torek, 13. december 2016
Smo res srčen narod ali je vse le maska?
Opazujem in se sprašujem... na glas... kam smo prišli? Od nekdaj sem bila ponosna, da sem doma v Sloveniji in da sem Slovenka. Od nekdaj sem verjela v dobroto in iskrenost ljudi, v srčnost, po kateri smo (bili) poznani. Od nekdaj sem verjela, da se dobro z dobrim vrača. A očitno sem živela v iluziji.
Očitno res, saj to kar opažam zadnje čase, še zdaleč ni blizu zgoraj opisanemu. Res je, da je leto čiščenja, še posebej odnosov, a vseeno so me nekatera dejanja in informacije dobesedno razočarale. Razočarale, ker sem verjela, da smo kot narod dobri ljudje. Da smo srčni in sočutni, da znamo biti prijazni.
Opažam pa, da so ljudje pripravljeni razdreti določene odnose, samo zato, ker lahko. Da so ljudje pripravljeni uničiti iskrena prijateljstva, rušiti mostove, blatiti ljudi, ker sami niso sigurni vase. Da so ljudje pripravljeni vtikati nos v tuja življenja in govoriti drugim, kako bi morali živeti svoje življenje, ker imajo očitno preveč časa. Da so ljudje ljubosumni na druge, ker jim gre bolje in ker si drznejo stopiti v svojo moč, medtem ko sami ne zberejo poguma, da sledijo svojim sanjam. Da so ljudje pripravljeni uničiti nekoga samo zato, da bi dvignili sebe. In kar je najhuje, tega niti ne skrivajo več ali pa jim ne uspe več.
In sprašujem se ali smo srčni in sočutni samo po potrebi? Smo prijazni samo takrat, ko je res nekdo na tleh? Moramo zato najprej uničiti vse in vsakogar, da bomo nato lahko igrali srčnost in sočutje? Ker res ne vem več... katera maska je prava? Naj mi kdo pove, smo res tako skrenili s poti, da najprej pohodimo in uničimo človeka, da ga nato lahko "rešujemo"? Smo res tako zavistni in nevoščljivi, da smo pripravljeni uničiti človeka in pohoditi njegovo dostojanstvo? Smo potem boljši ljudje?
Če smo lahko srčni in sočutni samo do določenih ljudi in ob določenih situacijah, potem sploh ne vemo, kaj pomeni biti srčen in sočuten. Če smo lahko srčni in sočutni do nekoga, ki je izgubil dom v požaru, do brezdomca pa ne, to ni sočutje niti srčnost. Če smo lahko srčni in sočutni do neznancev, do ljudi, ki so nam blizu pa ne, potem tudi to ni sočutje in ne srčnost. To je sodba. Ko imamo lahko sočutje pod določenimi pogoji, je to le sodba. Ko smo lahko srčni, če so določeni kriteriji pravi, ni to nič drugega kot sodba. In kar je najhuje... ne znamo biti srčni in sočutni do sebe. Ker če bi znali biti do sebe, bi znali in bili tudi do drugih.
Zato se iskreno sprašujem, kakšni smo kot narod? Moramo res najprej uničiti sebe, drug drugega in okolje, da zadovoljimo svoj ego in svoj prav? Ali se bomo zbudili in se zamislili, kaj puščamo kot dediščino našim zanamcem?
Še vedno upam in tiho verjamem, da mogoče le ni vse tako hudo, kot je videti. A na to si iskreno lahko odgovori le vsak med nami. Ne zanima me, kaj dela moj sosed, ne zanima me, kdo je "dober" in kdo je "slab". Zanima me le, kaj bo vsak med nami naredil drugače. Kaj lahko vsak med nami prispeva, da se to spremeni.
Ni problem rušiti odnose in požgati mostove za sabo, to zna vsak otrok. Večji izziv je zgraditi nov in močnejši most, boljši in kvalitetnejši odnos. Večji izziv je prinesti in ustvariti harmonijo na mesto, kjer je prej divjal kaos. Zato vas iskreno sprašujem... rušite, da bi na novo zgradili nekaj boljšega ali rušite, ker vam je všeč rušenje in njegov odmev? Ker vam je všeč nadvlada nad ljudmi?
In da ne boste mislili, da je to samo moja domišljija. Žal nas sloves prekaša prek meja. O naši negativnosti se glas širi hitreje, kot strela. Smo res padli tako nizko ali je še kaj upanja za nas? Smo res tako veseli, ko gre nekomu slabše kot nam? Ker vedite, kar želimo drugemu se vse vrne nazaj... pomnoženo... in s svetlobno hitrostjo.
Kaj, če bi sosedu iskreno privoščili uspeh in bi s tem bili tudi sami deležni uspeha? Kaj, če bi zavist zamenjali s srčnostjo in se zavedali, da je dovolj za vse? Kaj, če bi bili srčni in sočutni ves čas, najprej do sebe in nato do drugih? Mislite, da bi se kaj spremenilo? Jaz verjamem, da bi se... A to je le moje razmišljanje... na glas...
A upanje, upanje umre zadnje... in ker sem optimist po naravi, verjamem da je še upanje za nas kot narod. In dokler bo upanje, bom verjela v dobroto ljudi.
Objem,
Romana
četrtek, 24. november 2016
Projekcije
Ljudem je čudno, ko jih ne prepričujem, naj pridejo k meni na terapijo. In zakaj bi? Ni to moja dolžnost, niti odgovornost. Vsak je zase sam odgovoren in vsak zase točno ve, kaj mu lahko pomaga in kaj ne. Enim bodo moje terapije brez veze in ne bodo prišli, drugim bodo kul, pridejo in naredijo spremembe. Razlika je le v tem, da se eni izogibajo odgovornosti in pričakujejo, da jih boš prepričeval, moledoval in prosil, medtem ko drugi sprejmejo vso odgovornost za svoje življenje in naredijo korak v to smer.
Sama verjamem v svoje terapije in vem, kaj ponudim in dam ljudem. In stojim za svojim delom. Ne ugajam, niti ne želim. Želim iskreno pomagati ljudem narediti korak naprej. In rezultati govorijo svoje. Če sem zato čudna, sem z veseljem. Če me zato gledate po strani, super. Če me obsojate zaradi drugačnosti, hvala. Sprejmem vse!!! Zato, ker si upam in drznem slediti sebi, se ne bom obremenjevala z vsakim, ki mu kaj ni všeč pri meni. Še dobro, da je toliko ljudi na svetu, da vsak lahko najde nekoga, ki mu bo všeč. Jaz nisem vseh odgovorov.
Jaz nimam svoje življenje urejeno v nulo. Se naj zato ustavim? NE!!! Moje terapije in moja iskrena želja pomagati ljudem dajejo rezultate. In ljudje to čutijo. Zato, če ste tudi vi med tistimi, ki se bojijo delati stvari, ki jih veselijo in so jim pri srcu, pa ne upate, ker so vam rekli, da ne smete, da ne morete, da niste dovolj usposobljeni, da bla bla bla... STOP... Nehajte verjeti drugim ljudem in začnite poslušati sebe! Ne rabite imeti idealnega življenja, da bi lahko nekomu pomagali. Ne rabite biti popolni pri svojem delu, da bi lahko imeli rezultate!
