Bolečina v odnosih

Vsako bolečino lahko pretvorite v modrost. Ko izstopite iz vloge žrtve in pogledate na svojo bolečino z druge perspektive, lahko v njej prepoznate darilo in blagoslov. Na ta način hitreje odpustite sebi in drugim, saj spoznate, da ste zaradi tega bogatejši. In s to izkušnjo lahko pomagate še komu. 

Največja past je, ko krivimo druge zato, kar se nam je zgodilo. Bolečina in prizadetost se kaj hitro lahko spremenita v jezo, bes in sovraštvo. Ampak ne zavedamo se, da smo ujeti mi, da to razjeda nas. Ne druge ljudi. 

Ko poslušam večino ljudi, ki se jim končajo odnosi, sem presenečena koliko jeze in sovraštva vre iz njih. Vsega je kriv bivši partner... nihče pa ni pripravljen prevzeti odgovornosti za svoj delež. Kje je ljubezen, ki so jo čutili drug do drugega? Kako lahko tako močno čustvo tako hitro izgine?

Sama stremim k čim boljšim odnosom. Tudi meni so govorili, da mi partner zna nagajat ob ločitvi. Pa nisem želela tega verjet, ker ga le najbolje poznam. Seveda pride prizadetost in vsak reče kaj, kar drugega prizadene, ampak je na nas, da se ne zapletamo, da jim damo prostor, ki ga potrebujejo zase in da smo v dopuščanju njihovih izbir.

Vsak odreagira drugače, saj se nam najprej oglasi ego in zaradi njega izrečemo in naredimo stvari, ki jih drugače ne bi. Vendar če si dovolimo tudi to občutiti, je ok. Vendar ko začnemo poslušati srce, nam je dostikrat žal za izrečene besede, saj s tem ko ranimo drugega, ranimo tudi sebe. In to je začaran krog. Začaran krog bolečine in trpljenja. In šele ko uvidite, da se zaradi tega slabo počutite vi, ne drugi, potem je čas, da nekaj spremenite.

Pogovor, osebna terapija ali kakršenkoli drug način, ki ga uporabljate, da sprostite to jezo in bolečino iz sebe, vas bo osvobodil. Dovolite si izraziti, izjočite, napišite,... samo ne zadržujte. Ko se stvari malo poležejo, se lahko poskusite pogovoriti z drugo osebo.

Pri iskrenem pogovoru mi je dostikrat zanimivo ravno to, kako vsak gleda na situacijo. Ko sama pogledam nazaj na določene situacije in kako so se odvile, se mi zdi prav smešno. Kako ego napihne stvari. V bistvu sploh ni noben tak bavbav ampak takrat se najprej oglasi naš ranjen notranji otrok in ponos, zato so stvari videti bolj dramatične.

Ego ljubi dramo. Vendar ko poslušamo srce in si dovolimo pogledati na situacijo z višje perspektive, vidimo drugačno sliko. Vsaj jaz jo vidim sedaj. Vse se dogaja iz ljubezni, saj vsi učimo drug drugega. In ko to ljubezen najprej sprejmemo in jo delimo z drugimi, se stvari lahko spremenijo. Verjamem v čudeže. Verjamem, da če sta se dva nekoč imela rada, da je ta ljubezen še vedno prisotna. Mogoče je drugačna, ampak je prisotna pod plastmi bolečine in prizadetosti. In ko si dovolimo te plasti sprostiti, bo zopet priplavala na površje in nas osvobodila.

Ne dovolite, da vam bolečina zagreni življenje in da zaradi ponosa izgubite najboljše delčke sebe in svojega življenja. Pretvorite jo v darilo in blagoslov. Odpustite. Sebi in drugim. In se osvobodite. Dovolite, da ljubezen in sočutje do sebe napolni vaše srce in telo in naj se skozi vas pretaka v druge ljudi in okolico. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu. Bodite hvaležni za vse lepe trenutke, ki ste jih doživeli v odnosu, za vse, kar vas je naučilo...

Spustite zamere, ker škodujejo le vam. Zanimivo je, kako hitro pozabimo lepe stvari, zaradi nekaj slabih. Bodite hvaležni za vse in vse se bo začelo spreminjati. Čeprav se vam mogoče vse to zdi kot znanstvena fantastika, verjemite da ni. Sama sem to izkusila na svoji koži. Vendar ne želim, da karkoli negativnega vpliva name ali na moje življenje. Ker je življenje prekratko in je škoda zapravljati čas za tisto, kar mi jemlje možnost veselja.

Zato vam svetujem, da si dovolite občutiti bolečino in prizadetost, vendar ne dovolite, da prevzame kontrolo nad vašim življenjem. Bolečina je samo pokazatelj, da je nekaj znotraj nas, kar rabi pozornost in zdravljenje. In ko se to ozdravi... kdo ve... mogoče se lahko izboljša tudi odnos.

