In potem pride do situacije, ko smo prizadeti in izrečemo stvari, ki prizadenejo, ker smo sami ranjeni. Predvsem je to obrambni sistem pri večini ljudi, saj se želimo zaščititi pred nadaljnimi ranami. In nato na vrh vsega pride še Ponos, ko vztrajamo pri svojem, ko ne popuščamo, ker je (še) preveč boleče. Ker je naš Ponos ranjen in Ego to še dodatno napihuje. Po eni strani si želimo izboljšanja odnosov, po drugi strani pa nas je strah ponovne zavrnitve in ran. In vztrajamo pri svojem. Naloga Ega in Ponosa je zaščita pred nadaljnimi ranami. A se žal ne zavedamo, da oba stvari preveč napihujeta, da jih naredita slabše kot so.
Ko se Ponos prikrade v odnos in ko ga nismo pripravljeni spustiti in spremeniti svoj pogled in prepričanje, lahko marsikaj izgubimo. Izguba je lahko velika in čez čas ugotovimo, da je bila cena enostavno previsoka. Zato, ker nam Ponos ni dovolil, da bi priznali napako ali si dovolili slišati drug vidik. Ker nismo bili pripravljeni spremeniti mnenja in dovoliti drugi strani, da predstavi svoj vidik in svoj pogled. To ne pomeni, da zanikamo sebe in svoje občutke. Pomeni samo, da si dovolimo biti to, kar smo in drugim biti to kar so, ne da bi jih poskušali spreminjati. Da jim dopuščamo izbire, mnenja in poglede, jih spoštujemo in smo dovolj zreli, da ne dovolimo, da Ponos uniči odnos. Še posebej, če nam ta odnos veliko pomeni.
Pa vendar, verjamem, da se je že vsak kdaj znašel v takem odnosu. Ko smo preveč ponosni, da bi priznali, da imajo mogoče naši starši, partner, otroci ali prijatelji prav. Popolnoma normalno je, da se skregamo in ne strinjamo z vsem in z vsako stvarjo. Pa vendar, če smo dovolj pametni in zreli, bomo pogledali na situacijo z drugega zornega kota. Kaj nam oseba zrcali? Kaj nam kaže?
Kot terapevtka poskušam na stvari pogledati z drugega zornega kota. Tudi sama se znajdem v takih in drugačnih situacijah, vendar sem pripravljena očistiti vzorce pri sebi. In veliko lažje je, če je oseba na drugi strani pripravljena to narediti tudi sama. Pred nekaj časa sva s prijateljico imeli nek pogovor, ki je pri obema dvignil kar veliko jeze in užaljenosti. Seveda je vsaka gledala iz svojega zornega kota in je verjela, da ima prav. Zato sem se za nekaj časa umaknila, da sem pri sebi pogledala, kateri vzorec je tisti, ki je to sprožil. Kje globoko v meni je ta rana skrita, da sem se želela zavarovati na način, kot sem se. Da sem odreagirala z jezo in užaljenostjo. In seveda s Ponosom, ker sem verjela, da imam prav.
Ker pa se že nekaj let ukvarjam s podzavestnimi vzorci, vem, da so ti vzorci lahko zelo popačeni in nam dajejo napačno sliko oz. sprožijo spomine iz otroštva ali celo iz prejšnjih življenj, spomine naših prednikov ali pa odražajo kolektivno zavest. Zato sem umik izkoristila za delo na sebi. Pobrskala sem malo po podzavesti, ozavestila od kje prihaja spomin, ga sprostila in s tem sprostila vso čustveno navlako, ki se je ob tem sprožila. In ker sem bila pripravljena sčistiti pri sebi, se je jeza med nama razkadila, užaljenosti ni bilo več in najin odnos se je še izboljšal. Ko sva se kasneje pogovarjali o tem, sva obe v času nesoglasja čutili neko jez in bes in nisva želeli komunicirati ena z drugo. Enostavno sva začutili, da rabiva nekaj miru, da to predelava vsaka na svoj način. In ko sva, nisva dovolili, da bi najin Ponos dovolil, da se prijateljstvo spremeni ali ohladi. Ker sva želeli to preseči, ker sva želeli odnos ohraniti. Danes se temu obe smejeva.
