Zakaj se mi to dogaja?

Življenje je paleta lepih in manj lepih trenutkov. Ko nam gre dobro, smo zadovoljni in se dostikrat sploh ne zavedamo trenutkov, ker smo ves čas v naglici. Današnji način življenja nas je pripeljal do tega, da smo pozabili nase. V nenehnem iskanju sreče in zagotavljanju sredstev za preživetje se večina ljudi sploh več ne zna sprostiti in umiriti. Vse mora potekati na hitro. Šele, ko se zgodi nekaj, kar nam ni všeč, se zamislimo. Ampak ponavadi le za kratek čas. Razen če...

... razen če nas situacija ne vrže iz ravnotežja. Govorim o izgubi zdravja, izgubi najbližjih, izgubi službe ali prihodka ali katerikoli drugi izgubi, ki jo občutimo v našem življenju. Šele takrat, če ne prej, bomo zagotovo našli čas zase in za svoje najbližje. Zakaj čakamo do zadnjega? Zakaj ne poslušamo znakov že prej?

Moje razumevanje tega, kar se dogaja v svetu je drugačno. Lahko se boste strinjali ali ne, sploh ni pomembno. Vendar, če se spomnite pred leti, ko je udarila "recesija" in so ljudje izgubljali varne in dobro plačane službe. Zakaj se je to zgodilo? Zato, ker smo zaspali. Ker smo se zadovoljili z manj, kot nas pripada. Ustvarili smo si cono udobja, v kateri smo se dobro počutili, vendar nismo dosegali svojih potencialov. Nismo izkoristili svojih darov, ki smo jih prinesli s seboj na ta planet. In vesolje nas je s to potezo želelo zbuditi in nam sporočiti, da smo tukaj za nekaj več. Da ne rabimo životarjenja, ne rabimo monotonosti, temveč rabimo začutiti utrip življenja. Tisti, ki so se zbudili, so danes na boljšem. Večina ljudi pa se je in se še vedno po svetu sprehaja kot živi mrtveci. In tudi sama sem bila med njimi. 

Pred leti, v upanju, da bom za družino ustvarila boljše življenje, sem se poleg službe ukvarjala tudi z mrežnim marketingom, saj sem želela svojima otrokoma omogočit samo najboljše. Vendar sem v tem času pozabila nase. Pozabila sem na svoje telo, da potrebuje počitek, razvajanje, negovanje... Čeprav sem se tega zavedala, nisem glede tega nič naredila. Dokler me telo ni opozorilo, da je dovolj in sem obležala za nekaj mesecev. In, ker to še ni bilo dovolj, se je zgodba ponavljala nekaj let zapored. Eni smo pač trde glave, hehe :) Ampak ja, moje telo se je sesulo. In kljub zdravi prehrani je potrebovalo počitek in umik. Da se ponovno sestavi in nabere moči. In če takrat ne bi prisilno poskrbela zase in bi nadaljevala s tempom, bi lahko celo resno zbolela.

Zavedati se morate, da se nam znaki kažejo že lep čas, da nekaj ni vredu. Vendar, koliko ljudi posluša sebe in svoje občutke? Ali pa dostikrat zamahnete in si rečete: "Ah, jaz si samo domišljam?" Zakaj si ljudje bolj ne zaupamo? Zakaj vedno iščemo odgovore izven sebe? Zakaj ne zaupamo svojim občutkom? Naše telo nas ves čas opozarja, da nekaj ni ok, pa ga preslišimo. Včasih namenoma, ker nam odgovor ni všeč. 

In potem se sprašujemo: "Zakaj, zakaj se mi to dogaja?" In iščemo krivca izven sebe, v starših, v partnerju, v otrocih, v vladi, v šoli, v šefu in kolektivu, ... Vendar dokler se bomo spraševali ZAKAJ se nam nekaj dogaja, bomo vedno v vlogi žrtve. Zavedati se moramo, da ne glede na to, kaj se nam v življenju zgodi, moramo prevzeti odgovornost za to. Mi smo prisotni v vsaki situaciji, mi smo vedno del te enačbe. In najtežje je sprejeti odgovornost za soustvarjanje dogodkov. In vas popolnoma razumem, ker sem tudi sama dolga leta izhajala iz istega stališča.

