Čas polzi

Vse prevečkrat hitimo skozi življenje, a pozabimo uživati v sedanjosti.. v trenutku. Hitimo, da nekaj dosežemo, da se dokažemo, da dobimo priznanje po katerem tako hrepenimo. Nimamo časa ne zase, ne za nam drage ljudi, ker imamo toliko stvari za narediti in dokončati. Čas pa tiho teče dalje. Nič ne reče, le tiho teče in s seboj odnaša zamujene priložnosti in nam drage ljudi. Skušamo se prepričati, da samo še to naredimo, potem pa si vzamemo čas zase. Potem bo več časa. A življenje ne čaka. Ne čaka nas, da najdemo čas. Življenje nam le vzame. Vzame zdravje, ker nismo dovolj poskrbeli zase. Vzame ljudi, ker se nismo zmenili zanje in jim nismo pokazali, da so nam pomembni. Kaj nam pomaga ves uspeh, če ga na koncu nimamo s kom deliti?

Kaj nam pomaga hiša/stanovanje, če v njej ni topline doma? Če zvečer ležemo v hladno posteljo, a v sebi čutimo praznino? Kaj nam pomagajo odnosi, če v njih ni ljubezni in topline? Kaj nam pomaga ves denar in uspeh, ko pa je vse okoli nas zlagano? Ko ni iskreno in resnično? Koga skušamo prepričati, da smo sposobni in vredni? Komu skušamo dokazati, da zmoremo več? Drugim? Sebi? Je vredno zaradi tega izgubiti leta in leta, da spoznamo, da to ni zunaj nas? Vedite, da smo vredni že ta trenutek tukaj in da ne potrebujemo dokazil.

Nič ni narobe, da imamo cilje in sanje. Prav je tako. A ne izgubite sebe v procesu. Naj vam to ne postane beg pred samim sabo. Bodite iskreni s seboj in se vprašajte ali ste zares srečni? Bodite brutalno iskreni s seboj. Čeprav zaboli, je bolje da zaboli sedaj, ko še lahko nekaj spremenite, kot pa če nekaj let. Izberite srečo zase, izberite sebe. Ne pozabite živeti vmes. Življenje včasih še prehitro vzame in potem ni možnosti povratka. Govorim iz lastnih izkušenj. Zato vam toplo polagam na srce. Zbudite se in odprite oči, odprite srce.. nehajte bežati skozi življenje. Živite ga, vsak trenutek. Ustvarite spomine, ohranjajte toplino v odnosih in domu. Obkrožite se z ljudmi, s katerimi želite deliti vaše spomine in uspehe. Verjemite, da je vredno. Na koncu odnesemo s seboj le to zadnje. Toplino in spomine. Naj bodo čudoviti.

Objem,
Romana