Ni pošteno, da svoje darove držite le zase. Dobili ste jih zato, da jih delite z drugimi. Ne dovolite drugim, ki so vam nevoščljivi, da vas ustavijo s svojimi pogledi in projekcijami. Sledite sebi. Enim boste trn v peti. A le zato, ker sami nimajo samozavesti in zaupanja vase. In to ni vaš problem. Ne dovolite, da vas kdorkoli ustavlja, niti vi sami! Tisto, kar čutite, da bi delali s srcem, delajte. Nikoli ni popolno, nikoli ni idealno in to je čar vsega. Ne dovolite, da ljudje, ki nimajo svojih sanj, uničijo vaše sanje! Vi ste vredni veliko več. Zato bodite pozorni, s kom se družite in komu zaupate vaše sanje. Ljudje nosijo maske, ki se hahljajo, a pod njimi skrivajo pravi obraz, ki vam privošči neuspeh.
Mogoče boste kar naenkrat padli v dvom, da je vse skupaj kr neki, da je to bullshit, da je to brez veze, da je vse budalaština,... da niste sposobni, da kaj pa vi veste... Kadar podvomite vase in v svoje sposobnosti, se samo vprašajte: "Koga to zaznavam? Komu to pripada?"
V zadnjem času sem sama zaznavala veliko te energije in sem tudi sama na hip podvomila vase. A samo za hip. In ko sem se pred kratkim pogovarjala s svojimi prijatelji, so tudi sami zaznavali to isto energijo. A se je kaj hitro pokazalo, od kje ta energija prihaja. Zanimivo, da smo zaznali vsi, ki smo si dovolili izpostaviti sebe in se pokazati svetu. Zato želim, da veste, da če se vam dogajajo podobne stvari, vse te projekcije lepo pošljite nazaj, od koder so prišle. To ni vaše, to je njihovo in zato naj se vrne od koder prihaja.
Ljudje bodo projecirali na vas svoje projekcije, strahove, dvome in zavist. Vse z namenom, da vas ustavijo. A jim ne bo uspelo. Ker ste močnejši. Ne klonite. To je le dokaz, da ste na pravi poti. In ne poslušajte nikogar drugega, razen sebe in tistih, za katere veste, da vas zares podpirajo. Naj vam to raje da dodatni zagon, ki vas ponese še višje. Niste sami. Vesolje vas podpira in jaz prav tako. Iskreno želim, da pokažete svoje darove svetu in jih deliti z njim. Ker svet potrebuje vas in vaše sposobnosti!!!
Objem,
Romana
nedelja, 20. november 2016
Sporočila otrok
Včeraj sem vodila delavnico za razvoj psihofizičnih sposobnosti in intuicije, na kateri sta bili dve čudoviti dušici. 10 mesečna Ema in 13 letna Nika, moja hči. Če bi mi pred leti kdo dejal, da bom poučevala v takem razponu, ne bi verjela. A vesolje ima drugačne načrte. Vesolje vidi in ve tisto, kar mi še ne želimo vedeti. Vedno sem oboževala otroke in uživala v njihovi družbi. A zadnje 2 leti opažam, da se otroci drugače odzivajo name. Tudi, če se vidimo prvič, imam občutek, da jih poznam še od prej. Tudi najbolj zadržani otroci se sprostijo in si dovolijo biti to, kar so. In iskrice v njihovih očeh imajo posebno noto ljubezni in hvaležnosti. Otroci se radi vračajo in mi pomagajo pri mojem delu. To so mavrični otroci, ki še posebej obožujejo Mavrično terapijo. Prav veselje jih je gledati, kako mi z veseljem pomagajo odklepati ljudi. To so otroci, ki so čisti v svojem srcu in namenu. In želijo biti doprinos vsem in vsakomur.
Tudi včeraj se je na delavnici videl doprinos obeh čudovitih dušic. Mala Ema, ki se je večino časa plazila po vseh štirih, je v biti čudovita duša polna radosti in veselja. In vsakič, ko smo vajo dobro opravili, je sama začela ploskati. Zato naj vas fizična majhnost ne zavede, saj se v njej skriva veličina. In Ema nam je to vsem pokazala včeraj. Vsake toliko časa se je prikobacala do mene, da jo vzamem v naročje in od kjer je imela pogled na celotno situacijo. Majhni otroci imajo veliko zavedanje in če jim prisluhnete, vam sporočajo ves čas. In Ema nam je sporočala, naj bomo happy - veseli. Kako je to naredila? Na mojih hlačah je bil napis happy in vsake toliko časa je prišla in nam kazala ta napis. Otroci komunicirajo na različne načine. Telepatsko, v slikah, s kretnjami... opazujte jih in boste videli, koliko sporočil lahko prejmete od njih.
In seveda sem ponosna tudi na svojo hči Niko, ki se mi je sama želela pridružiti na delavnici. Všeč mi je, da lahko skupaj razvijava te sposobnosti in tako poglavljava odnos med nama. In dostikrat jo vprašam za mnenje, kaj ona meni ali ve o nečem. Njeni odgovori me dostikrat pustijo odprtih ust. Tako kot včeraj zvečer, ko sem ji omenila, da nisem idealna, a se lahko vedno obrne name. Vedno bom tukaj zanjo. In njen odgovor: "Noben starš ni idealen in to jih dela popolne." Ko to slišiš iz ust 13 letnice, ostaneš brez besed. Še posebej pa si kot starš ponosen, saj veš, da se bo otrok znal znajti tudi brez tebe. In to je naše največje darilo otrokom.
Vsi starši želimo obvarovati svoje otroke, a se ne zavedamo, da je njihova najboljša zaščita ta, da jih naučimo prisluhniti svoji intuiciji. Starši ne moremo biti 24 ur ob otroku in niti ni dobro. Pomagati mu moramo, da se čimprej osvoji in postavi na svoje noge. Da se zna spopasti s težavami tudi, ko nas ni v bližini. Sama nisem imela te možnosti kot otrok, zato sem še toliko bolj vesela, da imam to možnost sedaj s svojimi otroci.
Otroci so naše največje darilo in naši največji učitelji. Ste se pripravljeni učiti od njih?
Objem,
Romana
sobota, 5. november 2016
Ogledalo in njegov odsev
Namig dneva: Ne jezite se na ogledalo, raje popravite svoj odsev. 😃
Nekateri ljudje se počutijo tako ogrožene, da povsod iščejo in vidijo tisto, česar tam ni. Če menite, da nekdo piše o vas, je resnica najverjetneje popolnoma drugačna. Vendar če se najdemo v nekem zapisu, je to zato, ker imamo takšno mišljenje. Ko se v nečem najdemo (se tudi sama dostikrat kje najdem), je dobro da pogledamo, kaj je tisto znotraj nas, kar nam ni všeč. Vedno vidimo v drugih le tisto, kar je znotraj nas (dobro in slabo). Lahko tolčemo po ogledalu, ga celo razbijemo... a nam bodo razbiti koški še vedno kazali tisto, kar je v nas. Tudi, če ga odstranimo ali pokrijemo, bodo prišla druga ogledala, ki nam bodo zrcalila naš odsev. Dokler ne spremenimo svojega odseva, se tudi v ogledalu ne bo nič spremenilo. Trije prsti kažejo nazaj. Vedno!