Objem,
Romana

Vaša rojstna pravica

Kdaj se boste pričeli zavedati, da je vaša ROJSTNA PRAVICA, da ste bogati, srečni, uspešni,...? 

V vsakem trenutku lahko izberete nekaj boljšega zase. Samo zato, ker ste človeško BITje, je to vaša rojstna pravica!!! Mi vsi smo del ENOSTI, mi vsi smo KREATORJI! Zakaj potem ne bi smeli imeti obilja? Zato, ker smo kupili laž, da je revščina in pomanjkanje. Zato, ker še vedno kupujemo laž, da nismo vredni. Zato, ker želimo ugajati in biti sprejeti v družbo... Ker če smo uspešni, nas ljudje gledajo po strani, tega pa ne želimo. Ampak vsak med nami ima pravico, da izbere nekaj več. Samo zato, ker je <3

Kaj pa, če je res tako enostavno? Niste že naveličani pomanjkanja? Niste že naveličani trpljenja in bolečine? Zakaj potem to vedno znova in znova izbirate? Zakaj raje delite revščino, namesto obilja? Zato, ker so to izbrali tudi drugi? Kaj pa če s tem, ko vi izberete najboljše ZASE, pokažete drugim, da lahko tudi oni sami naredijo isto? Ali ni to najboljša pomoč drugemu, ko mu z zgledom pokažeš, kaj se da? In če želi, lahko on to tudi sam doseže. Če ne, je pa še vedno lahko tam, kjer je. Dopustiti, da ljudje izberejo zase, karkoli že to je, je največji dar, ki ga lahko nekomu podarimo. To je ta brezpogojna ljubezen, ko dopuščaš, brez sodbe, brez kritiziranja.

Kaj pa, če ni nič prav in nič narobe? Samo je! Mi smo dodali oznake, mi smo dodali plus in minus. Energija je le energija, ni ne dobra ne slaba.

In ja, še vedno srečujem veliko ljudi, ki ne cenijo sebe in svojega dela. Kdo pravi, da oseba, ki se ukvarja z duhovnostjo in spiritualnimi zadevami ne sme biti bogata ali da ne sme zaračunati storitev? Zakaj ne? Naša ROJSTNA PRAVICA je. Zakaj potem ljudje ne hodijo zastonj v službo? V čem je razlika? Je ni!

Začnite ceniti sebe in svoj čas, svojo energijo. Ne predajajte svoje moči drugim. Vedno imate možnost izbire... lahko izberete strah, trpljenje, bolečino, revščino, bolezen... ali pa pogum, veselje, obilje, zdravje. To slednje sem izbrala tudi sama!

Izbira je VAŠA!!! Izberite NAJBOLJŠE ZASE, ker vas pripada <3

Zakaj se mi to dogaja?

Življenje je paleta lepih in manj lepih trenutkov. Ko nam gre dobro, smo zadovoljni in se dostikrat sploh ne zavedamo trenutkov, ker smo ves čas v naglici. Današnji način življenja nas je pripeljal do tega, da smo pozabili nase. V nenehnem iskanju sreče in zagotavljanju sredstev za preživetje se večina ljudi sploh več ne zna sprostiti in umiriti. Vse mora potekati na hitro. Šele, ko se zgodi nekaj, kar nam ni všeč, se zamislimo. Ampak ponavadi le za kratek čas. Razen če...

... razen če nas situacija ne vrže iz ravnotežja. Govorim o izgubi zdravja, izgubi najbližjih, izgubi službe ali prihodka ali katerikoli drugi izgubi, ki jo občutimo v našem življenju. Šele takrat, če ne prej, bomo zagotovo našli čas zase in za svoje najbližje. Zakaj čakamo do zadnjega? Zakaj ne poslušamo znakov že prej?

Moje razumevanje tega, kar se dogaja v svetu je drugačno. Lahko se boste strinjali ali ne, sploh ni pomembno. Vendar, če se spomnite pred leti, ko je udarila "recesija" in so ljudje izgubljali varne in dobro plačane službe. Zakaj se je to zgodilo? Zato, ker smo zaspali. Ker smo se zadovoljili z manj, kot nas pripada. Ustvarili smo si cono udobja, v kateri smo se dobro počutili, vendar nismo dosegali svojih potencialov. Nismo izkoristili svojih darov, ki smo jih prinesli s seboj na ta planet. In vesolje nas je s to potezo želelo zbuditi in nam sporočiti, da smo tukaj za nekaj več. Da ne rabimo životarjenja, ne rabimo monotonosti, temveč rabimo začutiti utrip življenja. Tisti, ki so se zbudili, so danes na boljšem. Večina ljudi pa se je in se še vedno po svetu sprehaja kot živi mrtveci. In tudi sama sem bila med njimi. 

