo na terapije, meni predajajo moč. Ne želim takšne odgovornosti. Nimam vseh odgovorov, imam le zavedanje, ki se iz trenutka v trenutek spreminja. In moja resnica ni vaša resnica. Vi imate svojo pot, svojo resnico. Lahko vas samo usmerim, na vas pa je, da ugotovite ali je to resnica za vas ali ne.

Zato je na nas, ki poučujemo, velika odgovornost, kako predajamo svoje znanje. Tukaj ne gre za tekmovanje, kdo bo boljši. Vsak je edinstven in se ne moremo primerjati med seboj. In ko nekdo, ki poučuje, pravi da je to edini način, kako se neka stvar lahko spremeni, vedite, da to ni res. Ali pa ko vam po določenem tečaju ali delavnici pravijo, da še niste dovolj usposobljeni, da opravljate to delo, ker imate premalo izkušenj? Laž! Zavedajte se, da nikoli ne boste imeli vseh odgovorov in nikoli ne boste popolnoma usposobljeni. Ne čakajte, da boste najprej profesionalec, preden boste začeli z delom. Začnite takoj, s tem kar znate in sproti nadgrajujte. Vi ste že sedaj več kot dovolj usposobljeni, zato ne dovolite, da vas negotovost in tekmovalnost drugih ljudi oropa začetnih korakov in izkušenj. Vsi smo začeli na začetku in sproti pridobivali izkušnje.

Sama lahko trdim, da je veliko mojih tečajnikov boljših od mene, na kar sem ponosna. Pa ne zato, ker sem jih jaz učila, temveč zato, ker so si dovolili vstopiti v svoj polni potencial in izraziti svojo resnico. Tudi, če drugim ni všeč. Ker so, to kar so in se ne pretvarjajo, da bi jih drugi sprejeli. In danes se sama s ponosom obrnem nanje za nasvet. Ker mi kažejo drug zorni kot, ki ga mogoče sama ne bi bila sposobna videti. In ker so darilo svetu.

Nismo prišli na ta planet, da bi bili kopija drugih in še to slaba. Prišli smo, da bi bili to, kar smo. Original in neprecenljivo darilo. Kadar poveličujete druge in zmanjšujete svojo vrednost, ste opeharili svet za dragoceno darilo... darilo vas samih.

Prav tako pa imamo sami odgovornost, kadar se kot udeleženci udeležimo nekega seminarja ali predavanja, da ne jemljemo vsega za sveto. Tudi kot stranka ne. Če nekaj ne vibrira z vami, potem to ni resnica za vas. Zato vsako predavanje, vsak nasvet, pogovor jemljite z rezervo. Tudi ta blog in članke, ki jih berete. Bodite pozorni, kaj vam telo sporoča. Če je prisoten težek občutek v telesu, to ni resnica za vas. Če je lahkotnost, je resnica za vas.

Dovolj ste pametni, dovolj sposobni, da ne potrebujete polagati moči v tuje roke. Sledite sebi in svoji resnici. Šele takrat se bo vaše življenje lahko spremenilo na boljše. Ko boste prevzeli odgovornost zase in za svojo prihodnost. Vi ste že Mojster. Vi ste tisti Guru, ki ga iščete. Vse odgovore imate v sebi. Vsa modrost je znotraj vas. In če se želite udeležiti predavanja ali terapije, naredite to. Vendar poslušajte svoje občutke in svojo resnico. Ker le vi veste, kaj je prav za vas!

Objem,
Romana

Odnos s sorodno dušo

Ljubezen med dvema sorodnima dušama je lahko zelo lepa in čudovita izkušnja, če si oba to dovolita izkušati. Dostikrat so sorodne duše močno povezane iz prejšnjih življenj, kjer so skupaj doživele marsikaj. Ko prvič srečate svojo sorodno dušo, se vam zdi nekaj znanega na njej. Še posebej, ko se vzpostavi prvi očesni kontakt. Oči so ogledalo duše in nekateri pravijo, da imamo iste oči v vseh življenjih. Kaj je res, prepuščam vam v presojo. Vendar ko se dve duši srečata, se takoj prepoznata in občutek imata, da ju neka nevidna sila vleče skupaj. Nekaj višjega, nad čemer nimata kontrole.

Če vam je ta duša namenjena, imate občutek lebdenja, začaranosti... imate občutek, da ste doma. Kar naenkrat vam spodnese tla pod nogami in vse se odvija s svetlobno hitrostjo. Občutite silno ljubezen.