Vendar ne glede na to, kako sem obtoževala druge in iskala krivdo pri njih, se nisem počutila nič bolje, kvečjemu slabše. In tudi situacija se ni izboljšala, saj sem temu dodajala moč in energijo. Ko sem spoznala, da na ta način ne bom spremenila nič, sem začela gledati na stvari z drugega zornega kota. Prišla sem do spoznanja, da moj pogled, moje prepričanje ustvarja mojo realnost. Če verjamem, da so vsi ljudje slabi in me želijo izkoristit in manipulirat z menoj, sem točno take ljudi pritegnila v svoje življenje. Zakaj? Ker sem najprej morala ozavestit vzorec, ki ga nosim v sebi in ga nevede zrcalim na druge v svoji okolici, ki to vlogo nato samo odigrajo. Ko sem vzorec prepoznala, ko sem prepoznala na kak način mi koristi, sem dobila drugačno sliko celotne situacije. Zavedala sem se, da ljudje, ki so mi to počeli, so mi želeli na tak ali drugačen način sporočiti, da naj se zbudim in prepoznam vzorec. Ker če se ne bom tega naučila od njih, bo prišel nekdo drug. Seveda je vse to potekalo na podzavestnem nivoju in dostikrat se ljudje tega sploh niso zavedali. V bistvu so mi nastavili ogledalo, da pogledam, kaj nosim v sebi in kaj zrcalim navzven.

Ko sem vzorec spustila in spoznala, kaj je tisto, kar moram ozavestit, so se ti ljudje kot kafre pobrali iz mojega življenja. Kot bi jih vzela megla. In od tega je že nekaj let in se z njimi sploh nisem več srečala. Zakaj? Ker so svojo nalogo dobro opravili. Predali so mi sporočilo, ki sem ga morala ozavestit, da sem lahko šla dalje. In od takrat tudi drugi ljudje ne zrcalijo tega vzorce name, ker ga v meni ni več. 

Ko spremenimo sebe, ko spremenimo svoje prepričanje, se naše življenje, naša okolica in ljudje v njem spremenijo. Eni se umaknejo, ker energijsko več ne vibriramo na istem nivoju, drugi pa se spremenijo. Na bolje. Zato, ker ste se vi spremenili. To sem v letošnjem letu na lastni koži občutila velikokrat. Ko me je nekdo vrgel iz tira, se je seveda v meni najprej sprožil bes in jeza, nato užaljenost in prizadetost... Ker pa kot terapevtka podzavestnih vzorcev vem, kako ti vzorci delujejo, sem želela to spustiti in osvoboditi sebe iz teh občutkov. Nisem želela biti žrtev vzorcev ali okoliščin. In če me nekaj zaboli, vem, da je to potrebno še ozdraviti. 

Kako torej lahko sami sebi pomagate, ko se znajdete v situaciji, ki vam dvigne pritisk ali pritisne na bolečo rano? Najprej si dovolite občutiti občutke, ki jih čutite... jezo, bes, užaljenost, prizadetost,... Dovolite si najprej priznati, kaj sploh čutite. Vse je ok. Na ta način se zdravljenje že prične. Ko ta faza popusti in ko se malo umirite, se vprašajte:

• Kakšen pogled imam, da si to ustvarjam v svojem življenju?
• Kaj je znotraj mene, kar zrcalim v druge ljudi, da se je to pojavilo v mojem življenju?
• Kako lahko to spremenim?
• Kaj lahko ozavestim tukaj, da se to spremeni s popolno lahkoto?

Ne gre zato, da obsojate sebe, temveč da ozavestite, kaj nosite v sebi. Včasih so ti pogledi skregani z logiko, ampak podzavest deluje na ta način. Podzavest v sebi nosi spomine iz otroštva, iz prejšnjih življenj, spomine prednikov in kolektivne zavesti... Samo en sprožilec je dovolj, da na površje priplava prava zmešnjava, brez repa in glave. Vendar, če niste v zaključku, kaj to je, temveč ostajate v vprašanju, se zadeve lahko spremenijo.

Šele ko izstopite iz vloge žrtve, se stvari lahko spremenijo. Vsi smo soustvarjalci svojega življenja. Imamo vpliv nanj. Vendar, dokler nismo pripravljeni iz sovoznikovega sedeža presesti na voznikovega in vzeti volan življenja v svoje roke, bomo lahko samo opazovali, kaj se okoli nas dogaja. Življenje pa teče dalje. Ste res pripravljeni do konca življenja negibno opazovati, kako vam življenje polzi med rokami? Ali ste res pripravljeni drugim prepustiti kontrolo nad vašim življenjem? Ali pa ste pripravljeni glede tega tudi kaj narediti?

Verjemite, da niste prišli na ta planet životarit in trpet. Sem ste prišli živet življenje iz svojih sanj. Vesolje si lahko predstavljate kot en velik bife, ki ima vsega v obilju. 

Obilje denarja, sreča, zdravje in ljubezen so vaše rojstne pravice. Kdaj jih imate namen uveljaviti? Ko bodo potekle? Ko boste na drugi strani?

Vredni ste veliko več! In tudi močnejši ste bolj, kot si sploh lahko predstavljate. Samo zaupajte si! Poskusite v vsaki situaciji videti darilo in blagoslov in vaše življenje se bo drastično spremenilo. Kako vem? Ker sem šla sama skozi to. Jaz sem morala sama priti do teh spoznanj. Vam ni treba. Ali pač?

Vesolje vas podpira! Niste sami! Vprašanje pa je, koliko podpirate sami sebe?

Objem, 

Romana