Pred leti, v upanju, da bom za družino ustvarila boljše življenje, sem se poleg službe ukvarjala tudi z mrežnim marketingom, saj sem želela svojima otrokoma omogočit samo najboljše. Vendar sem v tem času pozabila nase. Pozabila sem na svoje telo, da potrebuje počitek, razvajanje, negovanje... Čeprav sem se tega zavedala, nisem glede tega nič naredila. Dokler me telo ni opozorilo, da je dovolj in sem obležala za nekaj mesecev. In, ker to še ni bilo dovolj, se je zgodba ponavljala nekaj let zapored. Eni smo pač trde glave, hehe :) Ampak ja, moje telo se je sesulo. In kljub zdravi prehrani je potrebovalo počitek in umik. Da se ponovno sestavi in nabere moči. In če takrat ne bi prisilno poskrbela zase in bi nadaljevala s tempom, bi lahko celo resno zbolela.

Zavedati se morate, da se nam znaki kažejo že lep čas, da nekaj ni vredu. Vendar, koliko ljudi posluša sebe in svoje občutke? Ali pa dostikrat zamahnete in si rečete: "Ah, jaz si samo domišljam?" Zakaj si ljudje bolj ne zaupamo? Zakaj vedno iščemo odgovore izven sebe? Zakaj ne zaupamo svojim občutkom? Naše telo nas ves čas opozarja, da nekaj ni ok, pa ga preslišimo. Včasih namenoma, ker nam odgovor ni všeč. 

In potem se sprašujemo: "Zakaj, zakaj se mi to dogaja?" In iščemo krivca izven sebe, v starših, v partnerju, v otrocih, v vladi, v šoli, v šefu in kolektivu, ... Vendar dokler se bomo spraševali ZAKAJ se nam nekaj dogaja, bomo vedno v vlogi žrtve. Zavedati se moramo, da ne glede na to, kaj se nam v življenju zgodi, moramo prevzeti odgovornost za to. Mi smo prisotni v vsaki situaciji, mi smo vedno del te enačbe. In najtežje je sprejeti odgovornost za soustvarjanje dogodkov. In vas popolnoma razumem, ker sem tudi sama dolga leta izhajala iz istega stališča.

Vendar ne glede na to, kako sem obtoževala druge in iskala krivdo pri njih, se nisem počutila nič bolje, kvečjemu slabše. In tudi situacija se ni izboljšala, saj sem temu dodajala moč in energijo. Ko sem spoznala, da na ta način ne bom spremenila nič, sem začela gledati na stvari z drugega zornega kota. Prišla sem do spoznanja, da moj pogled, moje prepričanje ustvarja mojo realnost. Če verjamem, da so vsi ljudje slabi in me želijo izkoristit in manipulirat z menoj, sem točno take ljudi pritegnila v svoje življenje. Zakaj? Ker sem najprej morala ozavestit vzorec, ki ga nosim v sebi in ga nevede zrcalim na druge v svoji okolici, ki to vlogo nato samo odigrajo. Ko sem vzorec prepoznala, ko sem prepoznala na kak način mi koristi, sem dobila drugačno sliko celotne situacije. Zavedala sem se, da ljudje, ki so mi to počeli, so mi želeli na tak ali drugačen način sporočiti, da naj se zbudim in prepoznam vzorec. Ker če se ne bom tega naučila od njih, bo prišel nekdo drug. Seveda je vse to potekalo na podzavestnem nivoju in dostikrat se ljudje tega sploh niso zavedali. V bistvu so mi nastavili ogledalo, da pogledam, kaj nosim v sebi in kaj zrcalim navzven.

Ko sem vzorec spustila in spoznala, kaj je tisto, kar moram ozavestit, so se ti ljudje kot kafre pobrali iz mojega življenja. Kot bi jih vzela megla. In od tega je že nekaj let in se z njimi sploh nisem več srečala. Zakaj? Ker so svojo nalogo dobro opravili. Predali so mi sporočilo, ki sem ga morala ozavestit, da sem lahko šla dalje. In od takrat tudi drugi ljudje ne zrcalijo tega vzorce name, ker ga v meni ni več. 

Ko spremenimo sebe, ko spremenimo svoje prepričanje, se naše življenje, naša okolica in ljudje v njem spremenijo. Eni se umaknejo, ker energijsko več ne vibriramo na istem nivoju, drugi pa se spremenijo. Na bolje. Zato, ker ste se vi spremenili. To sem v letošnjem letu na lastni koži občutila velikokrat. Ko me je nekdo vrgel iz tira, se je seveda v meni najprej sprožil bes in jeza, nato užaljenost in prizadetost... Ker pa kot terapevtka podzavestnih vzorcev vem, kako ti vzorci delujejo, sem želela to spustiti in osvoboditi sebe iz teh občutkov. Nisem želela biti žrtev vzorcev ali okoliščin. In če me nekaj zaboli, vem, da je to potrebno še ozdraviti. 