Ljubezen, ko kljub temu, da se zavedate napak druge osebe, v njej vidite samo dobro in ljubite vsak delček te osebe. Ko vam pogovori s to dušo odprejo nova obzorja in dajo nove uvide. Ko skupaj sedite v tišini in razumete to osebo in jo čutite, brez da bi spregovorila besedico. Ko vas s pogledom poboža po duši ali ko z dotikom prebudi vsak delček vašega telesa, da zadrhti od vznemirjenja. Ko se vsakič, ko slišite njen glas, vidite njen obraz, raznežite. Ko je edina oseba, ki vas nasmeje in spravi v dobro voljo že samo s tem, ko pomislite nanjo. Ko se lahko smejite svojim neumnostim skupaj z njo. Ko izkušata novosti in skupaj odkrivata nove avanture. Ko se ji lahko odprete v celoti in vas sprejema takšnega, kot ste. Ko se ne rabite pretvarjati, da bi vas sprejela, ker vidi v vašo dušo in vas ljubi kljub vsem 'napakam' in vas gleda z očmi polne ljubezni. Ko skušate prikriti svoja čustva do nje in vas telo in glas izdata. Ko zaradi nje postanete boljša oseba. Ali pa ko vas v trenutku razkuri, vendar ne morete dolgo biti jezni na njo. Ker je ljubezen močnejša. Ker vse, kar si želite je, da jo ljubite in ste ljubljeni. In da ji to dokazujete vsak dan.

In ko že mislite, da bo ta odnos nekaj posebnega in da se je splačalo čakati na to sorodno dušo, se kar naenkrat vse spremeni. Brez opozorila, brez pogovora,... Vse se sesuje kot hišica iz kart. Oseba se kar naenkrat umakne in ohladi. In sprašujete se, kaj ste naredili narobe. Kaj se je zgodilo s to ljubeznijo? Kam je izpuhtela? Zakaj se je odnos nenadoma ohladil. Kaj ste naredili, da ste si to zaslužili? A na koncu ugotovite, da niste naredili nič narobe. Oseba je imela možnost izkusiti in doživeti iskreno ljubezen, vendar je izbrala drugo pot. Izbrala je tisto, kjer se počuti udobno, domače. Izbrala je svojo pot.

Čustva med sorodnimi dušami so lahko zelo močna in intenzivna in žal se marsikdo ustraši tega in seveda sprememb, ki jih takšna ljubezen prinese v življenja obeh duš. Marsikdo se taki ljubezni raje odpove, ker prinaša preveč sprememb in soočanja s samim s seboj. Marsikdo take ljubezni ne zna sprejeti. In ker je ta ljubezen lahko preveč drugačna od tega, kar so navajeni. Ali pa so preveč ranjeni še zaradi prejšnjih odnosov, katerih še niso predelali. Ali pa enostavno še ni pravi čas. Nekateri še niso pripravljeni na to. Vsaj v tem trenutku ne. In mogoče nikoli ne bodo. In tudi to je treba dopustiti in sprejeti, čeprav boli. Boli, še posebej, ko veš, kako čudovito bi lahko bilo.

Vedno se dve duši srečata z namenom. Da kaj predelata iz prejšnjih življenj, se kaj naučita druga od druge, imata možnost popravnega izpita v tem življenju ali pa skupaj rasteta v odnosu in v ljubezni. Lahko se poskušamo izogniti temu, vendar nas slej ali prej življenje sooči z lekcijami, ki jih moramo predelati in osvojiti. 

Razlika med življenjskim partnerjem in sorodno dušo je torej v izbiri. Če oba zavestno ne izbereta ljubezni in odnosa, na katerem bosta oba gradila, za vedno ostajata samo sorodni duši. Duši, ki sta imeli čudovito priložnost, a je nista znali izkoristiti. A to je svoboda izbiranja. Ni ne prav ne narobe, čeprav je za naš um to včasih težko razumljivo. 

Včasih imate celo nek dušni dogovor z njimi, pa oseba tega kljub temu ne izbere. Zakaj? Samo ta oseba ima odgovor na to. Vendar obstaja zakon svobodne volje in ga je treba spoštovati. Če se to zgodi, je čas, da greste dalje. Da spustite to dušo, da gre po poti svoje izbire. Ne tekajte zanjo, ne prosite za ljubezen. Če ste izrazili to, kar čutite do nje in še vedno ne izbere tega, spoštujte to. Spoštujte njo in sebe. Če jo prosite in moledujete, s tem to ljubezen uničite in ponižate sebe.

Vendar, ko enkrat doživite tako iskreno in močno ljubezen, se z manj več ne morete zadovoljiti, saj ste izkusili nekaj edinstvenega. In vsak kasnejši odnos vede ali nevede primerjate s tem odnosom. Vse vas spominja, kako bi lahko bilo, če bi si upali in dovolili sprejeti ljubezen. Vaša merila se zvišajo in nič več se ne zadovoljite z manj. Ker veste, da je možno nekaj več, nekaj boljšega,... in ker si to zaslužite. 