Seveda bi se odnos lahko končal drugače. Lahko bi ohranili svoj Ponos, vztrajali pri svojem prav in izgubili prijateljstvo in podporo. Vendar dokler ne ozavestimo vzorcev v nas, ki to sprožajo, se bo vedno našel nekdo, ki nam bo pritiskal na to isto rano, dokler ne ozavestimo in spustimo. Ti ljudje so v bistvu naš največji blagoslov, ne glede na to ali se tega zavedajo ali ne, saj nam kažejo, kaj je znotraj nas, kar je še treba osvoboditi, pozdraviti ali spustiti. Dokler nas nekaj nervira, ni to zunaj nas, temveč znotraj nas. Ljudje in okoliščine zunaj nas nam samo kažejo zrcalno sliko. Vprašanje je ali smo zaradi svojega prav pripravljeni izgubiti ljudi? Ali je res vredno?
Ne govorim za vsak odnos. Včasih moramo neke ljudi spustiti, ker smo jih prerasli in vibracijsko ne ustrezamo več drug drugemu. Še vedno pa smo lahko v dobrih ali vsaj korektnih odnosih. Govorim o odnosih, ki nam zares nekaj pomenijo. Odnosi s starši, z brati in sestrami, s partnerji in otroci, s prijatelji... odnosi, ki bogatijo nas in naše življenje. Koliko nas Ponos dejansko stane? Kako visoko ceno smo pripravljeni plačati?
Če ste se tudi sami znašli v taki situaciji, se najprej vprašajte, kaj je tisto znotraj vas, kar je sprožilo to situacijo v prvi vrsti oz. kaj vas je tako močno prizadelo, da niste znali odreagirati drugače, kot popolnoma prekiniti stike, ignorirati ali ne komunicirati na splošno? Kaj vas je tako močno prizadelo, da ste izrekli stvari, ki jih niste želeli? Besede imajo moč in prizadenejo. Vendar najbolj prizadenejo nas same. Je res vredno? Verjamem, da ne.
Če obstaja možnost, da izboljšate odnos, naredite to na kakršenkoli način. Lahko samo izrazite namen, da želite, da se stvari izboljšajo, lahko pokličete ali napišete sporočilo. Včasih je to nemogoče, ker so vas ljudje izključili iz svojega življenja. Dajte jim čas. Tudi sami so prizadeti in ranjeni in so odreagirali na način, kot najbolje znajo. Če je namenjeno, da se odnos izboljša, se bo. Slej ko prej. Samo dopustite, da se rane zacelijo. In vendar bodite v dopuščanju, da druga stran tega ne izbere. Tudi oni imajo pravico, da ne želijo izboljšati odnosa. In nima veze z vami. Mogoče niso videli take vrednosti v odnosu, kot ste jo videli vi. In tudi to je ok.
Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi prepiri, saj na površje prinesejo stvari, ki jih je dobro očistiti pri sebi. Pomagajo nam ozavestiti vzorce. Na nas pa je ali jih bomo prepoznali, očistili in se osvobodili ali pa trmasto vztrajali pri svojem prav in hranili svoj Ponos. Tudi to je izbira!
Kakorkoli izberete je prav. Prav za vas! Vi sami najbolje veste, katere odnose želite ohraniti in katere ne in kaj ste zato pripravljeni narediti. Vsekakor ostanite zvesti sebi, spoštujte sebe in svoja prepričanja, vendar si dovolite, da vidite tudi drug vidik. Sprejmite, da se mogoče ne boste v vsem strinjali in si dopuščajte imeti drugačne poglede na stvari. To je življenje! In ravno zaradi teh različnih pogledov je naše življenje tako bogato. Če to želimo videti!
Ne dovolite, da vas Ponos oropa dragocenih ljudi v vašem življenju. Vsi delamo napake, vsi smo globoko v sebi ranjeni... Vprašanje je, kaj bomo naredili s tem? Smo pripravljeni ozdraviti sebe, svoje vzorce in odnose? Smo pripravljeni videti blagoslov v vsaki situaciji, okoliščinah in ljudeh? Kaj bi se spremenilo, če bi vsi ljudje gledali na odnose na ta način? Bi bilo manj nestrpnosti? Bi bilo več razumevanja? Več ljubezni? Več miru?
Kaj bi bilo potrebno, da izberemo to zase?
Objem,
Romana
Ni komentarjev:
Objavite komentar