Kako torej lahko sami sebi pomagate, ko se znajdete v situaciji, ki vam dvigne pritisk ali pritisne na bolečo rano? Najprej si dovolite občutiti občutke, ki jih čutite... jezo, bes, užaljenost, prizadetost,... Dovolite si najprej priznati, kaj sploh čutite. Vse je ok. Na ta način se zdravljenje že prične. Ko ta faza popusti in ko se malo umirite, se vprašajte:

• Kakšen pogled imam, da si to ustvarjam v svojem življenju?
• Kaj je znotraj mene, kar zrcalim v druge ljudi, da se je to pojavilo v mojem življenju?
• Kako lahko to spremenim?
• Kaj lahko ozavestim tukaj, da se to spremeni s popolno lahkoto?

Ne gre zato, da obsojate sebe, temveč da ozavestite, kaj nosite v sebi. Včasih so ti pogledi skregani z logiko, ampak podzavest deluje na ta način. Podzavest v sebi nosi spomine iz otroštva, iz prejšnjih življenj, spomine prednikov in kolektivne zavesti... Samo en sprožilec je dovolj, da na površje priplava prava zmešnjava, brez repa in glave. Vendar, če niste v zaključku, kaj to je, temveč ostajate v vprašanju, se zadeve lahko spremenijo.

Šele ko izstopite iz vloge žrtve, se stvari lahko spremenijo. Vsi smo soustvarjalci svojega življenja. Imamo vpliv nanj. Vendar, dokler nismo pripravljeni iz sovoznikovega sedeža presesti na voznikovega in vzeti volan življenja v svoje roke, bomo lahko samo opazovali, kaj se okoli nas dogaja. Življenje pa teče dalje. Ste res pripravljeni do konca življenja negibno opazovati, kako vam življenje polzi med rokami? Ali ste res pripravljeni drugim prepustiti kontrolo nad vašim življenjem? Ali pa ste pripravljeni glede tega tudi kaj narediti?

Verjemite, da niste prišli na ta planet životarit in trpet. Sem ste prišli živet življenje iz svojih sanj. Vesolje si lahko predstavljate kot en velik bife, ki ima vsega v obilju. 

Obilje denarja, sreča, zdravje in ljubezen so vaše rojstne pravice. Kdaj jih imate namen uveljaviti? Ko bodo potekle? Ko boste na drugi strani?

Vredni ste veliko več! In tudi močnejši ste bolj, kot si sploh lahko predstavljate. Samo zaupajte si! Poskusite v vsaki situaciji videti darilo in blagoslov in vaše življenje se bo drastično spremenilo. Kako vem? Ker sem šla sama skozi to. Jaz sem morala sama priti do teh spoznanj. Vam ni treba. Ali pač?

Vesolje vas podpira! Niste sami! Vprašanje pa je, koliko podpirate sami sebe?

Objem, 

Romana

Ponos

Ponos je najpogostejši ubijalec odnosov... družinskih, partnerskih, prijateljskih,... Odnosi so že tako sami po sebi lahko zakomplicirani, če nismo pripravljeni na kompromise, na drugačne poglede... Če ne želimo slišati drugih ali nas drugi niso pripravljeni slišati. Komunikacija v odnosih je zelo pomembna in če nismo vešči iskrene komunikacije najprej sami s seboj, je ne moremo imeti z drugimi. In kaj hitro se zgodi, da smo narobe razumljeni, da ne povemo stvari, ker ne želimo prizadeti drugih ali pa samo kimamo drugim, ker se ne želimo zameriti, ...

In potem pride do situacije, ko smo prizadeti in izrečemo stvari, ki prizadenejo, ker smo sami ranjeni. Predvsem je to obrambni sistem pri večini ljudi, saj se želimo zaščititi pred nadaljnimi ranami. In nato na vrh vsega pride še Ponos, ko vztrajamo pri svojem, ko ne popuščamo, ker je (še) preveč boleče. Ker je naš Ponos ranjen in Ego to še dodatno napihuje. Po eni strani si želimo izboljšanja odnosov, po drugi strani pa nas je strah ponovne zavrnitve in ran. In vztrajamo pri svojem. Naloga Ega in Ponosa je zaščita pred nadaljnimi ranami. A se žal ne zavedamo, da oba stvari preveč napihujeta, da jih naredita slabše kot so.

Ko se Ponos prikrade v odnos in ko ga nismo pripravljeni spustiti in spremeniti svoj pogled in prepričanje, lahko marsikaj izgubimo. Izguba je lahko velika in čez čas ugotovimo, da je bila cena enostavno previsoka. Zato, ker nam Ponos ni dovolil, da bi priznali napako ali si dovolili slišati drug vidik. Ker nismo bili pripravljeni spremeniti mnenja in dovoliti drugi strani, da predstavi svoj vidik in svoj pogled. To ne pomeni, da zanikamo sebe in svoje občutke. Pomeni samo, da si dovolimo biti to, kar smo in drugim biti to kar so, ne da bi jih poskušali spreminjati. Da jim dopuščamo izbire, mnenja in poglede, jih spoštujemo in smo dovolj zreli, da ne dovolimo, da Ponos uniči odnos. Še posebej, če nam ta odnos veliko pomeni.