Zato bodite hvaležni za vsak trenutek, ko ste doživeli tako ljubezen in za sorodno dušo, ki vam jo je pokazala. To je dejansko blagoslov. Ker naslednji odnos bo zahvaljujoč tej osebi in temu odnosu še boljši. In to je darilo te osebe vam. 

Sprejmite to darilo te duše, ki vas je osvobodila in si podarite ljubezen. Ljubezen do sebe! Osebi pa zaželite samo najboljše. Saj vam je dala največje darilo... pokazala vam je, da je taka ljubezen še možna. In slej ko prej bo v vaše življenje vstopila nova sorodna duša, ki bo vašo ljubezen sprejela in vam jo vračala. 

Objem,
Romana

Osvoboditev iz zlate kletke

Včeraj sem bila na predstavitvi knjige Misijonarka karizmatične prihodnosti, ki jo je vodil autor Mihael Žmahar. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno in veliko smo se nasmejali. Vendar sem opazila, da je kar nekaj ljudi zapustili dvorano. Še posebej, ko je Mihael govoril o soočenju s seboj, o svoji ujetosti in izstopu iz kletke. In tako me je včerajšnji dogodek navdihnil, da z vami delim svojo zgodbo.

Najprej vas želim opomniti, da dokler sebi iskreno ne priznamo, da smo ujeti in si zatiskamo oči, bolečina ne bo izginila. Šele ko se z njo soočimo in se zavestno odločimo, da izstopimo iz kletke, se lahko osvobodimo. Kletka je le iluzija. Ni resnična. In ko to ozavestimo in naredimo korake v smeri osvoboditve, ne osvobodimo le sebe, temveč pokažemo pot iz kletke tudi drugim.

Tudi sama sem do pred dobrim letom živela v kletki, katere se sploh nisem zavedala. Verjela sem, da je moje življenje čudovito in popolno. Bila sem 21 let v čudovitem partnerskem odnosu, za katerega sem verjela, da bo trajal do konca mojega življenja. Na videz sva bila oba srečna. In rada sva preživljala čas skupaj. Torej od kje potem kletka? 

Ugotovila sem, da sva znotraj najinega odnosa pozabila sama nase. Začela sva se prilagajati drug drugemu, se prenehala ukvarjati s stvarmi, ki so naju veselile, ker sva mislila, da je tako prav. Nihče ni od drugega zahteval da se spremeni. To sva počela sama od sebe, ker sva verjela, da tako mora biti. Če hočeš imeti uspešno zvezo, moraš početi to, kar so počeli tvoji starši... odreči se lastni sreči, da osrečiš nekoga drugega.

Vendar to ne gre tako. In slej ko prej se ujameš, kako se sprašuješ ali je to res vse? Ali je to res življenje? 

Že nekaj časa sem se počutila ujeto, vendar sem želela, da se oba osvobodiva, da oba izstopiva iz te kletke in greva skupaj dalje. Da skupaj rasteva in spoznavava sebe in drugega. Da si pomagava. Ker verjamem, da če se dva odločita skupaj rasti in narediti vse, da se najprej izboljšata sama, lahko dosežeta in izboljšata vse... odnos, družino, finance, posel... lahko dosežeta vse cilje, ki si jih zastavita... ker sta skupaj nepremagljiva.

Vendar si morata tega želeti oba. Ni dovolj, če samo eden dela na sebi in vleče vse dalje. Slej ko prej se oseba iztroši. Midva žal nisva skupaj znala dalje.

Pa ni bilo lahko sprejeti odločitev za ločitev. Sama si nikoli v življenju ne bi mislila, da bom jaz tista oseba, ki bo naredila ta korak. Sem namreč oseba, ki ji družina ogromno pomeni. In ves čas sem stremela k temu, da bi bili vsi srečni. In tudi partner si je to nenehno prizadeval. Vendar pozabila sva, da morava sama najprej osrečiti sebe, šele nato lahko osrečiva druge. Ker daš lahko samo to, kar imaš. Če nisi v srcu iskreno srečen, deliš samo tisto, kar se tisti hip nahaja v njem. Jezo, frustracijo, žalost, nezadovoljstvo,... 

Ko sem se začela spraševati o tem ali naj se ločim ali ne, so se v meni bili veliki boji: "Kaj bo z otroci? Ali sem res pripravljena jaz razdreti družino? Ali ne bi raje še malo potrpela? Kaj bodo pa drugi rekli? Zdej bom pa slaba mama! Pa sej ni tako hudo... sej imava boljši zakon kot marsikdo drug. Sej me ne tepe, ne pije, me spoštuje... Komunikacijo lahko izboljšava! Sej lahko potrpim!"