Niso krivi drugi ljudje in njihova pisanja, če se notri najdemo (razen če je z imenom in priimkom - kar je blatenje). Ni njihova krivda, kako mi dojemamo napisano. A če se čutimo ogrožene in iščemo najmanjše možnosti, da lahko nekoga "napademo", je vzrok v nas. Še posebej, če se nam to dogaja že dlje časa. Vendar nismo žrtve. Smo sokreatorji. Torej, če nam ni všeč tisto, kar smo ustvarili (dobro in slabo), lahko le MI to spremenimo. To, da napadamo druge kaže le, da nismo dovolj sigurni vase in v svoje sposobnosti. Če bi verjeli vase in v svoje sposobnosti, se sploh ne bi s tem ukvarjali, ker ne bi imeli časa. In ker bi se zavedali, da ne moremo biti vsem všeč. Ne moremo vsem ugajati in to je super.
Samozavest ne pozna konkurence in se ne obremenjuje z drugimi. Torej, ko se bojimo zase in svoj obstoj, se raje vprašajmo:
"Kaj je tisto znotraj mene, zaradi česar imam občutek, da nisem dovolj dober/ra? Kakšna je moja samopodoba? Zakaj imam občutek, da mi vsi želijo le slabo? Kakšno vibracijo oddajam? Kje je moj fokus?"
Če ves čas govorimo in razmišljamo o tem, da nam vsi hočejo le slabo, sporočamo vesolju, da želimo več tega. Naša vibracija lahko k nam pritegne le tisto, kar je usklajeno z nami. Kar oddajamo, privlačimo. Zato je čas, da prevzamemo odgovornost zase in za svoje stanje. Da prevzamemo odgovornost nad svojim "sranjem", ki smo ga ustvarili in ga uredimo. Seveda le, če želimo drug rezultat. 😃
Včasih moramo le sprejeti in si priznati, da smo SAMI ustvarili določeno "sranje" v našem življenju. Šele potem bomo lahko to tudi spremenili. 😃
Objem,
Romana
Nekateri ljudje se počutijo tako ogrožene, da povsod iščejo in vidijo tisto, česar tam ni. Če menite, da nekdo piše o vas, je resnica najverjetneje popolnoma drugačna. Vendar če se najdemo v nekem zapisu, je to zato, ker imamo takšno mišljenje. Ko se v nečem najdemo (se tudi sama dostikrat kje najdem), je dobro da pogledamo, kaj je tisto znotraj nas, kar nam ni všeč. Vedno vidimo v drugih le tisto, kar je znotraj nas (dobro in slabo). Lahko tolčemo po ogledalu, ga celo razbijemo... a nam bodo razbiti koški še vedno kazali tisto, kar je v nas. Tudi, če ga odstranimo ali pokrijemo, bodo prišla druga ogledala, ki nam bodo zrcalila naš odsev. Dokler ne spremenimo svojega odseva, se tudi v ogledalu ne bo nič spremenilo. Trije prsti kažejo nazaj. Vedno!
Niso krivi drugi ljudje in njihova pisanja, če se notri najdemo (razen če je z imenom in priimkom - kar je blatenje). Ni njihova krivda, kako mi dojemamo napisano. A če se čutimo ogrožene in iščemo najmanjše možnosti, da lahko nekoga "napademo", je vzrok v nas. Še posebej, če se nam to dogaja že dlje časa. Vendar nismo žrtve. Smo sokreatorji. Torej, če nam ni všeč tisto, kar smo ustvarili (dobro in slabo), lahko le MI to spremenimo. To, da napadamo druge kaže le, da nismo dovolj sigurni vase in v svoje sposobnosti. Če bi verjeli vase in v svoje sposobnosti, se sploh ne bi s tem ukvarjali, ker ne bi imeli časa. In ker bi se zavedali, da ne moremo biti vsem všeč. Ne moremo vsem ugajati in to je super.
Samozavest ne pozna konkurence in se ne obremenjuje z drugimi. Torej, ko se bojimo zase in svoj obstoj, se raje vprašajmo:
"Kaj je tisto znotraj mene, zaradi česar imam občutek, da nisem dovolj dober/ra? Kakšna je moja samopodoba? Zakaj imam občutek, da mi vsi želijo le slabo? Kakšno vibracijo oddajam? Kje je moj fokus?"
Če ves čas govorimo in razmišljamo o tem, da nam vsi hočejo le slabo, sporočamo vesolju, da želimo več tega. Naša vibracija lahko k nam pritegne le tisto, kar je usklajeno z nami. Kar oddajamo, privlačimo. Zato je čas, da prevzamemo odgovornost zase in za svoje stanje. Da prevzamemo odgovornost nad svojim "sranjem", ki smo ga ustvarili in ga uredimo. Seveda le, če želimo drug rezultat. 😃
Včasih moramo le sprejeti in si priznati, da smo SAMI ustvarili določeno "sranje" v našem življenju. Šele potem bomo lahko to tudi spremenili. 😃
Objem,
Romana
sobota, 22. oktober 2016
Kaj se dogaja z nami in našimi telesi? - 1.del
Živimo v obdobju, ko smo priča neverjetnim spremembam. Planet Zemlja prehaja skozi transformacijo in preboj, ki dviguje vibracijo celotnega planeta. In kot njeni prebivalci, tudi mi vsakodnevno občutimo te stvari in posledično se dviguje tudi naša vibracija. To, kar ta trenutek doživljamo na planetarni ravni, imenujemo prebujanje planeta. Sam proces je naraven in kot tak nam ne daje možnosti izbire, da ga obidemo. Vsi skupaj namreč prehajamo na višje vibracije, vibracije 5. Dimenzije, kjer je doma brezpogojna ljubezen, harmonija, radost, veselje, popolno zdravje in obilje za vsakogar. A da bi to dosegli, se mora najprej zrušiti star sistem – sistem 3. dimenzije, s starimi omejitvami, sodbami in vzorci, ki so močno zakodirani tudi v naših telesih. In to se ravnokar dogaja po vsem svetu.
Sistemi propadajo, laži se razkrivajo in resnica prihaja na površje. Odnosi, ki niso bili iskreni in pristni, se rušijo in končujejo. Vse z namenom, da zopet najdemo sebe, se sprejmemo in smo iskreni s seboj. Zunanji svet odraža našo notranjost in ljudje smo pozabili biti iskreni do sebe. Nadeli smo si maske, igrali vloge in se pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. A resnica je bila daleč od tega. Ko smo »lagali« sebi in se pretvarjali, da smo nekdo, kar nismo, samo zato, da bi bili sprejeti, se je to začelo odražati tudi v svetu. Ustvarili smo svet poln laži, manipulacij in ustrahovanj… ker smo se bali, da bomo nekaj izgubili. Ker smo delovali iz zavesti pomanjkanja in revščine, smo ustvarili tekmovalnost in borbo za preživetje. In kar smo ustvarili vsi skupaj, imamo možnost to vsi skupaj tudi spremeniti. Vsak od nas prispeva svoj delež v svet. Vsak od nas je del mozaika, ki s svojimi prepričanji, sodbami in pogledi soustvarja svet, kot trenutno obstaja. Ni namen najti krivce za nastalo situacijo, temveč prevzeti odgovornost za svoj delež. Kaj je tisto, kar mi sami želimo izboljšati? Kaj želimo, da bi bi nam svet zrcalil nazaj? Sovražnost ali ljubezen, sodbe ali sprejemanje, jezo ali mir,…? Karkoli to je, moramo to najprej spremeniti pri sebi. Ozavestiti, da delovanje na starih vzorcih in prepričanjih ne pelje nikamor in ni nikomur prinesla nič dobrega (vsaj večini ne).