Pa vendar, verjamem, da se je že vsak kdaj znašel v takem odnosu. Ko smo preveč ponosni, da bi priznali, da imajo mogoče naši starši, partner, otroci ali prijatelji prav. Popolnoma normalno je, da se skregamo in ne strinjamo z vsem in z vsako stvarjo. Pa vendar, če smo dovolj pametni in zreli, bomo pogledali na situacijo z drugega zornega kota. Kaj nam oseba zrcali? Kaj nam kaže?

Kot terapevtka poskušam na stvari pogledati z drugega zornega kota. Tudi sama se znajdem v takih in drugačnih situacijah, vendar sem pripravljena očistiti vzorce pri sebi. In veliko lažje je, če je oseba na drugi strani pripravljena to narediti tudi sama. Pred nekaj časa sva s prijateljico imeli nek pogovor, ki je pri obema dvignil kar veliko jeze in užaljenosti. Seveda je vsaka gledala iz svojega zornega kota in je verjela, da ima prav. Zato sem se za nekaj časa umaknila, da sem pri sebi pogledala, kateri vzorec je tisti, ki je to sprožil. Kje globoko v meni je ta rana skrita, da sem se želela zavarovati na način, kot sem se. Da sem odreagirala z jezo in užaljenostjo. In seveda s Ponosom, ker sem verjela, da imam prav.

Ker pa se že nekaj let ukvarjam s podzavestnimi vzorci, vem, da so ti vzorci lahko zelo popačeni in nam dajejo napačno sliko oz. sprožijo spomine iz otroštva ali celo iz prejšnjih življenj, spomine naših prednikov ali pa odražajo kolektivno zavest. Zato sem umik izkoristila za delo na sebi. Pobrskala sem malo po podzavesti, ozavestila od kje prihaja spomin, ga sprostila in s tem sprostila vso čustveno navlako, ki se je ob tem sprožila. In ker sem bila pripravljena sčistiti pri sebi, se je jeza med nama razkadila, užaljenosti ni bilo več in najin odnos se je še izboljšal. Ko sva se kasneje pogovarjali o tem, sva obe v času nesoglasja čutili neko jez in bes in nisva želeli komunicirati ena z drugo. Enostavno sva začutili, da rabiva nekaj miru, da to predelava vsaka na svoj način. In ko sva, nisva dovolili, da bi najin Ponos dovolil, da se prijateljstvo spremeni ali ohladi. Ker sva želeli to preseči, ker sva želeli odnos ohraniti. Danes se temu obe smejeva.

Seveda bi se odnos lahko končal drugače. Lahko bi ohranili svoj Ponos, vztrajali pri svojem prav in izgubili prijateljstvo in podporo. Vendar dokler ne ozavestimo vzorcev v nas, ki to sprožajo, se bo vedno našel nekdo, ki nam bo pritiskal na to isto rano, dokler ne ozavestimo in spustimo. Ti ljudje so v bistvu naš največji blagoslov, ne glede na to ali se tega zavedajo ali ne, saj nam kažejo, kaj je znotraj nas, kar je še treba osvoboditi, pozdraviti ali spustiti. Dokler nas nekaj nervira, ni to zunaj nas, temveč znotraj nas. Ljudje in okoliščine zunaj nas nam samo kažejo zrcalno sliko. Vprašanje je ali smo zaradi svojega prav pripravljeni izgubiti ljudi? Ali je res vredno?

Ne govorim za vsak odnos. Včasih moramo neke ljudi spustiti, ker smo jih prerasli in vibracijsko ne ustrezamo več drug drugemu. Še vedno pa smo lahko v dobrih ali vsaj korektnih odnosih. Govorim o odnosih, ki nam zares nekaj pomenijo. Odnosi s starši, z brati in sestrami, s partnerji in otroci, s prijatelji... odnosi, ki bogatijo nas in naše življenje. Koliko nas Ponos dejansko stane? Kako visoko ceno smo pripravljeni plačati?

Če ste se tudi sami znašli v taki situaciji, se najprej vprašajte, kaj je tisto znotraj vas, kar je sprožilo to situacijo v prvi vrsti oz. kaj vas je tako močno prizadelo, da niste znali odreagirati drugače, kot popolnoma prekiniti stike, ignorirati ali ne komunicirati na splošno? Kaj vas je tako močno prizadelo, da ste izrekli stvari, ki jih niste želeli? Besede imajo moč in prizadenejo. Vendar najbolj prizadenejo nas same. Je res vredno? Verjamem, da ne.

Če obstaja možnost, da izboljšate odnos, naredite to na kakršenkoli način. Lahko samo izrazite namen, da želite, da se stvari izboljšajo, lahko pokličete ali napišete sporočilo. Včasih je to nemogoče, ker so vas ljudje izključili iz svojega življenja. Dajte jim čas. Tudi sami so prizadeti in ranjeni in so odreagirali na način, kot najbolje znajo. Če je namenjeno, da se odnos izboljša, se bo. Slej ko prej. Samo dopustite, da se rane zacelijo. In vendar bodite v dopuščanju, da druga stran tega ne izbere. Tudi oni imajo pravico, da ne želijo izboljšati odnosa. In nima veze z vami. Mogoče niso videli take vrednosti v odnosu, kot ste jo videli vi. In tudi to je ok.

