Največja past je, ko krivimo druge zato, kar se nam je zgodilo. Bolečina in prizadetost se kaj hitro lahko spremenita v jezo, bes in sovraštvo. Ampak ne zavedamo se, da smo ujeti mi, da to razjeda nas. Ne druge ljudi.
Ko poslušam večino ljudi, ki se jim končajo odnosi, sem presenečena koliko jeze in sovraštva vre iz njih. Vsega je kriv bivši partner... nihče pa ni pripravljen prevzeti odgovornosti za svoj delež. Kje je ljubezen, ki so jo čutili drug do drugega? Kako lahko tako močno čustvo tako hitro izgine?
Sama stremim k čim boljšim odnosom. Tudi meni so govorili, da mi partner zna nagajat ob ločitvi. Pa nisem želela tega verjet, ker ga le najbolje poznam. Seveda pride prizadetost in vsak reče kaj, kar drugega prizadene, ampak je na nas, da se ne zapletamo, da jim damo prostor, ki ga potrebujejo zase in da smo v dopuščanju njihovih izbir.
Vsak odreagira drugače, saj se nam najprej oglasi ego in zaradi njega izrečemo in naredimo stvari, ki jih drugače ne bi. Vendar če si dovolimo tudi to občutiti, je ok. Vendar ko začnemo poslušati srce, nam je dostikrat žal za izrečene besede, saj s tem ko ranimo drugega, ranimo tudi sebe. In to je začaran krog. Začaran krog bolečine in trpljenja. In šele ko uvidite, da se zaradi tega slabo počutite vi, ne drugi, potem je čas, da nekaj spremenite.
Pogovor, osebna terapija ali kakršenkoli drug način, ki ga uporabljate, da sprostite to jezo in bolečino iz sebe, vas bo osvobodil. Dovolite si izraziti, izjočite, napišite,... samo ne zadržujte. Ko se stvari malo poležejo, se lahko poskusite pogovoriti z drugo osebo.
Pri iskrenem pogovoru mi je dostikrat zanimivo ravno to, kako vsak gleda na situacijo. Ko sama pogledam nazaj na določene situacije in kako so se odvile, se mi zdi prav smešno. Kako ego napihne stvari. V bistvu sploh ni noben tak bavbav ampak takrat se najprej oglasi naš ranjen notranji otrok in ponos, zato so stvari videti bolj dramatične.
Ego ljubi dramo. Vendar ko poslušamo srce in si dovolimo pogledati na situacijo z višje perspektive, vidimo drugačno sliko. Vsaj jaz jo vidim sedaj. Vse se dogaja iz ljubezni, saj vsi učimo drug drugega. In ko to ljubezen najprej sprejmemo in jo delimo z drugimi, se stvari lahko spremenijo. Verjamem v čudeže. Verjamem, da če sta se dva nekoč imela rada, da je ta ljubezen še vedno prisotna. Mogoče je drugačna, ampak je prisotna pod plastmi bolečine in prizadetosti. In ko si dovolimo te plasti sprostiti, bo zopet priplavala na površje in nas osvobodila.
Ne dovolite, da vam bolečina zagreni življenje in da zaradi ponosa izgubite najboljše delčke sebe in svojega življenja. Pretvorite jo v darilo in blagoslov. Odpustite. Sebi in drugim. In se osvobodite. Dovolite, da ljubezen in sočutje do sebe napolni vaše srce in telo in naj se skozi vas pretaka v druge ljudi in okolico. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Bodite hvaležni za vse lepe trenutke, ki ste jih doživeli v odnosu, za vse, kar vas je naučilo...
Spustite zamere, ker škodujejo le vam. Zanimivo je, kako hitro pozabimo lepe stvari, zaradi nekaj slabih. Bodite hvaležni za vse in vse se bo začelo spreminjati. Čeprav se vam mogoče vse to zdi kot znanstvena fantastika, verjemite da ni. Sama sem to izkusila na svoji koži. Vendar ne želim, da karkoli negativnega vpliva name ali na moje življenje. Ker je življenje prekratko in je škoda zapravljati čas za tisto, kar mi jemlje možnost veselja.
Zato vam svetujem, da si dovolite občutiti bolečino in prizadetost, vendar ne dovolite, da prevzame kontrolo nad vašim življenjem. Bolečina je samo pokazatelj, da je nekaj znotraj nas, kar rabi pozornost in zdravljenje. In ko se to ozdravi... kdo ve... mogoče se lahko izboljša tudi odnos.
Objem,
Romana
Ni komentarjev:
Objavite komentar