Torej, kaj lahko vsak posameznik sam naredi, da se spremenijo stvari v zunanjem svetu? Najprej je potrebno na novo spoznati sebe, kdo v resnici sploh smo in česa si želimo. Potrebno je biti iskren sam s seboj. Zatiskanje oči, iskanje krivcev ali prelaganje krivde na druge ne pelje nikamor, kvečjemu le dodaja k nastali situaciji in je korak nazaj. A verjamem, da nazaj nihče ne želi, da želimo vsi naprej, v lepšo in boljšo prihodnost. Torej jo ustvarimo.
Ta čas nam je v veliko pomoč, saj nas planet podpira pri tej spremembi. Temu se ne moremo izogniti in tisti, ki v tem ne želijo sodelovati, bodo izbrali smrt, naravno katastrofo ali bolezen in bodo svoj cikel evolucije nadaljevali na drugem planetu, ki jim vibracijsko bolj ustreza. In tukaj ni sodb – gre le za spremembo stanja energije. A vsi ostali, ki se odločimo v tem sodelovati, bomo šli skozi določene procese, za katere je dobro, da se jih zavedamo, saj nam bo tako veliko lažje.
Kot ste najverjetneje že opazili, gredo naša telesa skozi določene spremembe. Ker sprejemajo vedno več svetlobe in jo absorbirajo, prihaja nekako do mutacije telesa. Da bi lahko naša telesa dvignila vibracijo in postala Svetlobna telesa, se morajo najprej osvoboditi navezav in starih vzorcev, ki so močno zakoreninjena v našem fizičnem telesu in tudi ostalih energetskih telesih. Vsak posameznik to doživlja v svojem tempu. Tisti, ki to zavestno izberejo, gredo skozi spremembe hitreje, drugi, ki se tega ne zavedajo, gredo počasneje skozi ta proces skupaj s planetom. A vsi gremo skozi enak proces.
Prvi znaki, ki se pokažejo, je povečano zanimanje za duhovno rast. Kar naenkrat nas začnejo zanimati mistične stvari, nevidni svet, ki nas obdaja. Odpirati se nam pričnejo naši intuitivni darovi, jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost in jasnovednost, saj se nadgradi tudi naš DNK. Vemo stvari, ki jih nismo nikjer prebrali. Naše zavedanje se širi in lažje prepoznamo resnico. Vemo, kdaj je nekaj v redu in kdaj ni in ko temu zaupamo, dobimo dodatno potrditev, da smo na pravi poti. Tudi naše telo gre skozi nekakšno čiščenje oz. razstrupljanje. Vsa zgoščena energija v naših telesih se čisti in to lahko občutimo kot glavobol, bolečine v mišicah, napadi gripe. Celo prebava se nam lahko spremeni, saj stare travme in vzorci zapuščajo naše telo. Naša najljubša hrana nam začne smrdeti in kar naenkrat imamo željo po hrani, ki je nismo marali do sedaj. Naše telo je dostikrat utrujeno in potrebuje počitek. Spanje postane moteno in dostikrat se osebe ponoči zbujajo. Videvati pričnemo znake sinhronosti, kot so ponavljajoče številke (11:11, 22:22,..) ali ko srečamo osebo, na katero smo pomislili pred kratkim, ...
Telo se počasi kristalizira, saj prejema vedno več svetlobe in postanemo prevodnik za sidranje te svetlobe na planet. Karma odpade, saj je to del starih vzorcev. Sistemi se pričnejo rušiti, maske padajo in resnica prihaja na plan. Ljudje se prebujajo iz več tisočletne "kome" in prepoznavajo resnico. Odnosi, ki ne temeljijo na iskrenosti, tudi tisti dolgotrajni, se krhajo in končujejo. Če nismo bili iskreni do sebe, če nismo sebe in svojih potreb postavili na prvo mesto, je zdaj prišel čas, da se to spremeni. Naša srčna čakra se začne odpirati in širiti, kaj je posledica sprejemanja več luči. Posledično v nas prične naraščati sočutje in ljubezen do sebe in drugih. Svet vidimo drugače in želimo biti doprinos svetu. Kar naenkrat se nam lahko poredi želja po služenju ljudem , planetu... da delamo nekaj koristnega. Služba ali delo, ki smo ga opravljali do sedaj nas ne veseli več in iščemo nekaj, kar nam da globji pomen in občutek izpolnjenosti.
Spraševati se začnemo o pomenu življenja. Je to res vse, kar je? Je kaj več? Srečujemo se z nihanji v našem razpoloženju. V enem trenutku smo popolnoma samozavestni, že takoj naslednji trenutek nas popade strah in dvom vase in v svoje sposobnosti. Ker se vse naglo spreminja, imamo občutek, da se vse ruši. Da izgubljamo svojo identiteto. Prisotni so občutki osamljenosti in zapuščenosti, tudi če smo v krogu ljudi. Iščemo umik, da predelamo, da spoznamo, kaj si želimo. Po drugi strani pa vedno bolj zaznavamo okolico. Naši čuti se prebujajo, postajamo senzitivni in čutimo stvari in energije, ki jih do sedaj nismo. To je popolnoma normalno in da to ublažimo, potrebujemo umik v naravo, počitek in pitje zadostne količine vode in uživanje lahke hrane.
Prehajamo skozi fizične in čustvene spremembe. Čustva, ki smo jih potlačili in jih nismo predelali, silijo na površje, da se soočimo z njimi in jih osvobodimo. Občutek krivde in sramu lahko priplavata na površje. Temu se ne moremo več ogniti, zato je dobro, da ne bežite pred tem. Saj veste, da sebi ne morete ubežati. Soočite se s svojimi ranami in strahovi. Je resnično osvobajajoče.
Čustvene in karmične vezi se začnejo razpuščati. Vaš notranji glas, vaša intuicija postaja vse močnejša. Ko pričnemo z dvigovanjem svoje vibracije, nas nižje vibracije ne dosežejo več in določeni ljudje odpadejo iz našega življenja. Ko absorbiramo vedno več svetlobe v našem telesu, se pomladimo, obraz postane mladosten in gube izginejo. Proces staranja se upočasni.
Nenadoma spoznate, da ne morete več kontrolirati in nadzorovati dogodkov in ljudi, niti nimate več potrebe. Pripravljeni ste spustiti vse, saj je nenavezanost na ljudi, materialne dobrine in dogodke pot v svobodo. Vse, kar potrebujete in želite, ste le vi sami in vaš notranji mir. Postanete sami sebi dovolj in ste najvrednejši produkt v vašem življenju. Ne iščete potrditev zunaj sebe, saj veste, da ste le vi sami krojač svoje sreče.
Separacija se briše in ponovno postajate del enosti, del nečesa večjega. Bolj ste povezani z vašim višjim jazom in vašim energetskim timom, kar se kaže v tem, da ste vedno pravi čas na pravem mestu. Čutite to povezanost z vsako molekulo v vesolju in z vsakim bitjem na planetu. Dobivate informacije, ki so se vam prej zdele nedostopne. Telepatske sposobnosti se odprejo in lahko se sporazumevate brez besed. Na ljudi gledate iz vidika ljubezni in sočutja, ter iščete in ustvarjate harmonijo kamorkoli greste.
Vse to so znaki, skozi katere prehajamo vsi mi. Zato se nikar ne upirajte, temveč se raje prepustite toku. Saj s tem, ko spreminjate sebe, spreminjate svet, ki postaja lepši in svetlejši za vse nas. Skupaj ustvarjamo svetlejšo prihodnost. Vaša rast, vaš razvoj in sprememba sta pomembni za planet in vse človeštvo. VI ste pomembni del tega procesa, ki ste ga sami izbrali, preden ste prišli na planet v tem času.