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi prepiri, saj na površje prinesejo stvari, ki jih je dobro očistiti pri sebi. Pomagajo nam ozavestiti vzorce. Na nas pa je ali jih bomo prepoznali, očistili in se osvobodili ali pa trmasto vztrajali pri svojem prav in hranili svoj Ponos. Tudi to je izbira!

Kakorkoli izberete je prav. Prav za vas! Vi sami najbolje veste, katere odnose želite ohraniti in katere ne in kaj ste zato pripravljeni narediti. Vsekakor ostanite zvesti sebi, spoštujte sebe in svoja prepričanja, vendar si dovolite, da vidite tudi drug vidik. Sprejmite, da se mogoče ne boste v vsem strinjali in si dopuščajte imeti drugačne poglede na stvari. To je življenje! In ravno zaradi teh različnih pogledov je naše življenje tako bogato. Če to želimo videti!

Ne dovolite, da vas Ponos oropa dragocenih ljudi v vašem življenju. Vsi delamo napake, vsi smo globoko v sebi ranjeni... Vprašanje je, kaj bomo naredili s tem? Smo pripravljeni ozdraviti sebe, svoje vzorce in odnose? Smo pripravljeni videti blagoslov v vsaki situaciji, okoliščinah in ljudeh? Kaj bi se spremenilo, če bi vsi ljudje gledali na odnose na ta način? Bi bilo manj nestrpnosti? Bi bilo več razumevanja? Več ljubezni? Več miru?

Kaj bi bilo potrebno, da izberemo to zase?

Objem,
Romana

Ne dovolite drugim, da vam vzamejo sanje

Nikoli nikomur ne dovolite, da vam govori, kaj lahko ali česa ne morete doseči. Niti SEBI!!! Če imate sanje, jih zaščitite. Marsikdo vam bo rekel, da je nekaj nemogoče doseči, ker ne želijo, da uspete ali pa sami ne verjamejo, da je možno. Žal je med njimi dostikrat tudi vaša družina in ljudje, ki jih imate radi in naj bi vas podpirali. Če sami tega ne morejo doseči, bodo tudi vas prepričevali v to. Ne dovolite jim, da vam vzamejo sanje.

 
Povežite se in sodelujte s tistimi ljudmi, ki vas podpirajo in verjamejo v vas. Tudi za Luno so govorili, da je nedosegljiva... danes vemo, da to ni res. Tudi z roba vesolja se da skočit... Torej, kaj je nemogoče? NIČ!! Če vi veste, da nekaj bo delovalo, čuvajte to idejo in vaše sanje in jih dosezite. Če ste vi dobili to idejo, ste jo dobili z razlogom... ker veste, da je dosegljiva!!! Zato, ker jo VI lahko dosežete!
Veliko ljudi žal ne sledi svojim sanjam. Marsikateri odrasel človek sploh nima sanj. Jaz pa vem in verjamem, da lahko dosežete vse, kar si zadate!!

Just go for it!!

Diamant v nastajanju

Ko ste na tleh in imate občutek, da ste sam, se spomnite, da je nekdo tam zunaj, ki misli na vas in mu ni vseeno. Naj bodo to starši, otroci, prijatelji, partnerji... nihče ni nikoli sam. In tudi, če na tej strani nimate nikogar, so bitja svetlobe povsod okoli vas. Kadar vam je hudo in imate krizo, jih prosite, naj vas objamejo in potolažijo. Naj vam pomagajo prebroditi to obdobje, skozi katerega prehajate.

Vsak med nami se je že kdaj srečal s težkimi trenutki, ko ne vidi več izhoda. Ko se vrtite v krogu in imate občutek ujetosti. Teža čustev, skozi katere greste v tistem trenutku je gromozanska. Tudi ljudje, ki se ukvarjamo s temi stvarmi, nismo imuni na to. In za nas je včasih še težje, ker mislimo, da zmoremo vse sami, da ne rabimo pomoči ali nam ni dovoljeno prositi zanjo. Vendar to ni res! Vsak med nami si zasluži pomoč!

Zato smo prišli istočasno na ta planet, da si pomagamo, da spodbujamo drug drugega in da smo si v oporo. Včasih je dovolj, da vam nekdo samo prisluhne. Obstaja veliko društev za pomoč, ko ne vidite izhoda. Zavedajte se, da ko prosite za pomoč, niste slabiči temveč zmagovalci! Odločili ste se, da nobena okoliščina in situacija ne bo vplivala na vas in da jo želite premagati. Ozavestite to! VI STE ZMAGOVALCI, ker se ne predate, kljub temu, da vam je težko.