In potem mi kot strela z jasnega pride spomin na mojo mami, ki je celo življenje garala in se razdajala za druge. Nikamor ni šla. Z očetom si nista privoščila skoraj ničesar. Ves čas je govorila...: "...sej se izboljšuje. Še malo potrpimo, pa se nam bo vse izboljšalo. Nekega dne bova z očetom potovala po svetu! Nekega dne..." 

Nekega dne je od danes na jutri za vedno odšla iz našega življenja. Končno se ji je uspelo rešiti iz kletke. Vendar ne na način, kot si je to želela sama.

In takrat sem spoznala, da takšnega življenja ne želim ne zase, ne za partnerja, še najmanj pa za otroke. Ne želim predajati svojim otrokom popačene vzorce sreče. Želim jim pokazati, da je življenje brez kletke lahko veliko lepše in svobodnejše. Zato sem izbrala ločitev in srečo za vse nas. 

Še vedno nisem tam, kjer si želim biti, vendar sem veliko bližje temu in veliko dlje, kot sem bila pred letom dni. Uspela sem sebe postaviti na prvo mesto in si dovoliti vzeti čas zase brez slabe vesti. Pa ni bilo vedno lahko. Občutki krivde, jok, nenehen dvom ali sem se prav odločila? Vem, da sem se, ker sem tako čutila v srcu. Mi je bilo pa hudo, ker sem prizadela partnerja in otroke ampak sebe nisem mogla več. V življenju sem tolikokrat zarila nož v svoje srce in hrbet, da enostavno ni bilo več veliko možnosti. Ali nadaljujem s tem načinom in se uničim ali izberem sebe, se ozdravim in izberem srečo.

Izbrala sem srečo. Izbrala sem sebe. In jokala zraven. Jokala, ker sem prvič v življenju pomislila na svojo srečo. Da si želim nekaj več od življenja. Ker življenje ponuja toliko lepega... in vse to lepo mi pripada. Pripada vsakemu med nami. Vprašanje je ali si bomo dovolili to izkusiti?

Nisem želela nikogar prizadeti, čeprav sem jih. Ampak sem želela sebi in drugim omogočiti iskreno srečo. Danes je moj odnos z bivšim možem lep, harmoničen in prijateljski. Odpustila sva drug drugemu in se trudiva po najboljših močeh, da si pomagava in podpirava. Je čudovita oseba, ki si zasluži iskreno ljubezen in srečo. In resnično upam in verjamem, da jo bo slej ko prej našel. Ker si to zasluži. Tudi otroka sta sprejela najino odločitev in naju podpirata, saj sva se z njima iskreno pogovorila o razlogih za ločitev. 

Danes otroka mene presenečata z izjavami. Za novoletne praznike mi je hči napisala voščilnico. Napisala je: " Želim ti, da si srečna in vesela, saj te imam rada, pa še lepše je, ko si nasmejana. Ne glede na tvoje življenjske odločitve te imam rada. Vedno boš v mojem srcu in jaz bom v tvojem. Hvala ti za čudovito življenje, ki ga deliš z nama in vem, da bi se babi strinjala. Rada te imam."

To je prišlo iz srca 12-letnega otroka. Verjemite, da vas razumejo in podpirajo bolj, kot si lahko predstavljate. Ja, saj pride dan, ko izsiljujejo in poskušajo manipulirat. To je normalno. Vendar iskren pogovor o tem, kako se vi počutite, kaj čutite in zakaj ste se za nekaj odločili, jim odpre srce. In ko njih poslušate, kaj oni doživljajo in jim dovolite to izraziti, se začnejo dogajati čudeži. Otroci vam želijo pomagati. Vsaj večina. Pa tudi če vam ne, si vi zaslužite nekaj boljšega. Zato vztrajajte pri svojih odločitvah.

Vem, da sem s svojo izbiro, da zapustim kletko, osvobodila vse. In vsem omogočila nekaj boljšega. Vendar pri tem nisem želela uničiti nikogar. Moja edina želja je bila, da ohranjamo ljubeče in harmonične odnose. Da pokažemo, da kljub ločitvi lahko ostajamo zmagovalci in pokažemo, da je vse mogoče. Ko izbereš sebe, izbereš ljubezen do sebe. In takrat jo lahko deliš tudi z drugimi.

Prišel je čas, da se osvobodimo ujetništva, ki smo si ga sami ustvarili. Šele ko osvobodimo sebe in zaživimo svoje poslanstvo, se bo lahko osvobodil tudi svet.

Iskreno vam želim, da zaživite sebe in svoje poslanstvo! Ker si to zaslužite!!!

V kolikor potrebujete pomoč, sem vam na voljo.

Objem,
Romana