V kolikor bi želeli sam proces pospešiti, vam lahko pomagam tudi s svojimi terapijami, ki vam bodo olajšale določene prehode. Več o terapijah najdete tukaj.
Zapomnite si le nekaj... v tem procesu niste sami... nikoli niste bili in nikoli ne boste!!! Imate vso podporo vesolja in vašega tima.
Nadaljevanje članka najdete tukaj >
Objem,
Romana
petek, 21. oktober 2016
Ni vsak vaš sovražnik, ki izrazi svoje mnenje
Včasih moramo ljudi, ki jih imamo radi, pustiti, da padejo, celo propadejo. Ker dokler sami niso pripravljeni videti stvari, je ne bodo. In nekateri potrebujejo to izkušnjo, da se naučijo lekcij.
A zapomnite si nekaj. Vesolje vse vidi in vse beleži. In vrača v večkratnih odmerkih. Nam so mogoče s tega nivoja določene informacije prikrite, zgoraj se vidi vse. Če nekomu delamo škodo, slej ko prej pride na dan. In tega se sama prekleto zavedam. Zato, če ne morem pomagati, tudi škodila ne bom. In nikoli nisem. V ljudi, ki mi želijo slabo ali sem jim trn v peti, pošljem ljubezen.
Nisem idealna, nisem popolna. In tega ne pričakujem od drugih. Tu sem, da širim luč in ljubezen. In če to nekoga boli, mi je žal. Če kdo tega ne vidi ali noče, ni moj problem. Nismo tukaj, da bi ugajali ljudem... vsaj jaz ne. Sem tukaj, da izrazim sebe, kar jaz čutim. Svojo resnico, ki ni univerzalna resnica. Vsak ima svojo in to je lepota tega. Zato vedno poudarjam, sledite svojemu vedenju.
Tu sem, da pomagam vam zasijati. Nekaterim bom všeč, nekateri boste pljuvali po meni. Sprejemam vse. Tudi meni niso vsi všeč in prav je tako. Sama dostikrat vidim stvari, za katere so drugi slepi. In ni lahko, ko nekdo ne želi videti ali slišati resnice. Še posebej, če so to naši najbližji. A kaj, če je največja ljubezen in podpora ta, da jim dovolimo pasti? Da se naučijo iz svoje izbire? Tudi mame moramo svoje otroke pustiti, da kdaj padejo. Le tako bodo videli, kaj jim določena izbira prinaša. Le tako bodo naslednjič raje postavili vprašanje in sledili svojemu zavedanju.
A čas resnice prihaja. Vse, kar je skrito, se razkriva. Vse laži vrejo na plan. In tudi ljudje se masovno prebujajo. Niso več naivni, ne pustijo se več zavajat. Ker v sebi vedo, da nekaj ne štima. Ja, glas resnice, ki je bil dolgo zatiran, se prebuja. Tančica iluzije se dviga. Mediji ne morejo več prikriti stvari in prav je tako. Čas je, da odložimo maske in pokažemo svoj pravi obraz. Čas je, da začnemo delovati v enosti. Ker smo vsi posebni, različni a enakovredni. Nihče ni boljši, nihče ni slabši. Vsi smo Neskončna Bitja Svetlobe. In čas je, da sami vidimo svojo luč in luč v drugih ljudeh.
Če delate iskreno in iz srca, se nimate ničesar bati. Če pa se čutite ogrožene zaradi mojega pisanja, ne berite. A vedite, da ni vsak vaš sovražnik, ki izrazi svoje mnenje, ki je drugačno od vašega. In ni vsak vaš prijatelj, ki se vam nasmiha in treplja po rami. Zato bodite v zavedanju. Ne poslušajte drugih, le svojo resnico. Kot je napisano na vrhu bloga je branje na lastno odgovornost in plod mojih pogledov in izkušenj na svet. Če sem vam trn v peti, mi je žal. Ne bom se zmanjšala zaradi tega. O svojih izkušnjah in pogledih bom še vedno pisala, saj na ta način pomagam tudi drugim v podobnih situacijah. Pomagam dvigovati zavest in vibracijo, kar je moje poslanstvo. In ker to počnem na svoj način, še ne pomeni, da sem vaš sovražnik.
In če iščete borbo ali prepir, pri meni tega ne boste našli. Najdite koga drugega. Če me nameravate blatiti, počnite to na polno, saj mi s tem ustvarjate denar. Če vas kaj moti in bi se radi pogovorili, pa me le kontaktirajte. Se z veseljem odzovem. Ker moj namen je le, da se zavemo, da nismo sovražniki drug drugemu in da lahko s skupnimi močmi dosežemo marsikaj. Sem za mirno in harmonično reševanje nesoglasij, saj želim biti sprememba, ki jo iščem v svetu.
Kakorkoli vam želim le dobro v vašem življenju. In upam, da nekoč nekje bodo ljudje spoznali, da je vsega dovolj za vse in da lahko živimo v miru in harmoniji.
Objem,
Romana
ponedeljek, 17. oktober 2016
Katerega učitelja izbrati?
Minilo je kar nekaj časa, odkar sem zadnjič napisala blog, saj sem bila zaposlena z drugimi stvarmi. Zdaj, ko je jesen ponovno potrkala na vrata in se je začela šola, so se začeli tudi raznorazni tečaji, delavnice in seminarji. In ker me dostikrat sprašujete, kaj bi vam priporočala, sem se odločila, da o tem malo več napišem.
Zakaj je sploh pomembno, da smo pozorni pri izbiri učitelja?
Ker vse, kar se od dotičnega učitelja naučimo, postane del nas. Postane naš notranji glas, ki določa naš propad ali uspeh. Zato je še kako pomembno, da se zavestno odločimo za učitelja, ki nas spodbuja in ne spodkopava. In da ne jemljemo vsake informacije, ki jo slišimo na seminarju, za resnične. Vsak učitelj podaja svoje znanje skozi svoj svet prepričanj, sodb in pogledov. In kar je resnica zanj, ni nujno resnica za nas. Resnico prepoznamo tako, da nam da občutek lahkotnosti, laž pa po občutku teže. Tudi ta blog je rezultat mojih pogledov na svet, zato ne jemljite vsega 100%. Če je za vas lahkotno, nadaljujte, če ne, to ni prava pot za vas. Zaupajte sebi! Vi sami sebi ste najboljši učitelj in učenec.
No, pa začnimo!
Kot prvo, verjamem, da ne obstajajo ne pravi ne napačni učitelji. Vsi smo hkrati učitelji in učenci, saj drug drugega učimo določenih lekcij. Tudi nekdo, ki nas je prinesel okoli, se je do nas grdo obnašal, je učitelj. Ker nam je pokazal, česa ne želimo v svojem življenju. Sama sem pred leti imela takega učitelja in danes sem hvaležna zanj. Takrat sem bila jezna nanj, a hitro sem spoznala, da sem ga sama pritegnila v svoje življenje in da mi je dal lekcijo, kot nihče drugi do sedaj. Ker sem ga obsodila, da je dober učitelj, nisem videla manipulacije, ki jo je izvajal nad menoj. Šele po določenem času, ko sem ozavestila neke stvari in sem bila pripravljena v njem videti tudi slabo, sem lahko videla, kaj je počel in sem izbrala nekaj drugega. Zato, če ste nekoga obsodili, da je dober učitelj, še ne pomeni da je res. In isto velja za tiste, ki ste jih označili, da so slabi. Sodba nam lahko pokaže le tisto, kar tej sodbi ustreza. Torej, če smo obsodili in zaključili, da je nekdo dober, nismo pripravljeni biti v zavedanju in videti ali nam je oseba pripravljena tudi škoditi. Ko slepo verjamemo nekomu, nismo v zavedanju. Zaupanje pomeni, da zaupamo, da bo tat vedno tat, dokler ne dokaže drugače. Ne gre za sodbo, gre za zavedanje.