In zapomnite si, da vsaka situacija, pa naj izgleda še tako težko, je skriti blagoslov in darilo. Kaže vam, kaj še lahko pri sebi očistite in spustite. Namesto, da se sprašujete, kaj ste naredili narobe in zakaj se vam to dogaja, se vprašajte:

*Kaj je prav z mano, pa tega ne vidim?
*Kaj je prav v tej situaciji, pa tega ne vidim?
*Kaj je blagoslov/darilo tukaj, pa tega ne vidim? 

Ko obrnete fokus iz negativnega na pozitivno, se situacija lahko spremeni, saj z osredotočanjem na pozitivno, le-to ustvarjate in krepite. Kaj, če je to obdobje, skozi katerega prehajamo vsi ta hip največje darilo do sedaj, da odpade vse tisto, kar nam ne služi več in nas je do sedaj samo obremenjevalo in ustavljalo?

Tudi diamant zasije pod pritiskom. In vi ste DIAMANTI! Mogoče še nebrušen, vendar zagotovo ste diamant!!!

Je zdaj čas, da zasijete in umaknete vse, kar zakriva vaš sijaj? Ste pripravljeni svetu pokazati svojo luč? Svoj sijaj? Svet vas potrebuje! Svet potrebuje VAŠO unikatnost, VAŠ pečat, zato nikar ne obupajte! Čas je, da vaša LUČ zasveti!

Objem,
Romana

Nič ni tako hudo, kot je sprva videti

Ste se že kdaj znašli v situaciji ali dnevu, ko ste imeli občutek, da vse razpada, da gre samo navzdol. Da huje ne more biti? Kot da vas je povleklo v črno luknjo iz katere ni izhoda. Kaj narediti takrat? Kako se izvleči iz tega, ne da bi poslabšali situacije.

Zavedajte se, da je vsak dan drugačen, edinstven. Kar se nam danes zdi nemogoče, je jutri lahko popolnoma mogoče. Ker se spreminjamo sami in ker se spreminja vse okoli nas,  se seveda spreminjajo tudi dnevi. Kar nas je jezilo včeraj, nas danes lahko samo še nasmeji. Kaj ni življenje čarobno?

Ne glede na to, kaj se zgodi ali kako slabo je videti danes, življenje gre dalje in jutri bo že bolje. Jutri boste vi imeli drugačen pogled na stvari, čustva ne bodo več tako močna in lahko boste pogledali z drugega zornega kota. In na koncu se boste smejali sami sebi in temu, kar vas je prej obremenjevalo. :)

Ko imate občutek ujetosti in ne znate dalje, se vprašajte:

"Kako je lahko še boljše kot to? Kaj lahko jaz sem ali naredim drugače, da se to spremeni s popolno lahkoto? Kaj je tukaj dobrega, pa jaz ne vidim?"

Ko sprašujete po boljšem, se stvari lahko izboljšajo. Vendar se večina ljudi sprašuje ali je lahko še slabše... in vesolje samo dostavlja naročila. Po čemer se sprašujete, to dobite. Kaj si zares želite? Vprašajte po tem! In nato dovolite, da vam vesolje dostavi. 

In ostanite v vprašanju, ne v zaključku. Vse, kar je na prvi pogled videti grozno, se kasneje lahko izkaže za najboljšo stvar. Vsak konec namreč prinaša nov začetek. Včasih je težko, ko se nam neko obdobje zaključuje, ker ne vemo, kaj sledi. In tudi, če je bilo to obdobje polno stresa, žalosti, jeze, se ga še vedno oklepamo, ker je to edino, kar poznamo. Strah nas paralizira. Ego nam prikaže vse najhujše scenarije, ki se nikoli ne zgodijo. Samo zato, da ostanemo ujeti, na varnem. Vendar ali je to res varnost? Biti ujet v stresu in nemoči? 

Včasih je potrebno samo narediti skok zaupanja... ko imate tako močno vero vase in v prihodnost, da bo vse ok, da bo za vse poskrbljeno, da ste varni... Takrat vas vesolje podpre... Pričnejo se dogajati čarobne stvari. Kot da se je vesolje zarotilo, da vam pomaga na vsakem koraku! In res je... Imate več podpore, kot si predstavljate. Vesolje je na vaši strani, na čigavi strani pa ste vi?

Strah je samo iluzija, ki vas drži ujete. Ko to prepoznate, nima več moči nad vami. Če se vam danes nekaj zdi težko in nemogoče, globoko vdihnite, izdihnite in spustite... Ne naredite ničesar danes... ne dajajte temu pozornosti... vsaj en dan... Jutri bo slika drugačna :) 

Zapomnite si, da nobena juha ni tako vroča, kot se skuha!

Poskusite...

Objem,

Romana

Kar oddajaš, to ustvarjaš

Vsak posameznik je odgovoren za energijo, ki jo oddaja v svet. Če oddajaš strah, ustvarjaš več strahu v kolektivni zavesti, če oddajaš mir in ljubezen, ustvarjaš več miru in ljubezni v kolektivni zavesti.