Kot drugo verjamem, da da bi učili druge, ne potrebujemo diplom in certifikatov. Noben nima diplome ali certifikata za življenje, a vsak med nami ima izkušnje z življenjem. Samo pomislite, kdo je prvi izdal certifikat? Kje ga je dobil? Je prišel na svet z njim? Nimam nič proti certifikatom ali diplomam, saj sem tudi sama pridobila kar nekaj certifikatov v svojem življenju in jih tudi izdala. A zaradi tega še nimam vseh odgovorov in nisem najpametnejša oseba na svetu. Težava nastane, ko dajemo nekemu papirju večjo vrednost kot izkušnjam v življenju. Ko se zaradi nekaj certifikatov nekdo razglasi za najpametnejšo osebo in to poudarja, kot da je to najpomembnejše na svetu. Ja, daje nam neko verodostojnost in sigurnost na začetku, a če znanja ne damo v prakso, nam certifikat ne koristi kaj dosti. In obstaja veliko ljudi, ki imajo naravno razvite darove in sposobnosti, ki jih niso pridobili na seminarjih in tečajih. Ali so zaradi tega kaj manj sposobni, ker nimajo certifikata ali diplome? Sama ne grem na seminar zaradi certifikata, temveč zaradi znanja in novih veščin. Da se spomnim tisto, kar že globoko v sebi vem. Osebno mi certifikat nič ne pomeni, a poznam ljudi, ki jim to daje neko potrditev in zagotovilo, da je oseba strokovno podkovana. Res je, da je danes zunaj veliko ljudi, ki niso iskreni in zavajajo ljudi. A certifikat ne daje nikakršnega zagotovila, da je oseba, ki poučuje poštena in ne bo manipulirala z vami. To, da se nekdo ukvarja z osebno rastjo ali z duhovnostjo, še ne pomeni, da je dober človek in ne "pizda" (se opravičujem za izraz, a žal se ne da lepše povedat).
Zato ne zaupajte na slepo, raje bodite v zavedanju. Če vas nekaj moti, če imate občutek, da nekaj ni ok, najverjetneje ni. Pa čeprav to osebo poveličujejo in hvalijo vsi drugi... vi ste najpametnejši zase in le vi veste, kaj je dobro za vas in kaj ne. Sledite svoji resnici in svojemu zavedanju. Tudi, če ste edini.
Tretje, kar je zame zelo pomembno pri izbiri učitelja je to, kako ta učitelj govori o drugih učiteljih in tehnikah. Ko nekdo ne spoštuje drugih učiteljev in tehnik, jih kritizira, sodi, pljuva po njih in to vpričo svojih tečajnikov in poslušalcev, poleg tega pa poveličuje sebe in svoje delo, je zame osebno velik pokazatelj nezrelosti in nesamozavesti učitelja. Slej ko prej bo kritiziral tudi svoje učence. Da nekdo rabi hvalit samega sebe na račun obrekovanja drugih, pove vse. A kar je mene najbolj šokiralo je bilo to, da je dotična oseba pljuvala tudi po svojih tečajnikih, jih kritizirala in sodila. Ko sem bila priča temu in ko sem gledala učence, kako so samo kimali z glavo, mi je postalo vse jasno. Oseba jim je vsajala močne sugestije, ki se jih niso niti zavedali, saj so bili popolnoma odprti in dovzetni zato. In ker so tej osebi popolnoma zaupali, so bili slepi za manipulacijo in še danes verjamejo vsaki njeni besedi. Ko so eno osebo ob koncu tečaja vprašali, koliko ljudi se dejansko s tem ukvarja, je le-ta dejala da od nekaj sto certifikatov je le 9 ljudi, za katere ta oseba ve, da dobro delajo. Torej, kje je tu problem? V učitelju ali tečajnikih? In kdo postavlja merila, kaj je dobro in kaj ne?
Četrta pomembna stvar zame pri izbiri učitelja je spodbuda in podpora. Koliko učitelj verjame vame in v moje sposobnosti in me na moji poti spodbuja. Če mi učitelj govori, da še nisem dovolj pripravljena, da moram biti popolna, preden se lotim terapij ali coachinga, da moram še vaditi in izmojstriti svoje sposobnosti, preden bom lahko pomagala drugim, vem, da se ta učitelj boji za svoj obstoj. Ker se čuti ogroženega in deluje iz zavesti pomanjkanja in tekmovalnosti, svojim učencem sugerira na subtilni način, da niso dovolj dobri. In ker smo dovzetni in odprti za sugestije učiteljev, to sprejmemo kot resnico. In dvom je zasajen. Samo pomislite malo, na kolikih seminarjih, delavnicah in tečajih ste bili, a po njih še vedno dvomite vase in v svoje sposobnosti. Imate po njih občutek, da zmorete ali še vedno iščete izgovor, da niste dovolj dobri, dovolj izkušeni in pripravljeni? Ko kar naprej iščete izgovor, da še morate vaditi in trenirati, preden boste dovolj dobri.
Naj vam nekaj zaupam. Nikoli nismo zares pripravljeni in ves čas se učimo. In učimo se skozi terapije, seanse, coachinge. Ali res mislite, da so se vaši učitelji rodili brez napak in da so takoj vse znali? Ne!!! Vsi smo delali napake, nihče ni popoln. Zato ne pričakujte od sebe, da boste vse naredili iz prve in da ne bo napak. Na napakah se učimo in več bomo vadili, lažje nam bo šlo. Vaja dela Mojstra, dokler Mojster ne začne delati vaje. 😉 In ko že vadite, je najbolje vaditi na resničnih primerih, ne namišljenih. Prav tako, če vam učitelj govori, kaj je dobro za vas in kaj ne, ko vam govori, s kom se je dobro družiti in s kom ne, katere tečaje in terapije obiskovati in kaj ne, vam v resnici govori, da ne zaupa v vaše sposobnosti in da niste dovolj sposobni, da sami precenite, kaj je dobro za vas. In če vam vedno daje odgovore in zaključke, namesto, da vas nauči, kako sami priti do zavedanja z vprašanji, vas ta učitelj zavestno ali nezavestno omejuje. Če opazite, da ne morete sprejeti odločitve brez posvetovanja z dotično osebo in da na koncu vedno naredite, kar vam svetuje ta oseba, čeprav ste sami na začetku imeli drugačno idejo, vedite, da ste predali svojo moč.
Prav tako želim razčistiti, da učitelji niso odgovorni za uspeh svojih učencev in tudi terapevti, svetovalci in trenerji ne morejo prevzeti odgovornoti za rezultat svojih strank. Lahko le pomagajo po najboljših močeh, a učenec mora prevzeti svoj delež za rezultat. Prav tako stranka. Če je npr. stranka hudo bolna in ne izbere, da želi ozdraveti, ni za rezultat odgovoren nihče drug kot stranka. Sami imamo moč, da nekaj spremenimo. Drugi nam lahko pokažejo pot in način... mi pa jo moramo izbrati in prehoditi.
Peta stvar, ki je meni osebno zelo pomembna je, ko izbiram tečaj, delavnico ali seminar, koliko ljudi po samem izobraževanju dejansko naučeno preda v prakso. Koliko ljudi si upa narediti korak naprej. Zakaj je to pomembno? Meni osebno je to pokazatelj, da učitelj opolnomoči svoje poslušalce in jih spodbuja, da svoj dar delijo s svetom. V primeru, da izobraževanja obiskuje veliko ljudi, po izobraževanju pa jih večina izzveni in dvomi, da je dovolj sposobna to peljati dalje, je to zame pokazatelj, da je učitelj zavestno ali nezavestno sugeriral in vplival na njihovo podzavest. A vsi imamo dvome vase in v svoje sposobnosti... tudi učitelji. A učitelj, ki se ne boji, da bi ga učenci prerasli oz. jih celo spodbuja, je zame pravi učitelj. Učitelj, ki ne išče sledilcev, temveč ustvarja vodje, ki bodo prevzeli odgovornost zase in za svoje življenje. Učitelj, ki spodbuja svoje učence, da postanejo boljši in se ne čuti ogroženega, ko to nekdo doseže. To je zame učitelj, od katerega se želim učiti. Ker vem, da bo dal vse od sebe, da bom jaz lahko stopila v svoj potencial in si bom upala svoje darove deliti s svetom. Ker učitelj, ki opolnomoči svoje učence se zaveda, da je vsak med nami edinstven in kot tak neponovljiv. Le s skupnimi močmi lahko spremenimo in izboljšamo svet in ker se tega zaveda, spodbuja svoje učence, da stopijo na svojo pot (tudi, če je ta popolnoma drugačna od njegove)! Seveda se nekateri udeležujejo seminarjev zase in tudi to je ok.
Zame je pravi tisti učitelj, ki svoje učence spodbuja, da postanejo boljši od njega. In ki se je pripravljen učiti tudi od njih. Sama verjamem, da vsak v sebi nosi modrost, ki je neprecenljiva. Razlika med učiteljem in učencem je le v dostopanju do te modrosti. Ko se to naučimo, postane prehod iz učenca v učitelja spontan. In to je lepota tega procesa.
Evo, to so koraki, ki so meni pomembni pri izbiri učitelja. Zagotovo je še kak korak, ki se ga trenutno ne spomnim. Iskreno pa me zanima vaše mnenje. Kaj je vam pri izbiri učitelja najbolj pomembno, če vam sploh kaj je? Delite spodaj v komentar. Tudi jaz se rada naučim kaj novega :)
Objem,
Romana
Zakaj je sploh pomembno, da smo pozorni pri izbiri učitelja?
Ker vse, kar se od dotičnega učitelja naučimo, postane del nas. Postane naš notranji glas, ki določa naš propad ali uspeh. Zato je še kako pomembno, da se zavestno odločimo za učitelja, ki nas spodbuja in ne spodkopava. In da ne jemljemo vsake informacije, ki jo slišimo na seminarju, za resnične. Vsak učitelj podaja svoje znanje skozi svoj svet prepričanj, sodb in pogledov. In kar je resnica zanj, ni nujno resnica za nas. Resnico prepoznamo tako, da nam da občutek lahkotnosti, laž pa po občutku teže. Tudi ta blog je rezultat mojih pogledov na svet, zato ne jemljite vsega 100%. Če je za vas lahkotno, nadaljujte, če ne, to ni prava pot za vas. Zaupajte sebi! Vi sami sebi ste najboljši učitelj in učenec.
No, pa začnimo!
Kot prvo, verjamem, da ne obstajajo ne pravi ne napačni učitelji. Vsi smo hkrati učitelji in učenci, saj drug drugega učimo določenih lekcij. Tudi nekdo, ki nas je prinesel okoli, se je do nas grdo obnašal, je učitelj. Ker nam je pokazal, česa ne želimo v svojem življenju. Sama sem pred leti imela takega učitelja in danes sem hvaležna zanj. Takrat sem bila jezna nanj, a hitro sem spoznala, da sem ga sama pritegnila v svoje življenje in da mi je dal lekcijo, kot nihče drugi do sedaj. Ker sem ga obsodila, da je dober učitelj, nisem videla manipulacije, ki jo je izvajal nad menoj. Šele po določenem času, ko sem ozavestila neke stvari in sem bila pripravljena v njem videti tudi slabo, sem lahko videla, kaj je počel in sem izbrala nekaj drugega. Zato, če ste nekoga obsodili, da je dober učitelj, še ne pomeni da je res. In isto velja za tiste, ki ste jih označili, da so slabi. Sodba nam lahko pokaže le tisto, kar tej sodbi ustreza. Torej, če smo obsodili in zaključili, da je nekdo dober, nismo pripravljeni biti v zavedanju in videti ali nam je oseba pripravljena tudi škoditi. Ko slepo verjamemo nekomu, nismo v zavedanju. Zaupanje pomeni, da zaupamo, da bo tat vedno tat, dokler ne dokaže drugače. Ne gre za sodbo, gre za zavedanje.
Kot drugo verjamem, da da bi učili druge, ne potrebujemo diplom in certifikatov. Noben nima diplome ali certifikata za življenje, a vsak med nami ima izkušnje z življenjem. Samo pomislite, kdo je prvi izdal certifikat? Kje ga je dobil? Je prišel na svet z njim? Nimam nič proti certifikatom ali diplomam, saj sem tudi sama pridobila kar nekaj certifikatov v svojem življenju in jih tudi izdala. A zaradi tega še nimam vseh odgovorov in nisem najpametnejša oseba na svetu. Težava nastane, ko dajemo nekemu papirju večjo vrednost kot izkušnjam v življenju. Ko se zaradi nekaj certifikatov nekdo razglasi za najpametnejšo osebo in to poudarja, kot da je to najpomembnejše na svetu. Ja, daje nam neko verodostojnost in sigurnost na začetku, a če znanja ne damo v prakso, nam certifikat ne koristi kaj dosti. In obstaja veliko ljudi, ki imajo naravno razvite darove in sposobnosti, ki jih niso pridobili na seminarjih in tečajih. Ali so zaradi tega kaj manj sposobni, ker nimajo certifikata ali diplome? Sama ne grem na seminar zaradi certifikata, temveč zaradi znanja in novih veščin. Da se spomnim tisto, kar že globoko v sebi vem. Osebno mi certifikat nič ne pomeni, a poznam ljudi, ki jim to daje neko potrditev in zagotovilo, da je oseba strokovno podkovana. Res je, da je danes zunaj veliko ljudi, ki niso iskreni in zavajajo ljudi. A certifikat ne daje nikakršnega zagotovila, da je oseba, ki poučuje poštena in ne bo manipulirala z vami. To, da se nekdo ukvarja z osebno rastjo ali z duhovnostjo, še ne pomeni, da je dober človek in ne "pizda" (se opravičujem za izraz, a žal se ne da lepše povedat).
Zato ne zaupajte na slepo, raje bodite v zavedanju. Če vas nekaj moti, če imate občutek, da nekaj ni ok, najverjetneje ni. Pa čeprav to osebo poveličujejo in hvalijo vsi drugi... vi ste najpametnejši zase in le vi veste, kaj je dobro za vas in kaj ne. Sledite svoji resnici in svojemu zavedanju. Tudi, če ste edini.