Ljudje smo med seboj povezani in če se več kot 5 ljudi združi, vpliva na kolektivno zavest.

Strah je največja manipulacija te realnosti. Bodite pozorni, kako se počutite, ko vas je strah... ste v krču, vas zvija, postajate črnogledi? To so znaki, ko vam vaše telo in vaša intuicija sporoča, da je laž. Kar je resnica, boste občutili kot lahkotno, kar je laž, boste občutili kot težo. Mediji so prežeti s strahom in ga še potencirajo. Na vas pa je ali boste v to verjeli ali ne.

In kako vedeti, kaj je res in kaj ne? Recite resnica, je to res? In zopet poslušajte svoje zaznave. Vi veste veliko več, kot si ta trenutek priznate in nikar ne predajajte moči drugim.

Kakšno prihodnost želite ustvariti? Na kar se osredotočate, proti čemur se borite, temu dajete moč.

98% strahov se nikoli ne realizira, saj je to utvara ega. Zamišljajte si lepo, mirno in srečno prihodnost in bodite med tistimi, ki bodo v kolektivno zavest sadili pozitivne misli. Dovolj je 1% svetovnega prebivalstva, da se stvari izboljšajo, saj imajo pozitivne misli močnejšo in višjo vibracijo kot negativne misli.

Vsak naj začne pri sebi in pri sebi spreminja vzorce. Strah je iluzija in ko to prepoznate, se lahko osvobodite in zaživite lahkotnejše in srečnejše življenje. Ker ko vas kdorkoli ustrahuje, ima neke skrite namene in želi z vami manipulirat. Ker se takrat ubadate z iluzijo, namesto da bi videli resnico. Ampak vi ste prepametni za manipulacijo.

 Čaka vas boljše življenje... takoj, ko spremenite fokus iz strahu na mir. Ste pripravljeni to izbrati?

Objem,
Romana

Ljubite in si dovolite biti ljubljeni

Koliko preprek ste ustvarili, da se 'zavarujete' pred ljubeznijo? Ali ste pripravljeni te prepreke in blokade spustiti in se odpreti ljubezni? Ste pripravljeni biti popolnoma ranljivi?

Ko si dovolite ljubiti iz vsega srca, nimate kaj izgubiti. Tisti, ki je pripravljen sprejeti to ljubezen z vaše strani, se bo slej ali prej pojavil v vašem življenju. Ne zapirajte svojega srca samo zato, ker nekdo ni zmožen sprejeti vaše ljubezni. Vedite le, da se morajo taki ljudje najprej naučiti sprejeti ljubezen od sebe, da bi jo lahko sprejeli tudi od vas.

To nima nobene veze z vami... vendar ima vezo z njimi in njihovo sposobnostjo sprejemanja. Žal večine starši niso znali naučiti ljubiti in sprejemati sebe, ker so tudi sami imeli problem s tem. Ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker tudi sami niso znali.

Današnja realnost nas namreč uči, kako obsojati sebe na vsakem koraku. Kaj smo naredili prav in kaj narobe...? V kateri predalček sodimo danes? Med dobre ali med slabe ljudi? Sem naredil/a dovolj dobrega, da me bodo ljudje sprejeli?

Nismo odgovorni za srečo drugih ljudi. Zavedati se moramo, da nihče ne potrebuje rešiteljev. Koliko moči vzamemo drugemu, ko ga vidimo kot žrtev in ne kot kreatorja svojega življenja? To, da ljudje niso pripravljeni izbrati ljubezni ni naša odgovornost. Vsak je odgovoren sam zase. In kdo je tisti, ki lahko obsoja, kaj je prava ali slaba izbira? Samo zato, ker nekdo ne izbere tega, kar bi mi, še ne pomeni, da je izgubljen. Njegova pot je drugačna... njegovo poslanstvo je drugačno.

Največ, kar lahko naredimo zase in za druge je, da smo v dopuščanju njihovih izbir. Brez obsojanj. Namreč ko obsojamo, ne moremo biti v zavedanju. Če nekdo ni sposoben ljubiti ali sprejeti ljubezni, se mora tega najprej naučiti pri sebi. Ljubezen do sebe odpira vrata ljubezni do in od vseh. Ste ji pripravljeni odpreti vrata? Ste pripravljeni tako močno ljubiti sebe, da vam sploh ni mar ali ste samski ali v razmerju?

Ko se prenehate obremenjevati s statusom, ko ste pripravljeni ljubiti sebe in sprejeti ljubezen od sebe, boste povabili ljubezen drugih ljudi v svoje življenje. Vse se začne in konča pri vas!!! Koliko ljubezni lahko danes sprejmete od sebe, ki je do sedaj niste bili pripravljeni? Ste pripravljeni to sprejeti sedaj?

Ljubite in si dovolite biti ljubljeni! In življenje bo veliko lepše...

Objem,
Romana