Tretje, kar je zame zelo pomembno pri izbiri učitelja je to, kako ta učitelj govori o drugih učiteljih in tehnikah. Ko nekdo ne spoštuje drugih učiteljev in tehnik, jih kritizira, sodi, pljuva po njih in to vpričo svojih tečajnikov in poslušalcev, poleg tega pa poveličuje sebe in svoje delo, je zame osebno velik pokazatelj nezrelosti in nesamozavesti učitelja. Slej ko prej bo kritiziral tudi svoje učence. Da nekdo rabi hvalit samega sebe na račun obrekovanja drugih, pove vse. A kar je mene najbolj šokiralo je bilo to, da je dotična oseba pljuvala tudi po svojih tečajnikih, jih kritizirala in sodila. Ko sem bila priča temu in ko sem gledala učence, kako so samo kimali z glavo, mi je postalo vse jasno. Oseba jim je vsajala močne sugestije, ki se jih niso niti zavedali, saj so bili popolnoma odprti in dovzetni zato. In ker so tej osebi popolnoma zaupali, so bili slepi za manipulacijo in še danes verjamejo vsaki njeni besedi. Ko so eno osebo ob koncu tečaja vprašali, koliko ljudi se dejansko s tem ukvarja, je le-ta dejala da od nekaj sto certifikatov je le 9 ljudi, za katere ta oseba ve, da dobro delajo. Torej, kje je tu problem? V učitelju ali tečajnikih? In kdo postavlja merila, kaj je dobro in kaj ne?
Četrta pomembna stvar zame pri izbiri učitelja je spodbuda in podpora. Koliko učitelj verjame vame in v moje sposobnosti in me na moji poti spodbuja. Če mi učitelj govori, da še nisem dovolj pripravljena, da moram biti popolna, preden se lotim terapij ali coachinga, da moram še vaditi in izmojstriti svoje sposobnosti, preden bom lahko pomagala drugim, vem, da se ta učitelj boji za svoj obstoj. Ker se čuti ogroženega in deluje iz zavesti pomanjkanja in tekmovalnosti, svojim učencem sugerira na subtilni način, da niso dovolj dobri. In ker smo dovzetni in odprti za sugestije učiteljev, to sprejmemo kot resnico. In dvom je zasajen. Samo pomislite malo, na kolikih seminarjih, delavnicah in tečajih ste bili, a po njih še vedno dvomite vase in v svoje sposobnosti. Imate po njih občutek, da zmorete ali še vedno iščete izgovor, da niste dovolj dobri, dovolj izkušeni in pripravljeni? Ko kar naprej iščete izgovor, da še morate vaditi in trenirati, preden boste dovolj dobri.
Naj vam nekaj zaupam. Nikoli nismo zares pripravljeni in ves čas se učimo. In učimo se skozi terapije, seanse, coachinge. Ali res mislite, da so se vaši učitelji rodili brez napak in da so takoj vse znali? Ne!!! Vsi smo delali napake, nihče ni popoln. Zato ne pričakujte od sebe, da boste vse naredili iz prve in da ne bo napak. Na napakah se učimo in več bomo vadili, lažje nam bo šlo. Vaja dela Mojstra, dokler Mojster ne začne delati vaje. 😉 In ko že vadite, je najbolje vaditi na resničnih primerih, ne namišljenih. Prav tako, če vam učitelj govori, kaj je dobro za vas in kaj ne, ko vam govori, s kom se je dobro družiti in s kom ne, katere tečaje in terapije obiskovati in kaj ne, vam v resnici govori, da ne zaupa v vaše sposobnosti in da niste dovolj sposobni, da sami precenite, kaj je dobro za vas. In če vam vedno daje odgovore in zaključke, namesto, da vas nauči, kako sami priti do zavedanja z vprašanji, vas ta učitelj zavestno ali nezavestno omejuje. Če opazite, da ne morete sprejeti odločitve brez posvetovanja z dotično osebo in da na koncu vedno naredite, kar vam svetuje ta oseba, čeprav ste sami na začetku imeli drugačno idejo, vedite, da ste predali svojo moč.
Prav tako želim razčistiti, da učitelji niso odgovorni za uspeh svojih učencev in tudi terapevti, svetovalci in trenerji ne morejo prevzeti odgovornoti za rezultat svojih strank. Lahko le pomagajo po najboljših močeh, a učenec mora prevzeti svoj delež za rezultat. Prav tako stranka. Če je npr. stranka hudo bolna in ne izbere, da želi ozdraveti, ni za rezultat odgovoren nihče drug kot stranka. Sami imamo moč, da nekaj spremenimo. Drugi nam lahko pokažejo pot in način... mi pa jo moramo izbrati in prehoditi.
Peta stvar, ki je meni osebno zelo pomembna je, ko izbiram tečaj, delavnico ali seminar, koliko ljudi po samem izobraževanju dejansko naučeno preda v prakso. Koliko ljudi si upa narediti korak naprej. Zakaj je to pomembno? Meni osebno je to pokazatelj, da učitelj opolnomoči svoje poslušalce in jih spodbuja, da svoj dar delijo s svetom. V primeru, da izobraževanja obiskuje veliko ljudi, po izobraževanju pa jih večina izzveni in dvomi, da je dovolj sposobna to peljati dalje, je to zame pokazatelj, da je učitelj zavestno ali nezavestno sugeriral in vplival na njihovo podzavest. A vsi imamo dvome vase in v svoje sposobnosti... tudi učitelji. A učitelj, ki se ne boji, da bi ga učenci prerasli oz. jih celo spodbuja, je zame pravi učitelj. Učitelj, ki ne išče sledilcev, temveč ustvarja vodje, ki bodo prevzeli odgovornost zase in za svoje življenje. Učitelj, ki spodbuja svoje učence, da postanejo boljši in se ne čuti ogroženega, ko to nekdo doseže. To je zame učitelj, od katerega se želim učiti. Ker vem, da bo dal vse od sebe, da bom jaz lahko stopila v svoj potencial in si bom upala svoje darove deliti s svetom. Ker učitelj, ki opolnomoči svoje učence se zaveda, da je vsak med nami edinstven in kot tak neponovljiv. Le s skupnimi močmi lahko spremenimo in izboljšamo svet in ker se tega zaveda, spodbuja svoje učence, da stopijo na svojo pot (tudi, če je ta popolnoma drugačna od njegove)! Seveda se nekateri udeležujejo seminarjev zase in tudi to je ok.
Zame je pravi tisti učitelj, ki svoje učence spodbuja, da postanejo boljši od njega. In ki se je pripravljen učiti tudi od njih. Sama verjamem, da vsak v sebi nosi modrost, ki je neprecenljiva. Razlika med učiteljem in učencem je le v dostopanju do te modrosti. Ko se to naučimo, postane prehod iz učenca v učitelja spontan. In to je lepota tega procesa.
Evo, to so koraki, ki so meni pomembni pri izbiri učitelja. Zagotovo je še kak korak, ki se ga trenutno ne spomnim. Iskreno pa me zanima vaše mnenje. Kaj je vam pri izbiri učitelja najbolj pomembno, če vam sploh kaj je? Delite spodaj v komentar. Tudi jaz se rada naučim kaj novega :)
Objem,
Romana
Naročite se na:
Objave (Atom)